Jugoslovanska ljudska armada: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 49:
 
 
Na začetku se je armada zanašala na sovjetsko vojaško pomoč (orožje, inštruktorji, vojaška industrija ...), po [[informbiro|informbiroju]] leta 1948, ko se je Jugoslavija zaradi političnih razlogov sprla s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], se je ta pomoč prekinila. To je ustrezalo zahodnim zaveznikom, zato so do leta 1955 Jugoslovansko vojsko oskrbovali z orožjem zahodnega izvora. Da bi se Jugoslavija še dodatno zavarovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze, je sklenila obrambni pakt z Grčijo inTurčijo, ki je bil edini tak sporazum v zgodovini SFRJ. Ko je Jugoslavija sredi petdesetih let ponovno vzpostavila normalne stike z Sovjetsko zvezo, se je sodelovanje z zahodom omejilo in JLA se je ponovno začela oboroževati z orožjem sovjetskega izvora. V tem času se je opomogla tudi industrija, ki je po licenci izdelovala številna orožja sovjetskega izvora. Da odnosi med državama še niso bili popolnoma razčiščeni, se je izkazalo med madžarsko vstajo, oktobra 1956, ko je ob madžarsko-jugoslovanski meji prišlo do številnih pripetljajev in provokacij, zato je celotno mejo med državama zasedla vojska. Podobne razmere so vladale tudi na albansko-jugoslovanski meji, ki je bila zaradi političnih nesporazumov hermetično zaprta in napetosti med državama so vladale vse do konca [[Hladna vojna|hladne vojne]]. Praška pomlad in posredovanje [[Rdeča armada|Rdeče armade]] na [[Češkoslovaška|Češkoslovaškem]], avgusta 1968, je pokazala vse slabosti relativno majhne JLA, zato se je politični in vojaški vrh v strahu pred napadom od zunaj odločil za popolno preoblikovanje vojske. V ta namen je bila oblikovana tudi Teritorialna obramba (TO). To je bila organizacija, ki so jo sestavljali večinoma rezervisti, njen namen je bil upočasniti sovražnikovo napredovanje, dokler JLA ne izvede popolne mobilizacije. Vsaka republika v Jugoslaviji je imela svojo Teritorialno obrambo, ki ji je tudi neposredno poveljevala, zaradi česar je med JLA in TO prišlo do številnih zapletov in sporov. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih je moč JLA nenehno rasla (bila naj bi tretja najmočnejša vojska v Evropi po navedbah takratnih voditeljev). Osemdeseta leta, kmalu po Titovi smrti, ko je vodenje države prevzelo Predsedstvo SFRJ, so bila začetek gospodarske krize, katere posledica je bila [[hiperinflacija]]. Ker je povsod primanjkovalo denarja, se je zmanjšal tudi proračun vojske, kar je vplivalo na njene strateške zmogljivosti in vojaško industrijo. Leta 1988 je bila vojska, zlasti v [[Slovenija|Sloveniji]], glavna tarča kritik. JLA je postajala orodje velikosrbske politike. Oblasti v Beogradu so pošiljale vojsko na [[Kosovo]], kjer so izbruhnili nemiri med tamkaj živečimi Srbi in Albanci, kateriki so zahtevali republiko. Posledično je politika srbske vlade, še posebnopredvsem po prihodu [[Slobodan Milošević|Slobodana Milošević]]<nowiki/>a na oblast, postajala vedno bolj represivna. V Sloveniji so se medtem pojavljale ideje o samostojni in neodvisni državi. Kot zadnji steber varnosti in celovitosti Jugoslavije, je JLA temu seveda nasprotovala. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let pa so se v Evropi začele dogajati zgodovinske spremembe. Padla je železna zavesa in komunistični sistem, ki je več kot 45 let krojil usodo vzhodneVzhodne Evrope, je prenehal obstajati. Spremembe so se začele dogajati tudi znotraj Jugoslavije. Hrvaška in Slovenija, sta vedno bolj odkrito kazali osamosvojitvene težnje, kar je v državi pripeljalo do hude politične krize. Jugoslovanska vlada, ki je bila pod močnim vplivom vojske, je kakršnimkoli spremembam ostro nasprotovala in grozila z vojaškim posredovanjem. Jugoslavija se je znašla na pragu državljanske vojne. Kakšna bo vloga JLA v njej, pa so pod srbskim vplivom, odločali v Beogradu. 25. junija 1991 sta Slovenija in [[Hrvaška]] razglasili neodvisnost in samostojnost, zato je JLA kot vojska na ozemlju tedaj edine mednarodno priznane države SFRJ, hotela zavarovati takratne državne meje SR Slovenije, ki so bile hkrati meje SFRJ. Na mejne prehode z Avstrijo in Italijo, je ob podpori vojnega letalstva, poslala oklepne enote iz takratnih slovenskih in nekaterih hrvaških vojašnic, z izgovorom da je meja ogrožena s strani [[NATO]] pakta. To ji je omogočala takratna zvezna ustava. Vsak vojak obveznik te vojske, je moral dati prisego, da bo branil ozemeljsko celovitost Jugoslavije in če bo treba, za to dal tudi svoje življenje. JLA, ki so jo v večini sestavljali mladi naborniki, je začela pohod na mejne prehode v noči po razglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije. Lokalno prebivalstvo po vsej Sloveniji je slišalo hrumenje tankov v jutranjih urah 27 junija. Dan prej je proti meji z Italijo krenil reški korpus. Slovenijo so tistega dne, ko se je v Ljubljani dogajala slovesnost obpo razglasitvi neodvisnosti, v nizkem letu preletavala vojaška letala. Teritorialna Obramba (TO) in tedanja Milica (kasneje preimenovana v slovensko Policijo), sta bili oboroženi z lahkim orožjem in sta se spopadli z mnogo močnejšo zvezno vojsko (JLA) na mestih, kjer so tanki prebijali improvizirano postavljene barikade sestavljene iz tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev in na mestih kjer je vojska bojno delovala. V kasnejših dnevih vojne pa tudi tam, kjer so bile formacije TO in Milice v taktični in strateški prednosti. General jugoslovanske vojske Rašeta, ki je deloval na poveljstvu 5. vojaškega območja, je sicer javil slovenskemu predsedstvu, da vojaki niso oboroženi z bojno municijo, vendar so dejstva na terenu kazala drugačno sliko. TO in Milica sta ukrepali na podlagi novo sprejetih osamosvojitvenih zakonov in republiške ustave, ki se je takrat že precej razlikovala od zvezne. Pripadniki TO in Milice so obkolili in blokirali logistične in oskrbovalne poti vojašnic JLA v Sloveniji , ki so zato ostale brez vode, elektrike in ostale oskrbe. Morala med vojaki je padla na najnižjo točko in številni mladi naborniki so dezertirali. Poudariti je potrebno, da je bilo med vojaki JLA tudi veliko Slovencev. TO in Policija sta bili primorani izvajati akcije tudi proti njim. Tako je bil v Ljubljani sestreljen helikopter JLA, ki je prevažal kruh v vojašnico, pilot pa je bil Slovenec. JLA je čez noč v Sloveniji bila obravnavana kot agresorska vojska, kljub temu da je bila takrat zakonita mednarodno priznana oborožena sila, zadolžena varovati slovensko in celotno jugoslovansko ozemlje. Da takrat ni bila agresorska vojska, je potrdilo tudi sodišče Republike Slovenije v primeru sojenja slovenskemu generalu JLA Konradu Kolšku z obrazložitvijo da: "JLA na dan 25.6.1991 niti po domačem niti mednarodnem pravu ni bila in ni mogla biti agresor." Bi pa to lahko postala po izteku moratorija podpisanega na [[Brionska deklaracija|Brionski deklaraciji]], kjer se je vojska obvezala da se v treh mesecih umakne iz Slovenije. Po desetih dnevih spopadov, je Slovenija z Jugoslovanskim vodstvom sklenila dogovor, da zamrzne osamosvojitvene procese, vojska pa se je v okrnjeni sestavi vrnila v vojašnice. Po izteku Brionskega moratorija, ko se je vojskaJLA umaknila iz Slovenije, so se konflikti preselili na Hrvaško, predvsem v Slavonijo ,kjer so se spopadi razvili v pravo bitko ([[Vukovar]]). Tamkaj živeči Srbi niso hoteli živeti v novo nastajajoči hrvaški državi, ki je obetala nekatere elemente in simbole kolaborantske NDH ([[Neodvisna država Hrvaška]]) med 2. svetovno vojno. Zato so se uprli. Enote JLA, ki so bile obkoljene v vojašnicah, so se iz njih prebijale na silo, pri čemer je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Mnoge vojašnice so se vdale tudi brez boja, kar je novo nastali hrvaški vojski omogočilo, da se oboroži z zaplenjenim orožjem. Avgusta 1991 je napovedala neodvisnost tudi [[Makedonija]]. JLA se je od tam umaknila brez prelivanja krvi. Tako kot v Sloveniji, pa je s seboj odpeljala vso težko oborožitev. Armado, ki je bila prej večnacionalna, so zdaj sestavljali večinoma Srbi, ki so začeli oboroževati različne srbske paravojaške formacije, katere so nato pustošile in ubijale nedolžne civile po Hrvaški in Bosni. Po pogajanjih s hrvaško vlado, je vojska obljubilanapovedala da se umakne. Del enot pro-srbske JLA je ostal z novo nastalimi paravojaškimi formacijami pri kreiranju mednarodarodno nepriznane [[Republika Srbska Krajina|Republike Srbske Krajine]], dokler jih redna hrvaška vojska v operacijah Blisk in Nevihta leta 1995 ni pregnala. Razdor med narodi in v vojski se je "kuhal" tudi v Bosni. Bosna in Hercegovina je razglasila neodvisnost marca 1992. Zaradi narodnostno mešanega prebivalstva so izbruhnili boji med Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Tako kot na Hrvaškem, se je JLA znašla obkoljena v vojašnicah. Tudi tam je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Vojska, ki je bila po umiku iz Slovenije razporejena na meje [[Velika Srbija|Velike Srbije]] (Karlobag-Ogulin-Karlovac-Virovitica), je bila tedaj že povsem srbska in je aktivno sodelovala pri obstreljevanju Sarajeva, Dubrovnika, Vukovarja in pri drugih vojnih zločinih na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini,. kjer se je zZ metodo etničnega čiščenja se je ustvarjala [[Republika Srbska]] .S temi dejanji si je JLA umazala dobro ime in spoštovanje, ki ga je uživala do razpada SFRJ. Armada, ki je bila ustanovljena, da brani Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom ter združuje njene narode in narodnosti, je razpadla zaradi notranjih trenj in nacionalizma v krvavi državljanski vojni. To je bil šok, ki ga mnogi v vseh delih nekdanje države nikoli ne bodo pozabili. Proti koncu maja 1992 se je Jugoslovanska Armada, (brez naziva "Ljudska", kakor so jo mediji v Sloveniji preimenovali že od prvih spopadov) umikala tudi iz Bosne in Hercegovine. V vseh bivših jugoslovanskih republikah so ustanavljali nove vojske, ki so sčasoma postale legitimne in redne. Vse paravojne formacije so, po podpisu [[Daytonski sporazum|Daytonskiega mirovnega sporazuma]] konec leta 1995, bile razpuščene.
 
 
 
 
 
Anonimni uporabnik