'''Splav''' je na rekah pravzaprav izrinil iz prometa [[Šajka|šajko]], ker so novi načini vezave splavov omogočili hitrejše nakladanje in prevoz večjih količin lesa, kar je stroške prevoza temeljito pocenilo. Napram šajkam, ki so lahko prepeljale okrog 60 kubičnih metrov lesa, so splavi lahko prepeljali okrog 130 kubičnih metrov lesa. Leta 1918, ko je nastala [[Kraljevina Jugoslavija|nova država]] in ko se je lesno tržišče za [[Pohorje|pohorske]] in kobanske gozdarje razširilo na Hrvaško in v Srbijo se je močno razvilo tudi splavarjenje. V »splavarski ceh« se jih je združilo samo v Dravski dolini okrog 500, od njihovega dela pa je živelo vsaj 2000 ljudi. Ko so v Dravski dolini pomagali pri opravilih tudi italijanski trgovci, tesarji in gozdarji, so našim splavarjem prikazali tudi vezavo lesa na splavih, kar je povzročilo, da so se splavi pričeli imenovati »talijančki«. Vanje je bilo mogoče vgraditi več kvalitetnega, rezanega lesa, ki je bil tržno bolj zanimiv, kot sama hlodovina, saj je bil tudi dražji. Ker je postalo splavarstvo močan gospodarski dejavnik ga graditelji [[Hidroelektrarna Fala|elektrarne Fala]] niso mogli sprevideti in so bili prisiljeni vgraditi zgodovinsko zelo pomemben kanal za spust splavov. S takšnimi splavi, ko je bilo na enem približno 100 m3 lesa so letno prepeljali v [[Podravina|Podravino]], [[Banat]] in [[Srem]] okoli 100.000 m3 lesa. V tej dejavnosti je bilo zaposlenih približno 700 splavarjev, ki so bili v glavnem iz Dravske doline. Med prvo in drugo sv. vojno pa je skozi mesto [[Maribor]] na leto preplulo kar 1000 do 1500 takih splavov. Tudi splav je krmarilo šest splavarjev, od katerih je spredaj na desni krmaril kapetan ali »kormoniš«, zadaj na isti strani »ravnjak« in v sredini zadaj je stal tisti, ki je bil še neizkušen in se ga je nekje v [[Donja Dubrava|Donji Dubravi]] na Hrvaškem ali pri [[Grad Borl|Borlu]] krstilo za splavarja. Tako se je še do danes ohranil tradicionalni »splavarski krst«, ki ga negujejo vsa splavarska društva v Sloveniji. Posebej verni splavarji niso bili, priporočali pa so se sv. Miklavžu, ki je bil njihov zavetnik. Z letom 1941 je bilo konec splavarstva na Dravi. Prvi udarec je dala splavarjem [[Hidroelektrarna Mariborski otok|elektrarna Mariborski otok]], pozneje pa še niz ostalih elektrarn na reki Dravi. Tudi politična situacija se je spremenila in splavarji so ostali brez dela. Zaposlitev so pričeli iskati drugje, transport lesa pa se je po železnici podražil kar za sedemkrat.
[[Slika:Odplul zadnji dravski splav iz Maribora 1964.jpg|250px|thumb|desno|Zadnji splav v Mariboru 1964]]
