Wikipedija

Vladimir Vauhnik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Vrstica 6:
Vladimir Vauhnik se je rodil [[24. junij]]a [[1896]] v [[Svetinje|Svetinjah]] v [[Slovenske Gorice|Slovenskih Goricah]] v učiteljski družini. Imel je še dva brata in sestro. Pred vpisom v peti razred [[realka|realke]] v [[Maribor]]u se je odločil za vojaško realko ([[Kadetnica Maribor|kadetnico]]) v Mariboru. Bil je odličen [[kadet]] in je po tretjem letniku vojaške realke že dobil čin [[poročnik]]a avstro-ogrske vojske ter odšel na fronto. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je služil v [[17. pehotni polk (AOM)|17. pehotnem polku]]. Po razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] se je kot [[Maistrov borec]] boril za severno mejo. Bil je ranjen, odlikovan in povišan v [[stotnik]]a.
 
Po vojni je postal [[častnik]] [[Vojska Kraljevine Jugoslavije|Vojske Kraljevine JugoslavijeSHS]], kjer je hitro napredoval po [[hierarhija|hierarhični]] lestvici. Končal je generalštabno šolo v [[Beograd]]u, nato pa še znamenito [[École de Guerre|''École de Guerre'']] v [[Francija|Franciji]]. Tam je bil sošolec poznejšega francoskega generala in predsednika republike [[Charles de Gaulle|Charlesa de Gaulla]] ter jugoslovanskega generala in voditelja [[četniki|četniškega]] gibanja med 2. svetovno vojno, [[Draža Mihajlović|Draže Mihailovića]].
Leta [[1936]] je postal [[načelnik štaba]] [[Drinska divizija|Drinske divizije]].
 
Leta [[1938]] je bil postavljen za rezidenčnega [[obrambni ataše|obrambnega]], [[vojaški ataše|vojaškega]], [[letalski ataše|letalskega]] in [[pomorski ataše|pomorskega atašeja]] Kraljevine SHSJugoslavije v [[Berlin]]u. Bil je izjemno nadarjen za tuje jezike. Popolnoma je obvladal nemški jezik, odlično tudi angleščino, francoščino in francoščino, dobro tudi italijanščino, pozneje v emigraciji v Argentini pa še španščino. P[[polkovnik|olkovnik]] Vauhnik se je vpisal v [[vojna zgodovina|vojno zgodovino]], ko je nekaj dni pred [[Nemčija|nemško]] [[operacija Kazenska sodba|''operacijo Kazenska sodba'']] obvestil [[generalštab Vojske Kraljevine Jugoslavije|generalštab Vojske.Kraljevine Jugoslavije]], da namerava [[Tretji rajh]] napasti [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]]. [[Državnega|Državn]]<nowiki/>i [[državni udar|udar]] je spodneselodnesel [[vlada|vlado]], ki je podpisala pristop k [[sile osi|silam osi]]. Vauhnik je odkril to operacijo, skrito pod kodo '''''Projekt 25''''.''
 
 
Po njegovih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo ''Nevidna fronta''. Pomemben del njegovih zapiskov o tem času je izgubljen.▼
 
▲Po njegovih besedah je do najskrivnejših podatkov prišel s pazljivim poslušanjem. Zato je prirejal zabave, srečanja itn z veliko dobre hrane in pijače. Med banketi, z izmenjavo podatkov z drugimi vojnimi atašeji, z nekaj sodelavci in predvsem z velikimi količinami alkohola je prišel do zaželenihželenih podatkov. Nemškim častnikom in nacističnim politikom so se pod vplivom alkohola razvezali jeziki. Prav tako so mu veliko podatkov priskrbele osamljene soproge častnikov, katerim je dobavljal velike količine izbrane hrane iz Jugoslavije. Meso, maslo, jajca, sire, šunko, suhomesnate izdelke itn je bilo že takrat v Nemčiji izredno težko dobiti. Zelo so mu pomagali tudi nasprotniki nacistov med višjimi sloji nemške družbe in aristokracije, s katerimi je prijateljeval. O tem obdobju je leta 1952 napisal knjigo ''Nevidna fronta''. Pomemben del njegovih zapiskov o tem času je za vedno izgubljen.
 
Po [[kapitulacija|kapitulaciji]] [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil sprva zaprt in nato izgnan iz Nemčije. Postal je častnik [[Oborožene sile NDH|Vojske NDH]], a se je 21. novembra 1941 vrnil v [[okupacija|okupirano]] [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tu je še istega leta ustanovil [[obveščevalna služba|obveščevalno službo]] [[Berliner Börsen-Zeitung|''Berliner Börsen-Zeitung'']] (''BBZ''), ki je delovala za potrebe [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenega kraljestva]]. Ta skupina je delovala vse do leta [[1944]].
 
Zgodaj leta [[1944]] ga je [[Draža Mihajlović|Draža Mihailović]] postavil za vršilca dolžnosti poveljnika [[Jugoslovanska vojska za Slovenijo|Jugoslovanske vojske za Slovenijo]] ([[Slovenija|slovenski]] del [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]], JVvD). [[Kraljeva jugoslovanska vlada v begunstvu]] ga je povišala v [[brigadni general|brigadnega generala]]. V tem času je uporabljal tudi [[psevdonim]] ''general Račič'' [http://users.volja.net/marijankr/Z23-ustanovitevslovojske.html]. Bil je nočna mora Walterja Schellenberga, naslednika vodje Abwehra Wilhelma Canarisa. Schellenberg je v svoji knjigi ''V labirintu špijonaže'' Vauhniku posvetil celo (17.) poglavje. Ta knjiga je bila v dveh zvezkih natisnjena tudi v Sloveniji (Maribor, 1961). Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki, je [[Gestapo]] sredi leta 1944 aretiral več vodilnih poveljnikov JVvD. Vauhnik je oktobra istega leta še uspel pobegniti v [[Švica|Švico.]] Iz Švice je poskušal doseči zavezniško izkrcanje na [[Jadran]]u, pri tem pa je poudarjal strateški pomen [[Trst]]a in [[Slovenija|Slovenije]]. Leta [[1948]] je iz Švice emigriral v [[Argentina|Argentino]] in se zaposlil kot navaden uradnik in nesebično pomagal mnogim slovenskim emigrantom. Vabili so ga v povojno jugoslovansko vojsko in diplomatsko službo, a je sodelovanje zavrnil. Bil je dober prijatelj slovenskega pravnika in vidnega povojnega politika Maksa Šnuderla. Prijateljevala sta se še z mariborske realke.
 
Z napadom na Kraljevino Jugoslavijo in s tem vojno, je izgubil diplomatsko imuniteto, Schellenberg ga je aretiral. V nemških zaporih je zaradi mučenj zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Umrl je za posledicami neuspele operacije 31. marca 1955 v Buenos Airesu v Argentini. Vladko (tako so ga klicali domači) je pokopan v rodni Sloveniji pri Sv. Jakobu v Slovenskih Goricah.
 
Kot literarni junak Vauhnik nastopa v biografskem romanu [[Kajnov žulj]] (''Kainov ožiljak'') avtorjev [[Vladimir Kecmanović|Vladimirja Kecmanovića]] in [[Dejan Stojiljković|Dejana Stojiljkovića]], v katerem avtorja obravnavnavata veleposlaniški mandat [[Ivo Andrić|IveIva Andrića]] v času od [[1939]] do [[1941]] v nacistični [[Nemčija|Nemčiji]]. Večji del knjige je posvečen času pred napadom Nemčije na kraljevino [[Jugoslavija |Jugoslavijo]]. Vauhnik je prikazan kot sposoben in inteligenten, a nekoliko skrivnosten obveščevalec, ki je zmožen pridobiti tudi najbolj nenavadnetajne informacije. Čeprav je bil do njega nekoliko zadržan, ga je veleposlanik Andrić obravnavaobravnaval kot svojega zaupnika.
 
== Dela ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Vladimir_Vauhnik«