Anastazij I. Dikor: Razlika med redakcijama

Rojen je bil v Draču, v latinsko govorečem delu [[Balkan]]a. Datum njegovega rojstva ni znan, zelo verjetno pa ni bil rojen po letu 430 ali 431. Njegova družina je bila [[Iliri|ilirskega]] porekla.<ref>Croke, Brian (2001). [https://books.google.si/books?id=ep6U-meRt00C&pg=PA89&hl=sl#v=onepage&q&f=false ''Count Marcellinus and his chronicle'']. Oxford University Press. str. 89. ISBN 978-0-19-815001-5. Pridobljeno 12. oktobra 2010.</ref> Oče Pompej (rojen okoli 410) je bil draški plemič. Mati Anastazija Konstantina (rojena okoli 410) je bila [[Arijanstvo|arijanka]] in daljna sorodnica [[Konstancij Gal|Konstancija Gala]], mlajšega sovladarja (''[[cezar (vladarski naslov)|cezarja]]'') vzhodnorimskega cesarja [[Konstancij II.|Konstancija II.]].<ref>Settipani, Christian. ''Continuite Gentilice et Continuite Familiale Dans Les Familles Senatoriales Romaines, A L'Epoque Imperiale, Mythe et Realite''. Linacre, UK: Prosopographica et Genealogica, 2000. ILL. NYPL ASY (Rim) 03-983.</ref>

Ob smrti cesarja [[Zenon (bizantinski cesar)|Zenona]] (491) je bil Anastazij na zelo visokem dvornem položaju ''[[silenciarij]]asilenciarija''. Na prestol Vzhodnega rimskega cesarstva je prišel s pomočjo Zenonove vdove Ariadne, ki je izbrala njega in ne Zenonovega brata Longina. 20. maja 491 sta se poročila.

Anastazij je sprožil izavrijsko (sirijskosirsko) vojno proti [[uzurpator]]ju Longinu in tako imenovano Anastazijevo vojno proti [[Sasanidsko cesarstvo|sasanidski]] [[Perzija|Perziji]].

Izavrijsko vojno (492-497) so povzročili izavrijski pristaši Zenonovega brata Longina, ker ni nasledil bratovega cesarskega položaja. Upor se je po bitki pri Kotieju (sodobna Kütahya, [[Turčija]]) zlomil, gverilska vojna pa je trajala še nekaj let.

V Anastazijevi vojni (502–505) so [[Sasanidi]] osvojili Teodoziopolis in Amido. Med bizantinskim osvajanjem izgubljene Amide so zelo trpele tudi bližnje perzijske province. Po bizantinski osvojitvi Amide sta bili obe sprti strani povsem izčrpani in sta leta 506 sklenili mir na osnovi ''[[Status Quo|statusa quo]]''. Anastazij je nato v Mezopotamiji zgradil močno trdnjavo Daras, ki naj bi zadrževala Perzijce v Nisibisu.

[[Slika:Diptych Barberini Louvre OA3850.JPG|thumb|left|Slonokoščen Barberinijev diptih iz 6. stoletja s podobo Anastazija ali [[Justinijan I.|Justinijana I.]].]]

Cesar je bil prepričan [[miafizitizem|miafizit]], ki je zagovarjal učenje patriarhov [[Ciril Aleksandrijski|Cirila Aleksandrijskega]] in Severja Antioškega o enem bistvu [[Kristus]]a in Boga očeta in nedeljivi povezavi med njegovo božansko in človeško naravo. Njegova verska politika je bila kljub temu strpna. Leta 482 je objavil ''Henotikon'' ('''Akt o enotnosti'''), s katerim je poskušal pomiriti svoje podložnike oziroma ponovno vzpostaviti enotnost krščanske Cerkve, v kateri se je vedno bolj poglabljal razkol med »pravovernimi« pripadniki [[Nicejska veroizpoved|nicejske veroizpovedi]] in miafiziti. Nasilne demonstracije so ga prisilile, da je leta 512 spremenil versko politiko in sprejel miafizitizem.

''[[Valezijev anonim]]'' pripoveduje, da se cesar ni mogel odločiti, kateri od treh nečakov ga bo nasledil, zato je pod zofo skril sporočilo in povabil na obisk svoje nečake. V prostoru sta bili še dva drugi zofi. Naslednik naj bi postal tisti, ki bi se vsedel na zofo s skritim sporočilom. Ko so ga obiskali nečaki, sta se dva vsedla na isto zofo in zofa s sporočilom je ostala prazna.