Trbovlje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 72:
}}
 
'''Trbovlje''' ({{Audio|Sl-Trbovlje.oga|izgovorjava}}) so s 16.200 prebivalci 25. največje [[mesto]] v Sloveniji, največje mesto v [[Zasavje|Zasavju]] in hkrati tudi kulturno ter upravno središče [[Zasavje|Zasavja]] in središče [[občina Trbovlje|občine Trbovlje]].
 
Raztezajo se v ozki in več kot 7 km dolgi dolini s pretežno strnjeno zazidavo. Prvotnemu mestu je več kot dvesto let let delovanja rudnika močno spremenilo podobo. Izginili so nekdanji pritoki Trboveljščice (Limbarski, Dobrniški in Lakonški potok), pa tudi vasi s temi imeni so žrtvovali rudniku.
[[Slika:Trbovlje dimnik.jpg|levo|sličica]]
 
V zgodovini so Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, rudnik in tudi [[termoelektrarna]] s svojim [[Trboveljski dimnik|dimnikom]]. Trbovlje se tako ponašajo z najvišjim dimnikom v Evropi, ki je visok 360 metrov, premer pri tleh znaša 27,5 metra, na vrhu pa 7,7 metra. Ob močnem vetru njegov vrh niha do skoraj 9 metrov.
 
Vrstica 84:
== Zgodovina ==
 
Trbovlje so mesto od sredine 20. stoletja, vendar so se ljudje v teh krajih naseljevali že davno prej, o čemer pričajo najdbe (kamnito kladivo v Lakonci in druge). Naselja so bila majhna, večinoma le nekaj kmetij. Vpisane pa so že v Otokarjevem urbarju (1265). Kasneje se je število kmetij le počasi povečevalo, saj je bila zemlja skopa in bilo jo je malo. Sprva so se naseljevali na vrhovih. Tam so sredi [[19. stoletje|19. stoletja]] zgradili cesto. Z njo so povezali dolino s Savinjsko dolino. Obsavsko cesto proti [[Hrastnik|Hrastniku]]u in [[Zagorje ob Savi|Zagorju]] so gradili [[Nemci]] med [[drugaDruga svetovna vojna|2. svetovno vojno]].
 
Ob [[Sava|Savi]] v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa [[cesaricaCesarica|cesarice]] [[Marija Terezija|Marije Terezije]], saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila do nedavnega graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla [[ladjaLadja|ladje]] navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.
 
Trbovlje so razcvet doživele z izkopavanjem premoga od leta 1804 dalje. Število prebivalcev je takrat začelo strmo naraščati, graditi so se začele ceste in naselja za rudarje t.i. kolonije. Trbovlje tako niso bile več prostor za peščico kmetov, ampak so začele dobivati družbeni razred delavcev in meščanov ter so se tako razvile v mesto. Danes nas na obdobje rudarjenja spominjajo številni vhodi v rove, rudarske kolonije, bronasta kipa rudarjev Stojana Batiča pred Delavskim domom Trbovlje. V trboveljski dolini še vedno živi rudarski škrat perkmandeljc, ki je rudarjem kradel malico in jim nagajal v rovih med njihovim delom. Če imate srečo, ga lahko srečate tudi danes.
 
V tem času razscveta rudarstva je imela v Trbovljah največ veljave [[nemščina]]. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila [[Ana Dimnik]], gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoski občini [[Sallaumines]], ki je od leta 1964 pobratena s Trbovljami). Obrtniška cesta (prej Cesta oktobrske revolucije) vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva (tudi Arzenškova) grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira morda še iz časa [[celjskiCeljski grofje|celjskih grofov]], danes imenovana tudi Lovski gradič. Gre za najstarejšo hišo v Trbovljah, ki je bila v urbarju prvič omenjena leta 1582. V notranjosti objekta se nahaja občinska protokolarna oziroma poročna soba.
 
== Najvišji vrh Kum ==
Najvišji vrh v Občini Trbovlje in v Zasavju nasploh je [[Kum]], ki leži na 1220 metrih nadmorske višine, geografsko pa je lociran skoraj v središču Slovenije. Na Kumu, znanemu tudi kot zasavski Triglav, je poleg Planinskega doma na Kumu, ki je bil leta 2015 imenovan za Naj planinsko kočo leži tudi cerkev sv. Neže in zvonik ter RTV oddajnik. Prvi zametki oddajanja segajo že v leto 1957, zanimivo pa je tudi dejstvo, da je oddajni center Kum kot prvi v Sloveniji doživel letalski napad, napaden pa je bil kar dvakrat.
 
Cerkev sv. Neže ima kar dva zvonika, eden je lociran v cerkvi, drugi pa ob cerkvi. Legenda pravi, da sta na Kumu, vsak na svojem vrhu, pasla pastir Jošt in pastirica Neža. Jošt si je želel Nežine družbe, zato jo je neutrudno po nemško klical »komm, komm« (pridi, pridi). Tako je gora dobila ime Kum. Ne vemo, ali je Neža res obiskala Jošta. Vem pa, da samska dekleta rada potegnejo za vrv zvona v cerkvi sv. Neže, da bi našla sanjskega fanta. Le pogumno se torej odpravite na Kum!
 
Pogled z najvišjega vrha v Posavskem hribovju seže skoraj po celi Sloveniji. Od vzhoda proti jugu vidimo Gore, Kopitnik, Kočevski Rog, Snežnik, Nanos, v bližini pa dolino Sopote in prostrano Dolenjsko gričevje zahod pa nam ponudi Julijce s Triglavom, pred njimi Polhograjsko hribovje in Škofjeloško pogorje in če pogled premikamo proti severu, vidimo Karavanke in Kamniške Alpe, v jasnih dneh se vidi do Ljubljane in celo preko meja Slovenije, do zagreba in Trsta.[[Trbovlje#cite note-5|<sup>[5]</sup>]]
 
V juniju ste na Kumu lahko priča kolesarskemu vzponu na Kum in spominski slovesnsoti ob dnevu državnosti. Zadnjo nedeljo v avgustu se na Kumu srečajo romarji iz številnih krajev po Sloveniji na t.i. Kumlanski nedelji.
 
== Trbovlje novomedijsko mesto ==
Ljudje danes iščejo priložnosti v novih tehnologijah in znanjih. Trbovlje so novomedijsko mesto, kjer vsako leto poteka festival Speculum Artium, ki vsakokrat privabi domače in tuje umetnike in prav vsakič osupne z novimi umetnostnimi instalacijami, s predavanji in z delavnicami.
 
Ne smemo pozabiti tudi na virtualni muzej rudarstva, 4. dritl, ki je svoja vrata odprl leta 2017 in gostil že več tisoč ljudi iz vsega sveta. 4. DRITL, prejemnik številnih nagrad, dediščino rudarstva predstavlja na nov, vizualno atraktiven način.  Prebijate se lahko čez pravi rudniški rov, opremljen z originalnimi rudniškimi eksponati, s svetlobnimi in zvočnimi efekti, hologrami in projekcijami. S pomočjo najsodobnejše opreme za navidezno in razširjeno resničnost boste vstopili v svet rudarjev, kakršen je bil pred 100 leti. S sodobno tehnologijo predstavljamo tudi življenje rudarskih družin in njihov boj za boljši jutri.
 
Kramp, lopata in navidezna resničnost skupaj pričarajo nepozabno doživetje za vse generacije. Muzejski eksponati so zanimivi tako s tehničnega, zgodovinskega vidika, kot tudi zaradi samega načina prikaza. Poudarek tako ni na opisovanju golih zgodovinskih dejstev, temveč na občutkih, ter z novomedijskimi tehnologijami pripovedovanih zgodbah o ljudeh. Humanizacija tehnologije. 4. dritl se nahaja v prostorih Delavskega doma Trbovlje.<ref>{{Navedi splet|url=http://4dritl.si/ponudba-ogledov/|title=Obiščite nas – Virtualni muzej rudarstva – 4. Dritl|accessdate=2018-08-10|website=4dritl.si|language=sl-SI}}</ref>
 
== Glasba in Umetnost ==
Trboveljske korenine imajo številni znani glasbeniki in kulturniki. Med njimi so tudi zasedba Hiša, Red five point star, ki je svoj ritem ska glasbe ponesla tudi po ZDA in Afriki, evrovizijska predstavnica in igralka Tanja Ribič. Prav tako iz Trbovelj izvira vrhunska umetniško-plesna zasedba En knap, akademski slikar Jane Knez in pesnik ter pisatelj Tone Seliškar.
 
[[Laibach]] je svetovno znana zasedba, katerih zvok je grajen na t.i. industrijskih zvokih trboveljskega okolja. Veliko odmevnost je sprožil dogodek, ko je bil prepovedan njihov multimedijski projekt Rdeči revirji. Pozneje so jim oblasti celo prepovedale javno nastopanje in uporabo imena, a so kljub temu nadaljevali ustvarjanje.
Ob [[Sava|Savi]] v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa [[cesarica|cesarice]] [[Marija Terezija|Marije Terezije]], saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila do nedavnega graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla [[ladja|ladje]] navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.
 
== Anduht in Nohšiht ==
[[Slika:Trbovlje-SZ.JPG|thumb|left|220px|[[Železniška postaja Trbovlje]]]]
Tradicionalna dogodka, ki vsako leto potekata v sklopu praznovanja občinskega praznika v mesecu juniju sta Anduht in Nohšiht. Imeni prireditev sta tipični rudarski, anduht pomeni slavje, nohšiht pa pomeni nočno službo. Poleg obeh koncertnih večerov, obiskovalca pozdravi še Podeželska tržnica, na kateri se predstavljajo lokalni ponudniki in ustvarjalci ter tekmovanje v kuhanju grenadirmarša, ki sta prvič potekala leta 2017. Vsako leto se tekmovanja, kot komisija za ocenjevanje, udeležijo znana imena slovenske kulinarike, med seboj pa se v kuhanju preizkušajo lokalna podjetja, zavodi in društva.
 
== Mladinski hostel ==
Prva gradnja železnice, ki je bila za tiste čase še posebno zahteven projekt, je pripeljala v Trbovlje in druga mesta ob [[železnica|železnici]] veliko delavcev od drugod, predvsem iz Italije. Nekmečko prebivalstvo pa je bilo tukaj že prej, saj so premog začeli kopati Maurerjevi že leta 1804 v Lakoncah. Leta 1847 je erar ustanovil rudnik na Vodah, leta 1867 ga je prevzela Vodenska premogokopna družba in ga leta 1873 prodala Trboveljski premogokopni družbi. Istega leta so odkupili tudi Maurerjev rudnik in tako so bili vsi rudniki v Trbovljah združeni.
Trbovlje vam poleg zasebnih ponudnikov nudijo tudi prenočišče v Mladinskem centru Trbovlje. Poleg nočitve v dvoposteljni sobi (posameznik ali par), apartmaju (posameznik, par, družina z otroki) ali v večposteljni sobi (skupine do 14 oseb) so gostom zagotovljeni samostojni (apartma, dvoposteljne sobe) in skupinski toaletni prostori (večposteljne sobe). Gostom je na voljo uporaba tudi skupnega večnamenskega prostora, souporaba hotelske kuhinje ter zunanji in notranji prostor kavarne. Mladinski center Trbovlje gostom ne ponuja zgolj nočitve, temveč prijetno izkušnjo bivanja v hotelu, ki skozi svojo obliko in poslikavo prikazuje naravne dediščine Zasavja. Sobe, poimenovane po najlepših zasavskih hribih, goste že ob prvem stiku popeljejo v svet pustolovščin, ki jih Zasavje ponuja. Mladinski center Trbovlje preveva poseben utrip. Je eden redkih prostorov, kjer se v Zasavju srečujejo poti posameznikov različnih narodnosti, kultur, prepričanj, pogledov. Poleg obiskovalcev iz vseh koncev in krajev pa vzdušje bivanja krepijo dogodki Mladinskega centra Trbovlje, ki gostom poleg nočitve ponuja še zabavne, poučne, glasbene, rekreativne in druge vsebine.<ref>{{Navedi splet|url=http://mct.si/sl/domov/|title=Mladinski center Trbovlje|accessdate=2018-08-10|website=mct.si|language=sl-SI}}</ref>
 
== Tradicionalne jedi ==
Pred dograditvijo Južne železnice so vsi premogovniki na območju Zasavja imeli težave s [[transport]]om [[premog]]a. Maurerjevi so postavili steklarno, kopanje premoga pa opustili. Po dograditvi železnice so se razmere za prodajo premoga bistveno izboljšale, saj je bila prav železnica velik porabnik premoga. Leta 1873 je Trboveljska premogokopna družba steklarno opustila in jo preuredila v delavska stanovanja.
200 let rudarjenja in industrializacije sta svoj pečat pustila tudi v kulinariki. Jedi, značilne za te kraje, so preproste, narejene iz žit, stročnic in okopavin,a izjemno okusne.
 
* Knapovsko sonce oziroma funšterc je najbolj prepoznavna zasavska jed. Gre za neke vrste palačinko, ki se jo zlato zapeče. Funšterc mora biti rahel, srednje debel ter rumen kot sonce.
Cementarno so zgradili leta 1876, upravno poslopje so postavili tik nad strugo Trboveljščice. [[Apnenec]] za cement so sprva dobivali za [[Klek, Trbovlje|Klekom]] in v [[Retje nad Trbovljami|Retju]].
 
* Grenadirmarš, pražena jed iz testenin, kuhanega krompirja, čebule, ocvirkov in začimb je bila najbolj priljubljena med vojaki in kmeti med prvo svetovno vojno.
Istega leta so zgradili bolnišnico, šolo pa leta 1892.
 
* Zasavska jetrnica pa je prava posebnost v slovenskem prostoru. Polnjena je z mešanico svinjskega mesa in jeter, slanine in riža oziroma kaše.
V tem času je imela v Trbovljah največ veljave [[nemščina]]. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila [[Ana Dimnik]], gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoski občini [[Sallaumines]], ki je od leta 1964 pobratena s Trbovljami). Obrtniška cesta (prej Cesta oktobrske revolucije) vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva (tudi Arzenškova) grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira morda še iz časa [[celjski grofje|celjskih grofov]].
 
Poleg zgoraj naštetih pa so priljubljene še: rudarska kisla župa, prečmuh ali fižol z jabolki, krumpantoč, prehtranova potica,...
Na burne dogodke po prvi svetovni vojni spominjata Cesta 1. junija in Trg Franca Fakina. 1. junija leta 1924 so se delavski mladinci spopadli z Orjuno, Franc Fakin pa je bil tistega dne žrtev političnega nasilja.
 
== Ljudje, povezani s Trbovljami ==