Memfis, Egipt: Razlika med redakcijama

| builder = Ni znano, obstajal je že v času preddinastičnega faraona [[Iri-Hor]]a<ref name=ref1>P. Tallet, D. Laisnay. ''Iry-Hor et Narmer au Sud-Sinaï (Ouadi 'Ameyra), un complément à la chronologie des expéditios minière égyptiene'', in: BIFAO 112 (2012), str. 381–395, [http://www.academia.edu/3844520/_Iry-Hor_et_Narmer_au_Sud-Sinai_ouadi_Ameyra_ available online]</ref>

'''Memfis''' ([[Arabščina|arabsko]] منف‎‎, Manf, izg. [mæmf], [[Grščina|grško]] {{jezik-el2|Μέμφις}}, Mémfis) je bil antična prestolnica Aneb-Heča, prvega noma Spodnjega Egipta. Njegove ruševine ležijo blizu mesta Mit Rahina, 20 km južno od [[Giza|Gize]].

Po eni od legend je mesto ustanovil faraon [[Menes]]. Bil je prestolnica Starega kraljestva, kasneje pa pomembno mesto skkozi celo zgodovino antičnega [[Sredozemlje|Sredozemlja]].<ref>Bard. ''Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt'', str. 694.</ref><ref>Meskell, Lynn (2002). ''Private Life in New Kingdom Egypt''. Princeton University Press, str. 34.</ref><ref>Shaw, Ian (2003). ''The Oxford History of Ancient Egypt''. Oxford University Press, str. 279.</ref> Imel je pomembno strateško lego v [[Nil]]ovi delti. V glavnem mestnem pristanišču Peru-nefer je bilo zelo veliko delavnic, tovarn in skladišč, od koder so se živila in trgovsko blago razvažali po celem kraljestvu. V zlati dobi kraljestva je bil Memfis tudi regionalno versko središče.

Zaradi svoje velikosti je imel v različnih obdobjih tudi več drugih imen, ki so bila pravzaprav imena v tistem času pomembnih bližnjih krajev ali pokrajin. Po besedilu iz prvega vmesnega obdobja,<ref>''Hieratic Papyrus 1116A, of the Hermitage Museum in Saint Petersburg''; cf Scharff, Der historische Abschnitt der Lehre für König Merikarê, str. 36.</ref> na primer, se je takrat imenovalo ''Džed-Sut'' – ''Večno mesto'', kot se je imenovala Tetijeva piramida.<ref>Montet. ''Géographie de l'Égypte ancienne'', Vol I, str. 28–29. </ref>

Mesto je bilo tudi ena od točk, ki so jih omenjali kot ''Ankh-Tawy'' – ''Življenje dveh dežel''. Ime se je nanašalo na njegov strateški položaj med Gornjim in Spodnjim Egiptom. Ime se omenja od Srednjega kraljestva (okoli 2055–1640 pr. n. št.) in se pogosto pojavlja v starih egipčanskih besedilih.<ref>Najovits, Simson R. ''Egypt, trunk of the tree: a modern survey of an ancient land'' (Vol. 1–2), Algora Publishing, str. 171.</ref> Nekaj zgodovinarjev trdi, da je bilo to ime dejansko ime enega od zahodnih okrožij mesta med velikim Ptahovim svetiščem in nekropolo v [[Sakara|Sakari]], v katerem je raslo sveto drevo.<ref>Montet. ''Géographie de l'Égypte ancienne'', (Vol I), str. 32.</ref>

Področje starodavnega mesta je zdaj nenaseljeno. Najbližje naselje je mesto Mit Rahina. Ocene števila prebivalcev so v različnih virih zelo različne. Po mnenju T. Chandlerja je imelo približno 30.000 prebivalcev in bilo od ustanovitve do okoli leta 2250 pr. n. št. in od leta 1557 do 1400 pr. n. št. daleč največje mesto na svetu.<ref> Chandler, Tertius (1987). ''Four Thousand Years of Urban Growth''.</ref> K.A. Bard je v ocenah bolj skromen in méni, da je imelo v Starem kraljestvu okoli 6.000 prebivalcev.<ref>Bard. ''Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt'', str. 250.</ref>

Memfis je bil prestolnica Starega Egipta več kot osemnajst zaporednih dinastij Starega kraljestva. Višek prestiža je dosegel med vladavino 6. dinastije kot središče čaščenja [[Pta]]ha, boga stvaritve sveta in umetniških del. [[Sfinga]] iz [[Alabaster|alabastra]], ki čuva Ptahovo svetišče, je spomenik nekdanje moči in prestiža.<ref>National Geographic Society: ''Egypt's Nile Valley Supplement Map''.</ref><ref>Roberts, David (1995). National Geographic: ''Egypt's Old Kingdom'', Vol. 187, 1. izdaja.</ref> Glavni predmet čaščenja v mestu je bila Memfiška triada, sestavljena iz stvarnika sveta Ptaha, njegove žene [[Sekmet]] in njunega sina [[Nefertum]]a.

Kmalu po začetku vladavine 18. dinastije in vzponu [[Tebe, Egipt|Teb]] in Novega kraljestva je začel Memfis propadati. Ponovno je oživel pod [[Ahemenidsko cesarstvo|Perzijci]] in po ustanovitvi [[Aleksandrija|Aleksandrije]] padel na trdno drugo mesto. V [[Rimsko cesarstvo|Rimskem cesarstvu]] je Aleksandrija ostala najpomembnejše egipčansko mesto. Memfis je ostal na drugem mestu do ustanovitve Fustata (ali Fostata) leta 641 n. št. Mesto je bilo zatem večinoma opuščeno in je postalo vir gradbenega materiala za okoliška naselja. V 12. stoletju je bilo še vedno obsežen kup ruševin, potem pa se je kmalu spremenilo v skupino nizkih ruševin in raztresenih kamnov.

Legenda, ki jo je zapisal svečenik [[Maneto]], pravi, da je faraon [[Menes]], ki je združil obe deželi, ustanovil prestolnico na obali Nila, tako da je z jezovi in nasipi preusmeril tok reke. Grški zgodovinar [[Herodot]] pripoveduje podobno zgodbo in nadaljuje, da so [[Perzijci]], ki so bili med njegovim obiskom mesta suvereni Egipta, posvečali posebno pozornost jezovom, ki so branili mesto pred vsakoletnimi poplavami.<ref>Herodot. ''Zgodbe'' II, § 99.</ref> Menes je bil morda mitološki kralj, podoben rimskemu [[Romul]]u. Nekateri zgodovinarji sklepajo, da se je Egipt najverjetneje združil zaradi vzajemnih potreb in nato razvil kulturne vezi in trgovinska partnerstva, čeprav ni sporno, de je bila prva prestolnica združenega Egipta prav Memfis.<ref>Manley, Bill (1997). ''The Penguin Historical Atlas of Ancient Egypt''. Penguin Books.</ref> Egiptologi so legendarnega Menesa poistovetili z zgodovinskim [[Narmer]]jem, ki je predstavljen na [[Narmerjeva paleta|Narmerjevi paleti]]. Narmer je osvojil Nilovo delto v Spodnjem Egiptu in se razglasil za faraona. Tablica je datirana v okoli 31. stoletje pr. n. št. in bi lahko bila povezana z zgodbo o Menesovi združitvi Egipta. Leta 2012 so na [[Sinaj]]u odkrili napis, ki opisuje obisk preddinastičnega kralja [[Iri-Hor]]a v Memfisu.<ref name=ref1/> Ker je Iri-Hor živel dve generaciji pred Narmerjem, slednji ni mogel biti ustanovitelj mesta.<ref name=ref1/>

O Memfisu v [[Staro kraljestvo|Starem kraljestvu]] je malo znanega. Bil je prestolnica bogu ljubim faraonom, ki so iz mesta vladali od stanovitve Prve dinastije (okoli 3050 pr. n. št.). V zgodnjih letih Menesove vladavine je bil sedež vlade v Thinisu, malo južneje od Memfisa. Po Manetonu je »Bele zidove« (Ineb-hedž) ustanovil Menes. Nekatera besedila omenjajo, da je Trdnjavo z belim obzidjem zgradil kralj zase, da bi laže nadziral zvezo med dvema rivalskima kraljestvoma. Kompleks faraona [[Džoser]]ja iz tretje dinastije, ki stoji v antični nekropoli Sakare, bi lahko bil kraljeva pogrebna dvorana, saj vsebuje vse za to potrebne elemente: templje, oltarje, ceremonialna dvorišča, palače in vojašnice.

Odkrile so se tudi sledi, ki kažejo, da je bilo mesto arhitekturno središče tistega časa. Velika granitna daritvena plošča faraona [[Amenemhet I.|Amenemheta I.]] omenja, da je dal vladar zgraditi svetišče bogu Ptahu, zaščitniku resnice.<ref>Mariette. ''Monuments divers Collected in Egypt and in Nubia'', str. 9 in plošča 34A.</ref> Za vladarje Srednjega kraljestva je znano, da so organizirali gusarske odprave, roparske in vojaške pohode preko meja kraljestva in postavili številne kipe v čast bogov. V ruševinah Ptahovega templja so odkrili blok z imenom [[Senusret II.|Senusreta II.]] in napisom, da je dal svoj prispevek kot darilo memfiškim bogovom.<ref>Mariette. ''Monuments divers Collected in Egypt and in Nubia, § Temple of Ptah, excavations 1871, 1872 and 1875'', str. 7 in plošča 27A.</ref> Odkrili so tudi veliko restavriranih kipov, ki jih pripisujejo faraonom iz 12. dinastije. Mednje spadata kamnita giganta, izkopana iz ruševin templja, kasneje restavrirana z imenom [[Ramzes II.|Ramzesa II.]]<ref>Brugsch. ''Collection of Egyptian monuments'', Part I, str. 4 in plošča II.</ref> Njegov kip je zdaj razstavljen v [[Egipčanski muzej, Kairo|Egipčanskem muzeju]] v [[Kairo|Kairu]].

Po zapisih grškega zgodovinarja [[Herodot]]a<ref> Herodot. ''Zgodbe'' (Vol II), § 101.</ref> in [[Diodor Sicilski|Diodora Sicilskega]]<ref>Diodorus Siculus. ''Bibliotheca historica'' (Vol I), Ch. 2, § 8.</ref> je [[Amenemhet III.]] zgradil severna vhodna vrta v Ptahov tempelj. Med izkopavanji pod vodstvom Flindersa Petrieja so v tem delu templja resnično odkrili ostanke njemu pripisane gradnje. Omeniti je treba tudi to, da so v tem času v bližini kraljevih piramid v Sakari gradili tudi [[Mastaba|mastabe]] visokih Ptahovih svečenikov, kar kaže, da so bili v tem času faroni tesno povezani z duhovščino. V 13. dinastiji se je ta trend nadaljeval. Nekaj faraonov iz te dinastije je bilo pokopanih v Sakari, kar dokazuje, da je Memfis obdržal svoj položaj v srcu monarhije.

Z invazijo [[Hiksi|Hiksov]] in njihovim vzponom na oblast okoli leta 1650 pr. n. št. je Memfis doživel obleganje. Po njegovem padcu so hiški kralji številne spomenike in kipe odstranili, oplenili ali uničili. S plenom so kasneje okrasili svojo novo prestolnico [[Avaris]].

18. dinastija se je začela z zmago Tebancev nad Hiksi. [[Amenhotep II.]] (vladal 1427–1401/1397 pr. n. št.) in [[Tutmozis IV.]] (vladal 1401-1391 ali 1397–1388 pr. n. št.) sta sicer posvečala nekaj pozornosti Memfisu, večina oblasti pa je ostala na jugu.<ref>Cabrol. ''Amenhotep III le magnifique'', II. del, 1. poglavje, str. 210–214.</ref> V dolgem obdobju miru, ki je sledilo, se je v mesto ponovno vrnila blaginja, ki je bila posledica predvsem njegovega strateškega položaja. Zaradi utrditve poslovnih vezi z drugimi kraljestvi je pristanišče Peru-nefer (dobesedno Srečno pot) postalo vrata kraljestva v sosednje regije, vključno z [[Biblos]]om in [[Levant]]om.

V Novem kraljestvu je Memfis postal središče izobraževanja kronskih princev in plemiških sinov. V Memfisu je bil rojen in vzgojen faraon Amenhotep II., ki je med vladavino svojega očeta postal ''setem'' – visoki svečenik Spodnjega Egipta. Njegov sin Tutmozis IV. je med bivanjem v Memfisu kot mlad princ doživel svoje slavne dokumentirane sanje. Med raziskovanjem mesta je pruski egiptolog Karl Richard Lepsius (1810–1884) vzhodno od Ptahovega templja odkril vrsto blokov in poškodovanih kolonad, ki so spadale h kraljevi rezidenci, najverjetneje k obredni dvorani.

Tempelj boginje [[Astarta|Astarte]], mezopotamsko/asirske boginje plodnosti in vojne (babilonsko [[Ištar]]), za katerega je [[Herodot]] pomotoma trdil, da je [[Afrodita|Afroditin]], je bil zgrajen v času 18. dinastije, verjetno med vladavino [[Amenhotep III.|Amenhotepa III.]] (vladal 1391-1353 ali 1388-1351 pr. n. št.). Njegovo najpomembnejše delo v Memfisu je vsekakor tempelj z imenom »Nebmatra, združen s Ptahom«.<ref>Petrie. ''Memphis and Maydum III'', str. 39.</ref> Lega tega svetišča ni natančno določena, njegovi številni rjavi kvarcitni bloki pa so se v času Ramzesa II. ponovno uporabili za gradnjo majhnega Ptahovega templja. Nekateri arheologi zato domnevajo, da je bil slednji zgrajen na mestu prejšnjega.<ref>Cabrol. ''Amenhotep III le magnifique'', Part II, Ch. 1.</ref>

Po napisu, ki so ga odkrili v Memfisu, je [[Ehnaton]] (pred preimenovanjem Amenhotep IV., vladal 1353/51–1336/34 pr. n. št.) v mestu postavil Atenin tempelj.<ref>Mariette. ''Monuments divers collected in Egypt and in Nubia'', str. 7, 10 in plošči 27 (sl. E) in 35 (sl. E1, E2, E3).</ref> Pogrebno sobo enega od svečenikov Ateninega kulta so odkrili v Sakari.<ref>Löhr. ''Aḫanjāti in Memphis'', str. 139–187.</ref> Njegov naslednik [[Tutankamon]] (pred preimenovanjem Tutankaton, vladal 1332–1323 pr. n. št.) je pred koncem drugega leta svoje vladavine kraljevi dvor preselil iz Akenatonove prestolnice Akenaten (Obzorje Atene) v Memfis. S preselitvijo se je v mestu začelo obdobje obnove templjev in običajev. Na enobóško obdobje atenizma se je gledalo kot na [[Herezija|herezijo]].

Grobnice pomembnih visokih uradnikov, kot sta bila [[Horemheb]] in Maja, so bili v Sakari, čeprav je bil Horemheb kot faraon (1319–1292 pr. n. št.) pokopan v [[Dolina kraljev|Dolini kraljev]]. Horemheb je bil Tutankamonov in Ajev poveljnik armade, Maja pa državni zakladnik. Aj je bil sprva Tutankamonov glavni minister, potem pa ga je nasledil kot faraon (vladal 1323–1319 pr. n. št.). Da bi utrdil svojo oblast, se je poročil s Tutankamonovo vdovo Anksenamon, tretjo od šestih hčera Ehnatona in Nefretete. Njena usoda ni znana. Horemheb je naredil nekaj podobnega s poroko z Nefretetino sestro Mutnodžemet.

V 21. In 22. dinastiji se je nadaljeval verski razvoj, ki se je začel z Ramzesom. Zgleda, da v tretjem vmesnem obdobju, v katerem so se v državi zgodile velike geopolitične spremembe, Memfis ni nazadoval, in da so faraoni poskušali razviti memfiški kult tudi v svoji novi prestolnici Tanis severovzhodno od Memfisa. Nekaj najdb iz nove prestolnice kaže, da je bil v njej Ptahov tempelj. [[Siamun]], šesti vladar iz 21. dinastije, je zgradil tempelj, posvečen [[Amon]]u. Njegove ostanke je v zgodnjem 20. stoletju odkril Flinders Petrie južno od komleksa Ptahovega templja.<ref>Petrie. ''Memphis I'', Ch. VI, § 38, str. 12 in plošči 30 in 31.</ref>

Faraon [[Šošenk I.]] (vladal 943–922 pr n. št.), ustanovitelj 22. dinastije, je zgradil prednje dvorišče in pilon Ptahovega templja, spomenik, ki ga je imenoval ''»Grad milijonov let Šošenka, Amonovega ljubljenca«''. Spomenik je obdajal pogrebni kult, dobro znan v Novem kraljestvu, ki je vladal še več generacij po ustanovitvi templja. Vse to je nekaj znanstvenikov privedlo do sklepa, da bi v templju lahko bila tudi faraonova pogrebna soba.<ref>Sagrillo. ''Mummy of Shoshenq I Re-discovered?'', str. 95–103.</ref> Šošenk je dal zgraditi tudi novo svetišče boga [[Apis]]a, povezanega predvsem pogrebnimi obredi, v katerih so ubili bika in ga obredno [[Mumificiranje|mumificirali]].<ref>Petrie. ''Memphis I'', § 38, str. 13.</ref><ref>Maystre. ''The High Priests of Ptah of Memphis'', Ch. XVI, § 166, str. 357.</ref>

Triumfalni pohod kušitskega vladarja Pija na Egipt se je končal z ustanovitvijo 25. dinastije s sedežem v Napati. Pijeva osvojitev Egipta je dokumentirana na Steli zmage v Amonovem templju v Džebel Barkalu. Pij je po osvojitvi Memfisa obnovil templje in kulte, ki so jih zanemarili med vladavino libijske 24. dinastije. Njegovi nasledniki so bili znani po gradnji kapel v jugozahodnem kotu Ptahovega templja.<ref>Meeks. ''Hommage à Serge Sauneron I'', str. 221–259.</ref>

Memfis je postal središče nemirov, ki jih je povzročila asirska grožnja. Pod faraonom [[Taharka|Taharko]] je mesto postalo obmejno središče odpora, ki se je po izgonu kušitski kralja nazaj v Nubijo hitro sesul. Asirski kralj [[Asarhadon]], katerega je podpiralo nekaj domorodnih egipčanskih princev, je leta 671 pr. n. št. zasedel Memfis. Njegova vojska je plenila po mestu, ubijala meščane in njihove glave natikala na kole. Asarhadon se je v svojo prestolnico [[Ninive]] vrnil z bogatim plenom in postavil Stelo zmage, na kateri je upodobljen Taharkov sin v verigah. Egipt se je takoj po njegovem odhodu uprl asirski oblasti.

Asarhadona je nasledil sin [[Asurbanipal]], ki je nadaljeval ofenzivo proti Egiptu. V masovnem pohodu leta 664 pr. n. št. je bil Memfis ponovno oplenjen in opustošen. Faraona [[Tantamani]]ja so Asirci zasledovali v Nubijo in ga porazili, s čimer se je končala kušitska vladavina v Egiptu. Na oblast je ponovno prišla dinastija, ki je vladala pred prihodom Perzijcev. Faraoni so v strahu pred invazijo iz [[Babilonija|Babilonije]] obnovili in okrepili mestne utrdbe.

Egipt in Memfis je po zmagi v [[bitka pri Pelesiju|bitki pri Pelesiju]] leta 525 pr. n. št. zasedel perzijski kralj [[Kambiz II.]]. Perzijci so mesto še bolj utrdili. Postalo je središče novoustanovljene [[Satrapija|satrapije]] Egipt (Mudraya/Musraya) in to vlogo obdržalo skoraj stopetdeset let. V mestu je bila stalna perzijska vojaška posadka, nastanjena verjetno ob severnem obzidju blizu [[Apries]]ove palače. Mesto je kot upravno središče satrapije postalo tudi eno od središč trgovanja na ogromnem ozemlju, ki ga je osvojilo perzijsko [[Ahemenidsko cesarstvo]].

Stele v Serapeju v Sakari, posvečene bogu [[Apis]]u, ki jih dal postaviti vladajoči monarh, so ključni dokument za razumevanje dogajanj v tem obdobju. Katakombe s pokopanimi ostanki svetih bikov so se tudi v tem času širile in dobile veličasten videz, ki je kazal na čezmerno rast tega kulta po celi državi in še posebej v Memfisu in njegovi nekropoli. Zgleda da spomenik, posvečen Kambizu II., spodbija [[Herodot]]ove trditve, da se je osvajalec obnašal kriminalno in nespoštljivo do svetih običajev.

Ko je na oblast prišel faraon [[Amirtej]] (vladal 404 pr. n. št.), se je začela ponovno prebujati narodna zavest, ki je po perzijski okupaciji hitro zamrla. Amirteja je porazil in nato oktobra 399 pr. n. št. v Memfisu usmrtil [[Neferit I.]], ustanovitelj 29. dinastije. Usmrtitev je dokumentirana na [[Aramejščina|aramejskem]] [[papirus]]u (Brooklinski papirus 13). Neferit je prestolnico preselil v Mendes na vzhodu Nilove delte in Memfis je izgubil svoj politični položaj. Ohranil je vlogo verskega, trgovskega in strateško pomembnega središča odpora proti perzijskim poskusom ponovne osvojitve celega Egipta.

Pod [[Nektaneb I.|Nektanebom I.]] so se po celi državi začeli na veliko obnavljati templji. V Memfisu se je zgradilo močno novo obzidje Ptahovega templja. Obnovila so se tudi svetišča in kapele znotraj tempeljskega kompleksa. [[Nektaneb II.]] je nadaljeval delo svojega predhodnika. Začel je graditi velika svetišča, predvsem v sakarski nekropoli, jih okrasil s piloni in kipi in tlakoval ceste z vrstama sfing na obeh straneh. Njegovi napori, da bi pred Perzijci obranil obnovljeno održavo, so se končali z masovno invazijo Perzijcev leta 343 pr. n. št. in njegovim porazom v Palesiju. Nektaneb II. se je umaknil v južni del Memfisa, katerega je začel [[Artakserks III.]] oblegati. Faraona je prisilil na beg v Gornji Egipt in nato v Nubijo.

Memfis je v Poznem obdobju doživel več zaporednih okupacij in osvoboditev. Večkrat je bil oblegan in bil prizorišče več najbolj krvavih bitk v zgodovini Egipta. Država je kljub podpori grških zaveznikov pri spodkopavanju perzijske nadoblasti padla v roke osvajalcev in Memfis ni bil nikoli več narodna prestolnica. Leta 332 pr. n. št. je pripadel Grkom, ki so na oblasti nasledili Perzijce. Egipt je ponovno dobil domorodnega vladarja šele po egiptovski revoluciji leta 1952.

Leta 332 pr. n. št. se je [[Aleksander Veliki]] v Ptahovem templju v Memfisu kronal za egipčanskega faraona in začel grško obdobje egipčanske zgodovine. Mesto je obdržalo svoj položaj, zlasti verski, tudi potem, ko je oblast prevzel Aleksandrov general [[Ptolemaj I. Soter]]. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je Ptolemaj poskrbel, da so njegovo telo prepeljali iz [[Babilon]]a v Memfis, kjer so ga svečeniki v Ptahovem templju balzamirali. Ptolemaj je poudarjal, da je Aleksander uradno izrazil željo, da bi bil pokopan v Egiptu. Po Aleksandrovem pokopu so makedonski kralji skladno z običaji zahtevali egipčanski prestol zase. [[Ptolemaj II.]] je Aleksandrov sarkofag prenesel v [[Aleksandrija|Aleksandrijo]] v kraljevo grobnico, zgrajeno prav zanj. Natančna lokacija grobnice se je pozabila. Po Elijanu je videc Aristander napovedal da bo ''»dežela, v kateri bo Aleksander pokopan, za vedno srečna in neosvojljiva«.''

Faraona [[Ptolemaj IV.]] in [[Ptolemaj V.]] sta leta 216 oziroma 196 pr. n. št. objavija tako imenovana ''Memfiška dekreta''. Delegati visoke duhovščine iz celega kraljestva so se zbrali na sinodi pod pokroviteljstvom visokega Ptahovega svečenika in prisotnosti faraona, da bi začrtali državno versko politiko za naslednje obdobje, določili dajatve in takse, postavili nove osnove zanje in za plačevanje davka ptolemajskim vladarjem. Dekreta sta bila vklesana na stele v treh pisavah - [[demotska pisava|demotski]], [[hieroglif]]ski in [[Grški alfabet|grški]], da bi ju razumeli vsi podložniki. Najslavnejša stela je [[Kamen iz Rosette]], ki je v 19. stoletju omogočil razvozlanje stare egičanske pisave.

S prihodom [[Rimski imperij|Rimljanov]] sta Memfis in Tebe za vedno izgubila svoj položaj v korist Aleksandrije, ki se je odprla proti Rimskemu cesarstvu. V Egiptu se je okrepil kult Serapisa, božanstva, ki je bilo najbližje miselnosti novih vladarjev. Pojavilo se je tudi [[krščanstvo]], ki je v Egiptu pognalo globoke korenine. Oboje skupaj je popolnoma uničilo stare memfiške kulte.

V [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinskem]] in koptskem obdobju se je mesto povsem razselilo in postalo kamnolom za gradnjo sosednjih naselij, vključno z novima prestolnicama Fustat in [[Kairo]], ki so ju ustanovili [[Arabci]] po osvojitvi Egipta v 7. stoletju. Obe sta stali severno od Memfisa. V 13. stoletju je arabski letopisec [[Abdul Latif]] po obisku mesta zapisal, da samo še ruševine kažejo na njegovo nekdanjo veličastnost.<ref>Joanne & Isambert. ''Itinéraire descriptif, historique et archéologique de l'Orient'', str. 1009.</ref><ref>Maspero. ''Histoire ancienne des peuples de l'Orient'', Ch. I, § Origine des Égyptiens.</ref> Sedanje ruševine so še bolj skromne od tistih, ki jih je videl Abdul Latif. Njegovi zapisi so spodbudili številne arheologe, da so začeli izkopavati ostanke mesta. Prve raziskave in izkopavanja Flindersa Petrieja v 19. stoletju so razkrile samo delček nekdanje slave.

Memfis je bil zaradi svojih nekropol s kamnitimi grobnicami, mastabami in templji in bližnjih piramid leta 1979 vpisan na [[Unescova svetovna dediščina|Unescov seznam svetovne dediščine]].

V obdobju Novega kraljestva, zlasti med vladavino 19. dinastije, je Memfis doživljal obdobje razcveta moči in velikosti in bil tako političko kot kulturno tekmec Teb. Pokazatelj njegovega razvoja kaže kapela [[Seti I.|Setija I.]], posvečena čaščanju Ptaha. Po več kot sto letih izkopavanja na tem mestu so arheologi postopoma odkrili načrt in obseg starodavnega mesta.

''Hout-ka-Ptah'', posvečen bogu stvarstva Ptahu, je največji in najpomembnejši tempelj v Memfisu in hkrati najbolj znamenita zgradba v Memfisu. Stal je na obsežnem ograjenem prostoru v mestnem središču. Bil je eden od treh najpomembnejših svetišč v Egiptu. Drugi dve sta bili Rajev tempelj v Heliopolisu in Amonov v Tebah. Večina znanja o njem izvira iz zapisov grškega zgodovinarja [[Herodot]]a, ki je mesto obiskal med prvo perzijsko invazijo na Egipt, dolgo po padcu Novega kraljestva. Herodot piše, da je tempelj ustanovil sam [[Menes]] in da je bila njegova osrednja zgradba dostopna samo svečenikom in vladarjem,<ref>Herodot. ''Zgodbe'' II., § 99.</ref> samega kompleksa pa ne opisuje. Arheološka izkopavanja so razkrila ogromen obzidan prostor, dostopen skozi več monumentalnih vrat v južnem, zahodnem in vzhodnem obzidju. Ostanki Velikega templja so razstavljeni v muzeju na prostem blizu velikega kolosa Ramzesa II., ki je nekoč označeval južno os templja. V muzeju je tudi velika monolitna sfinga, odkrita v 19. stoletju. Datirana je v obdobje 18. dinastije, verjetno v vladavino [[Amenhotep II.|Amenhotepa II.]] ali [[Tutmozis IV.|Tutmozisa IV.]] Sfinga je eden od najbolj prefinjenih primerkov tovrstnega kiparstva, ki še vedno stoji na prvotnem mestu.

Majhen tempelj na jugozahodnem vogalu Vekega Ptahovega templja, je bil posvečen pobóženju Ramzesa II. in trem državnim bogovom: Horu, Ptahu in Amonu.<ref>Anthes. ''Mit Rahineh'', str. 66.</ref> Njegove ruševine je leta 1942 odkril arheolog Ahmed Badawy, izkopal pa Rudolf Anthes leta 1955. Izkopavanja so razkrila versko zgradbo s stolpom, dvorišče za daritve, portik s stebri, kateremu je sledila stebriščna dvorana in tridelno svetišče, vse obzidano z zidaki iz blata. Zunanji del je iz obdobja Novega kraljestva.

===Ptahov in Sehmetin tempelj Ramzesa II.===

Jugovzhodno od kompleksa Velikega templja je faraon [[Merneptah]] iz 19. dinastije postavil novo svetišče v čast glavnega mestnega boga Ptaha. Tempelj je na začetku 20. stoletja odkril Flinders Petrie, ki je v njem prepoznal podobo grškega boga Proteusa, ki jo je omenil Herodot.

Najdišče je med med prvo svetovno vojno odkopal Clarence Stanley Fisher. Do zdaj je bil odkopan samo del svetišča. Med izkopavanji so arheologi odkrili sledove zgradbe iz zidakov iz blata, za katero se je kmalu izkazalo, da je velika ceremonialna palača, zgrajena ob templju. Nekatere ključne kamnite elemente je Egipt podaril Univerzi Pensilvanije, ki je financirala odpravo, drugi pa so v muzeju v Kairu.

Tempelj je bil aktiven ves preostali čas Novega kraljestva, potem pa je bil postopoma opuščen. Študije kažejo, da je bil v Poznem obdobju že v ruševinah, katere so kasneje prekrile nove zgradbe.

Severno od Memfisa so odkrili tempelj boga [[Mitra (bog sonca)|Mitre]] iz rimskega obdobja. [[Astarta|Astartin]] tempelj, ki ga je opisal Herodot, je v času njegovega obiska stal na prostoru, rezerviranem za [[Feničani|Feničane]]. Severno od Ptahovega templja naj bi stal tudi tempelj boginje [[Neit]]. Nobenega od njiju še niso odkrili.

Templja, posvečenega Ptahovi ženi, boginji [[Sekmet]], še niso odkrili, čeprav je dokumentiran v egipčanskih virih.<ref>Brugsch. ''Collection of Egyptian monuments'', str. 6 in plošča IV, 1.</ref><ref>Brugsch. ''Collection of Egyptian monuments'', str. 8 in plošča IV, 5.</ref><ref>Breasted. ''Ancient Records of Egypt'', § 320 str. 166.</ref><ref>Grandet. ''Le papyrus Harris I'', § 47,6 str. 287.</ref> Arheologi njegove ostanke še vedno iščejo.

Herodot je preddverje templja opisal kot stebrišče z ogromnimi kipi, zgrajeno med vladavino faraona [[Psametik I.|Psametika I.]]

Amonov tempelj južno od Ptahovega templja je zgradil faraon [[Siamon]] iz 21. dinastije. Tempelj (ali templji) so bili posvečeni tebanski triadi, ki so je sestavljali [[Amon]], njegova žena [[Mut |Mut]] in njun sin [[Konsu |Konsu]]. Triada je bila gornjeegipčanska dvojnica memfiške triade, ki so jo sestavljali [[Pta|Ptah]], [[Sekmet]] in [[Nefertem |Nefertem]].

V memfiškem muzeju na prostem je gigantski kip faraona, izklesan iz apnenca in dolg okoli deset metrov. Kip je leta 1820 blizu južnega vhoda v Ptahov tempelj odkril italijanski arheolog Giovanni Caviglia. Podnožje kipa in faraonove noge so poškodovane, zato je kip razstavljen ležeč na hrbtu. Nekaj barv se je delno ohranilo, lepota kipa pa je v popolnih podrobnostih in anatomiji človeškega telesa. Faraon nosi belo krono Gornjega Egipta (''[[hedžet]]'').

Kolos je bil eden od dveh, ki sta krasila vzhodni vhod v Ptahov tempelj. Drugega, ki ga je še isto leto prav tako odkril Cavilia, so v 1950. letih restavrirali. Visok je 11 metrov. Najprej so ga postavili na trg Bab Al-Hadid v [[Kairo|Kairu]] in trg preimenovali v Ramzesov trg. Ker lokacija zanj ni bila primerna, so ga leta 2006 prestavili na začasno lokacijo v Gizo, kjer ga trenutno restavrirajo. Kopija kolosa stoji v kairskem predmestju Hielopolis.

Del mesta z imenom Ankh-tawy je bil nekropola že v Srednjem kraljestvu. V tem delu mesta so odkrili tudi nekropolo visokih svečenikov. Po podatkih v nekaj virih so bili tam tudi kapela ali molilnica boginje [[Bastet]] in pogrebni templji, posvečeni faraonom Novega kraljestva. Njihovo vlogo arheologi primerjajo z vlogo Templjev milijonov let tebanskih faraonov.

Memfis je bil sedež moči več kot osem dinastij. Po Manetonovih podatkih je prvo palačo zgradil [[Narmer]]jev naslednik [[Hor-Aha]], ustanovitelja 1. dinastije. V mestu je zgradil tudi trdnjavo z belim obzidjem. Egipčanski viri trdijo, da je nekaj palač iz Starega kraljestva stalo pod sedanjimi kraljevskimi piramidami. Palače so bile ogromne in okrašene s parki in jezeri.<ref>Lalouette. ''Textes sacrés et textes profanes de l'Ancienne Égypte'' (Vol II), str. 175–177.</ref>

[[Merneptah]] je ukazal gradnjo velikega obzidanega kompleksa, v katerem je bil nov tempelj in spremljajoče palače.<ref>[[Herodot]]. ''Zgodbe'' (Vol II), § 112.</ref> Kasneje je faraon [[Apries]] zgradil palačni kompleks na vzpetini nad mestom, v katerem je bila kraljeva palača, trdnjava, vojašnice in orožarna. Flinders Petrie je med izkopavanji odkril številne dokaze vojaških dejavnosti.<ref>Petrie. ''The Palace of Apries'' (Memphis II), § II, str. 5–7 in plošča III do IX.</ref> Nekateri viri kažejo, da je bila v mestu tudi palača [[Tutmoz I.|Tutmoza I.]], ki se je uporabljala še med vladavino [[Tutmozis IV.|Tutmozisa IV.]]

Od druge polovice 1. tisočletja pr. n. št. je mesto vedno pogosteje in obširneje omenjeno v besedilih antičnih zgodovinarjev, zlasti potem, ko je navezalo trgovske stike z Grčijo. Trgovcem so sledili popotniki, ki so s svojimi zapisi omogočili rekonstruiranje slavne preteklosti Memfisa. Med najpomembnejše antične avtorje spadajo:

* [[Diodor Sicilski]], grški zgodovinar, ki je mesto obiskal v 1. stoletju pr. n. št. in opisal mesto med vladavino Ptolemajev.<ref> Diodorus Siculus. ''Bibliotheca historica'' (Vol I), Ch. I, §12, 15 in 24; Ch. II, § 7, 8, 10, 20 in 32.f.</ref>

* [[Strabon]], helenistični geograf, ki je mesto obiskal po rimski osvojitvi mesta v poznem 1. stoletju pr. n. št.<ref>Strabon. ''Geographica'', XVII, poglavji 31 in 32.</ref>

Kasneje mesto pogosto omenjajo drugi latinski in grški avtorji, ki redkokdaj opisujejo mesto na splošno ali podrobnosti njegove kulture, kot sta jih je opisala [[Svetonij]] <ref>Suetonius. ''The Twelve Caesars'', Part XI: Life of Titus.</ref> in [[Amijan Marcelin]].<ref>Ammianus Marcellinus. ''Roman History'', Book XXII, § XIV.</ref> Slednji je posebno pozornost posvečal čaščenju [[Apis]]a. V [[Krščanstvo|krščanskem]] obdobju, ki je sledilo grškemu, je mesto utonilo v pozabo. Dejavnosti v tem času in v njegovem zadnjem obdobju so opisane samo v nekaj virih.

Ob prihodu [[Arabci|Arabcev]] v 7. stoletju n. št. je bilo mesto že v ruševinah. Med glavne vire iz tistega časa spadajo:

Leta 1652 je francoski popotnik [[Jean de Thévenot]] med obiskom Egipta v ruševinah mesta prepoznal Memfis in v Evropi potrdil trditve starih arabskih piscev. Njegov opis je bil kratek, vendar je pomenil prvi korak k arheološkim raziskavam,<ref>Thévenot. Relation d’un voyage fait au Levant, II. knjiga, IV. poglavje, str. 403 in VI. poglavje, str. 429.</ref> ki so začele z [[Napoleon]]ovim pohodom na Egipt leta 1798. Opravili so jih znanstveniki v spremstvu francoskih vojakov in potrdili Thévenotove trditve. Rezultate raziskav so objavili v slavni ''Description de l'Égypte'', karti regije, na kateri je bila prvič natančno označena lega Memfisa.

Zgodnje francoske odprave so utrle pot za kasnejše podrobnejše raziskave, ki so se začele v 19. stoletju in še trajajo. Med najpomembnejše egiptologe in arheologe Memfisa spadajo tudi:

* [[Jean-François Champollion]], ki je na svojem potovanju po Egiptu leta 1828-1830 opisal odkritja Caviglie in Sloana, opravil nekaj izkopavanj in razvozlal številne napise. Obljubil je, da se bo vrnil za več časa, vendar mu je načrte preprečila nenadna smrt leta 1832.<ref> Champollion-Figeac. ''l'Égypte Ancienne'', str. 63.</ref>

* Karl Richard Lepsius, ki je med prusko odpravo leta 1842 opravil hiter pregled ruševin in narisal prvo podrobno karto, ki je postala osnova za vse kasnejše raziskave in izkopavanja.<ref> Lepsius. ''Denkmäler aus Aegypten und Aethiopien''. Booklets of 14 February, 19 February, 19 March and 18 May 1843, str. 202–204 in plošči 9 in 10.</ref>

Med britansko okupacijo Egipta sta razvoj kmetijstva in sistematično obdelovanje poplavnih ravnic v Nilovi delti privedli do številnih naključnih arheoloških odkritij. Večina najdenih predmetov je padla v roke zasebnih zbiralcev, ki so potovali po državi v imenu londonskega, pariškega, berlinskega in torinskega muzeja. Ena od takih naključnih najdb so ostanki rimskega mitreja pri vasi Mit Rahina.

Od leta 1852 do 1854 je Joseph Hekekyan v imenu egiptovske vlade opravil geološke raziskave najdišča in ob tem odkril več predmetov, na primer kamne v Kom el-Khanzirju severovzhodno od Ptahovega templja. Kamni iz amarnskega obdobja so bili okrašeni z reliefi in so izvirali iz Ateninega templja v Memfisu, kasneje pa so se skoraj zagotovo uporabili za temelje nekega drugega porušenega spomenika. Odkril je tudi kolos Ramzesa II. iz rožnatega granita.

Vedno več arheoloških odkritij in stanje v državi je grozilo, da bodo vse te dragocenosti prejkoslej odpeljali iz Egipta. Auguste-Édouard Mariette, ki je Sakaro obiskal leta 1850, je spoznal, da mora Egipt ustanoviti institucijo, ki bo odgovorna za raziskave in ohranitev svojih arheoloških zakladov. Leta 1859 je ustanovil Egyptian Antiquities Organisation (EAO) in organiziral izkopavanja v Memfisu, ki so razkrila prve dokaze o obstoju velikega Ptahovega templja in kipe faraonov iz Starega kraljestva.<ref>Mariette. Monuments divers collected in Egypt and in Nubia.</ref>

* 1914 to 1921: izkopavanja arheologov Univerze v Pensilvaniji v Ptahovem templju, ki so razkrila sosednjo palačo.

* 1955 to 1957: Rudolph Anthes v imenu Univerze v Filadelfiji raziskuje in čisti mali Ptahov tempelj Ramzesa II. in kapelo za balzamiranje Apisa.<ref>Anthes, works 1956, 1957 and 1959.</ref>

* 1970 in 1984 do 1990: izkopavanja Egiptovske raziskovalne družbe iz Londona. Nadaljujejo se izkopavanja stebriščne dvorane in pilona Ramzesa II. Odkrijejo se granitni bloki z letopisi vladavine [[Amenemhat II.|Amenemhata II.]], nadaljujejo izkopavanja grobnic visokih Ptahovih svečenikov in nekropole pri Sakari. <ref>Jeffreys. ''The survey of Memphis'', 1985.</ref>

* 2003 in 2004: izkopavanja velikega obzidja severno od Memfisa, ki jih je opravila mešana rusko-belgijska skupina raziskovalcev.

==Dodatno Nadaljnje branje ==

|author2=prevod C.D. Yonge