Kanat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodano |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 54:
Delavci običajno začnejo z delom pri iztoku vode proti viru, kjer so predhodno naredili poskusni izkop. Navpične jaške izkopljejo na razdalji 20–35 m vzdolž poteka kanata. Razporeditev jaškov pomeni ravnovesje med količino dela, ki je potrebno za njihov izkop in za izkop povezovalnih kanalov med njimi, kot tudi zahtevnostjo kasnejšega vzdrževanja. Na splošno velja, da plitvejši kot so kanati, bližje skupaj so navpični jaški. Če je kanat dolg, lahko začnejo izkop na obeh koncih hkrati. Za dopolnilni pretok vode so včasih zgrajeni tudi pritočni kanali.<ref name="Kheirabadi" /><ref name="Smith" />
Večina kanatov v Iranu meri v dolžino manj kot 5 km, medtem ko so v bližini [[Kerman]]a nekateri dolgi tudi do okoli 70 km. Navpični jaški segajo običajno od 20 do 200 metrov v globino, globina navpičnih jaškov v kanatih v provinci
Hitrost izvedbe je odvisna od globine in vrste terena. Če je zemlja mehka in enostavna za delo, lahko skupina štirih delavcev na globini 20 metrov izkoplje prečne kanale dolžine 40 metrov na dan. Pri navpičnih jaških globine 40 metrov lahko izkopljejo le 20 metrov vodoravnih kanalov na dan in pri 60 metrih globine ta pade pod 5 vodoravnih metrov na dan. V Alžiriji je skupna hitrost samo 2 m na dan v globini 15 m. Globoki in dolgi kanati, kakršni mnogi tudi so, zahtevajo leta in celo desetletja za izgradnjo.<ref name="Kheirabadi" /><ref name="Smith" />
Vrstica 67:
[[Slika:Ancient water clock used in qanat of gonabad 2500 years ago.JPG|thumb|Starodavna perzijska vodna ura]]
Perzijci so s pomočjo vodne ure leta 328 pred našim štetjem zagotovili pravično in natančno razdelitev vode iz kanatov do uporabnikov za namakanje kmetijskih zemljišč. Raba vodne ure v Iranu, zlasti v Zibadu (
''Fenjaan'' (vodna ura) je bil velik lonec napolnjen z vodo in posoda z majhno luknjo v sredini. Ko je posoda postala polna vode, bi se lonec potopil in upravitelj bi izpraznil posodo in jo dal ponovno na vrh vode v loncu. On je beležil kolikokrat se je posoda potopila s postavitvijo kamenčkov v kozarec.
Vrstica 119:
V sredini dvajsetega stoletja so ocenili da je v Iranu v uporabi še 50.000 kanatov. Od teh jih je samo 25.000 ostalo v uporabi do leta 1980.
Eden od najstarejših in najbolj znanih kanatov je v iranskem mestu Gonabad in po 2700 letih še vedno omogoča pitno in namakalno vodo skoraj 40.000 ljudem. Njegova največja globina je več kot 360 metrov, dolžina pa je 45 kilometrov. [[Yazd]],
V tradicionalni perzijski arhitekturi, je ''kariz'' (کاریز) majhen kanat, navadno omrežje znotraj urbanega okolja. ''Kariz'' je struktura, ki distribuira vodo iz kanata do svoje končne destinacije.
| |||