Pohorski bataljon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 39:
== Padec Pohorskega bataljona ==
Poveljnik varnostne policije (Befehlshaber der Ordnungspolizei) v [[Maribor]]u [[generalmajor]] Otto Lurker je izdal povelje št. 106 za hajko proti Pohorskemu bataljonu dne [[6. januar]]a 1943. General Lurker je v uvodu k povelju dejal, da je bila ugotovljena povečana partizanska dejavnost [[sever]]ovzhodno in jugozahodno od Velikega vrha (1344 [[mnm]]). Po soglasnih poročilih je izhodiščna baza vseh njihovih zločinskih dejanj Veliki vrh, je ugotovil general. Izvidniške patrulje so sledile delu te partizanske enote v moči do 30 mož preko [[Lukanja|Lukanje]] in Osankarice do jezera na koti 1171 mnm ([[Črno jezero, Pohorje|Črno jezero]]). Verjetno se zadržuje glavnina na zahodnih obronkih Velikega vrha. Moč skupine je mogoče šteti na 90 borcev, ki so oboroženi s [[puškomitraljez]]i, [[brzostrelka]]mi, [[puška]]mi in [[ročna granata|ročnimi granatami]]. Lurkerjevo povelje je bilo kratko: »Bandite ujeti ali uničiti!«. Razdelil je bližnjo okolico Velikega vrha na štiri sektorje in jo obkolil:
* * * * 8. januarja 1943 je okoli 2000 mož zgoraj naštetih enot sovražne vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Do prvega hudega spopada je prišlo okoli tričetrt na dvanajst dopoldan. Nemci so imeli takoj 4 mrtve in 5 ranjenih. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili vsi ubiti. Le ranjenega partizana [[Franc Kunaver|Franca Kunaverja - Sulca]] so Nemci ujeli živega. Julija 1943 so ga kot talca ustrelili na [[Ljubno ob Savinji|Ljubnem]] v Savinjski dolini. V poslednjem boju je padlo 69 borcev Pohorskega bataljona. Vse borce so Nemci odpeljali v avstrijski [[Gradec]] in jih pokopali na tamkajšnjem pokopališču. Ko je 17. januarja 1943 v [[Št. Vid]]u nad Valdekom (danes [[Završe]]) padla še bataljonova patrulja, na Pohorju do konca vojne ni bilo več večjih partizanskih enot.
|