Gentski oltar: Razlika med redakcijama

[[Image:Lamgods open.jpg|thumb|500px|Dvanajst notranjih plošč. OdprtOdprta oltaroltarna slika meri 3,4 x 4,6 m]]

[[Umetnostni zgodovinar|Umetnostni zgodovinarji]] se večinoma strinjajo, da je celotno strukturo zasnoval Hubert v zgodnjih do srednjih 1420-ih in da je plošče naslikal njegov mlajši brat Jan med letoma 1430 in 1432. CelotenCelotna oltaroltarna slika je eden najbolj znanih in pomembnih slikarskih spomenikov v zgodovini umetnosti. Generacije umetnostnih zgodovinarjev so poskušale pripisati posamezna dela obema bratoma, vendar jim ni povsem uspelo <ref name="Burroughs 1933, 184">Burroughs (1933), 184</ref>. OltarOltarno sliko sta naročila trgovec in gentski župan Jodocus Vijd ter njegova žena Lysbette kot del večjega projekta za kapelico stolnice svetega Bava. Uradno namestitev so praznovali 6. maja 1432. Iz varnostnih razlogov je bil precej kasneje premaknjen v glavno stolnično kapelo, kjer je še vedno.

Čeprav je podoba mešanica mednarodne gotske, bizantinske in romanske tradicije, je oltarna zgodba pomenila velik napredek v umetnosti, v kateri je idealizacija srednjeveške tradicije omogočila natančno opazovanje narave <ref name="Gombrich, E.H. pages 236">Gombrich, E.H., ''The Story of Art'', pages 236–9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X</ref> in predstavitev ljudi. Zdaj izgubljen napis na okvirju je navajal, da je Hubert van Eyck, ''maior quo nemo repertus'' (večji kot kdor koli), začel delati oltaroltarno sliko, končal pa ga je Jan van Eyck, ''arte secundus'' (drugi najboljši na tem področju), leta 1432. Prvotno zelo okrašen izrezljan zunanji okvir in varovalna obloga, ki naj bi bila po predvidevanjih usklajena z barvanim [[krogovičje]]m, sta bila med [[reformacija|reformacijo]] uničena; morda je bil na njej nameščen mehanizem za premikanje kril in celo predvajanje glasbe.

Ohranjene plošče so bile ogrožene med izbruhom [[ikonoklazem|ikonoklazma]] in poškodovane v požaru. Nekatere so bile v preteklosti prodane, nekatere pa so bile zaplenjene med vojno. Nemci so med prvo svetovno vojno odnesli več plošč, a so jih kasneje vrnili v stolnico svetega Bava. Leta 1934 sta bili ukradeni dve plošči, ''Pravični sodniki'' in ''Janez Krstnik''. Kmalu zatem je bila plošča Janeza Krstnika vrnjena, plošča ''Pravični sodniki'' pa še vedno manjka. Leta 1945 so Nemci oltaroltarno sliko vrnili po tem, ko je bil večino druge svetovne vojne skrit v solnem rudniku, ki je močno poškodoval barvo in lak. Belgijski umetniški restavrator Jef Van der Veken je s prizadevanjem obnovil in izdelal kopijo manjkajoče plošče.

OltarOltarna slika je bilbila odprtodprta v prazničnih dneh, ko so bili bogastvo, barva in zapletenost notranjega pogleda namenjeni temu, da bi pokazali nasprotje s sorazmerno varčnimi zunanjimi ploščami. Ko so krila odprta, se vidi, da so plošče v dveh vzdolžnih vrstah, na njih so upodobitve stotine podob. Zgornja raven je sestavljena iz sedmih veličastnih plošč, od katerih je vsaka visoka skoraj 1,82 m, z veliko osrednjo podobo Kristusa, ki ima na levi Marijo in desno Janeza Krstnika, z več kot dvajsetimi napisi, od katerih se vsak nanaša na podobe na osrednji plošči s ''Kristusom Vladarjem''.

Te plošče obdajata dva para slik na zložljivih krilih. Dve plošči, ki sta najbližji srednji, prikazujeta angele v nebesih, ki igrajo razna glasbila ali pojejo; najbolj oddaljeni par prikazuje golega Adama in golo Evo. V spodnji vrsti je panoramska pokrajina razširjena na petih ploščah. Medtem ko so na posameznih ploščah zgornjega dela jasno ločene, čeprav parno slikovne enote, je nižja raven predstavljena kot enotna mizanscena (''mise en scène''), razporeditev oseb v prostoru. Od 12 plošč jih ima osem tudi slike na svoji zadnji strani, ko jese oltar zaprtzaprejo.

Angeli obiskujejo Velikega kralja, to je Boga Očeta v osrednjem delu oltarjaoltarne slike. Nenavadno, manjka večina atributov, ki so običajno povezani z angeli, upodobljenimi v severni umetnosti tistega časa. Nimajo kril, njihovi obrazi so neidealizirani in prikazujejo številne različne posamezne izraze. Glasbeni zgodovinar Stanley Boorman ugotavlja, da ima njihova predstavitev veliko zemeljskih lastnosti in zapiše, da je »naturalizem tako privlačen, da je gledalec v skušnjavi, da bi upošteval prizore kot upodobitve sodobne cerkvene glasbe«. Vendar sklene, da jih napisi »ponovno ponesejo v nebesno sfero«. Na obeh ploščah angeli stojijo na ploščicah iz [[majolika|majolike]], okrašene z znakom IHS, predstavitvijo jagnjeta in drugih podob. <ref name="b31">Boorman (1983), 31</ref>

OltarOltarna slika meri 375 x 260 cm, ko so lopute zaprte. Zgornje plošče imajo [[luneta|lunete]], ki prikazujejo preroke in [[Sibila|sibile]], ki gledajo na ''Oznanjenje''; v spodnji vrsti so prikazani donatorji na levi in desni strani plošč, ki jih spremljajo svetniki. Zunanje plošče se kažejo sorazmerno redko v primerjavi s pogostostjo čudovitih in številčnih notranjih prizorov. Njihova prizorišča so zemeljska, gledajo dol in so sorazmerno preprosti. Kljub temu je presenetljiva uporaba [[Trompe l'oeil |iluzionizma]], ki prav tako označuje notranje plošče. To še posebej velja za umetne kamnite kipe svetnikov v tehniki [[grizaj]] (''grisaille''). Razsvetljava se uporablja za ustvarjanje vtisov globine; van Eyck obravnava padanje svetlobe in sevanje senc, da bi se gledalec počutil, kot da bi na prostor vplivala ali ga osvetljevala svetloba iz kapele, v kateri stoji.

Pod lunetami so štiri plošče zgornje vrste. Zunanji plošči srednje ravni prikazujeta Marijino oznanjenje z nadangelom Gabrielom na levi in Marijo na desni. Oblečena sta v belo obleko in zasedata nasprotni konec iste sobe. Gabriel in Marijina plošča sta ločeni z dvema precej ožjima slikama, ki prikazujeta nenaseljene domače notranje prostore. Zadnja stena na levi sliki ima okno, ki odpira pogled na ulico in mestni trg, medtem ko ima slika na desni strani nišo. Nekateri umetnostni zgodovinarji so poskušali povezati ulico z dejansko lokacijo v Gentu, vendar je splošno sprejeto, da ni narejena na nobenem določenem kraju. Redkost teh ozkih plošč se zdi neobičajna za oltaroltarno sliko; številni umetnostni zgodovinarji so menili, da sta bili kompromis Jana, ko se je trudil, da bi prilagodil zasnovo v prvotnem okviru, ki ga je določil Hubert.

Donatorja sta naslikana v naravni velikosti in sta veliko večja kot svetnika; to je najbolj opazno pri sorazmerni velikosti glav in rok. Njuna svetla in toplo obarvana oblačila se močno razlikujejo od sive svetnikov. Jan Eyck je Vijdtsa naslikal zelo realistično; njegova študija o bolehnem paru v starosti je neomajna in daleč od laskanja. Podrobnosti, ki razkrivajo njuno staranje, so Joostove zalite oči, nagubane roke, bradavice, plešasta glava in škrlatna sivina. Kožne gube obeh so podrobno narisane, kakor tudi njune štrleče žile in nohti. Verjetno sta bili dokončani med zadnjimi ploščami za oltar, leta 1431 ali v prvih mesecih 1432. [69]

Jodocus (znan kot Joos) Vijd je bil bogat trgovec in iz družine, ki je bila v Gentu vplivna že več generacij. Njegov oče Vijd Nikolaas (umrl 1412) je bil blizu Ludvika II. Flandrijskega. Jodocus je bil eden najstarejših in politično močnih državljanov v Gentu. Imenovan je bil ''seigneur'' Pamele in Ledeberga, v težkem in upornem političnem ozračju pa je postal eden največjih zaupnikov burgundskega vojvode Filipa Dobrega. Okoli leta 1398 se je Jodocus poročil z Lysbette Borluut, tudi iz ugledne mestne družine. Par je umrl brez otrok, dotacija cerkvi in naročanje takega izjemno veličastnega oltarjadela pa sta bila namenjena številnim razlogom, predvsem pa zavarovati zapuščino. Toda po besedah Borcherta je tudi »zavarovati svoj položaj v prihodnosti« pomemben za tako ambicioznega politika, pokazati svoj ugled v družbi, ki razkriva, verjame Borchert, željo, da bi »pokazal in ... presegel vse preostale donacije svetemu Janezu, če ne vsake cerkve in vsakega samostana v Gentu«.

Vijd je ostal zvest Filipu. Njegov položaj upravnika v cerkvi svetega Janeza Krstnika (zdaj stolnica svetega Bava) to dokazuje. Burgundci so bili naklonjeni cerkvi zaradi uradnih svečanosti v Gentu. Na dan posvetitve oltarjaoltarne slike 6. maja 1432 so v njej krstili Filipovega in Izabelinega sina.