Šun Kuang: Razlika med redakcijama

|name = Xun KuangXunzi

|other names = Xunzi, Xun QingKuang

'''Xun KuangXunzi''' [šun kuàng], tudi '''Xun Kuang'''. [[Kitajci|kitajski]] [[konfucijanstvo|konfucijanski]] [[filozof]], * [[313 pr. n. št.]], Zhao, † [[238 pr. n. št.]], Chu.

Xunzi, skupaj s [[Konfucij]]em in [[Mencij]]em, je bil eden od treh ustanoviteljev konfucianizma, ki ga v mnogih pogledih predstavlja bolje kot Mencij. Xunzi se je rodil proti koncu obdobja vojskujočih se držav (453-221 p. n. št.). To je bil čas raznolikega mišljenja ti. [[Obdobje stotih šol|stotih šol]], ki je primerljiv s klasično Grčijo in staro Indijo ([[aksialna doba|aksialno obdobje]]), zato se je Xunzi spoznal sz številnimiidejami konkurenčnimi idejamisodobnikov. Kot odziv na nekatere druge mislece tistega časa je naredil sistematično različico konfucijanstva, ki zajema etiko, metafiziko, politično teorijo, filozofijo jezika in visoko razvito filozofijo izobraževanja. Xunzi je znan po prepričanju, da je ritual ključnega pomena za izboljšanje prvotne narave človeštva. Meni, da človeška narava nima prirojenega moralnega kompasa in je prepuščena sama sebi, zato jo označuje kot slabo. Tudi nebesom in naravi je dal manjšo vlogo, kot večina drugih mislecev tistega časa. Nebo je zanj narava, ki deluje nezavedno, vendar v skladu z določenimi temeljnimi zakonitostmi, katere lahko človek prepozna v procesu učenja in zbiranja izkušenj.

XunziXun ("Master Xun")Kuang je naziv za filozofa, katereganjegovo polno ime, je Xun Kuang. Poznan je tudi kot Xun QingXunzi, Hsün Tzu in minister"Mojster Xun", ponjegov pisarni,častni ki jo je imelnaziv. Rojen je bil v državi [[Zhao (država)|Zhao]] v severozahodni Kitajski okrog leta 310 predpr. našimn. štetjemšt.. Kot mladenič je študiral v državi [[Qi (država)|Qi]] na severovzhodu, ki je imelabila največjoznana koncentracijopo filozofov v tistem času. V Quiju je tudi poučeval in sicer na[[Akademija Jixia|Akademiji Jixia]].

Xunzijeva književnost kaže, da je bil dobro seznanjen z vsemi takratnimi nauki, s katerimi je prišel v stik v tem obdobju svojega življenja. Ko je zapustil Qi, je odšel v številne druge države, ki so takrat sestavljale Kitajsko, v katerih je bil nekaj časa zaposlen. Njegovo zadnje delo se je končalo, ko je bil njegov pokrovitelj, ministrski predsednik države [[Chu (Lorddržava)|Chu]] [[Chunshen) Jun]] umorjen leta 238 pr. n. št., s čimer je tudi končal svoje možnosti za uveljavitev svojih teorij vladanja v praksi. Upokojil se je in ostal v Lanlingu (regiji v današnji južni provinci Shandong) do konca svojega življenja. Tam je bil tudi pokopan, točno leto njegove smrti pa ni znano.

Značilnost Xun KuangaXunzija pri razvoju konfucianskekonfucijanske filozofije temelji na zgodovinskem vplivu njegovega istoimenskega glavnega dela, danes znanega kot (''Xunzi''). Knjiga je razdeljena na dvaintrideset poglavij ali esejev. Približno petindvajset od teh je popolnoma verodostojnihpristnih. To je verjetno največja ohranjena zbirka zgodnjih kitajskih filozofskih spisov, ki jo je mogoče pripisati enemu avtorju.

Xunzi je znan tudi po svojem slogu pisanja. Razmeroma malo je pisal v obliki dialoga, kot je to počel [[Mencij]]. Večina knjig, ki so pripisane Xunziju, so eseji, ki se zadevajo ene teme. V teh spisih Xunzi skrbno opredeli svojo držo in ugovarja mislecem nasprotnega mnenja tako, da reprezentira svoje delo bolj filozofsko, kot so to naredili mnogi drugi zgodnji kitajski misleci.

Anekdotski in epigramatični slog, ki je označeval zgodnejšo filozofsko literaturo ni več zadostoval, da bi v celoti in prepričljivo povedal kompleksne filozofske sporeteme. Xunzi je bil prvi veliki konfucianskikonfucijanski filozof, ki je svoje ideje izrazil ne le z izjavami in pogovori, ki so jih zabeležili učenci, temveč tudi v obliki dobro organiziranih esejev[[esej]]ev, ki jih je napisal sam. V svoji knjigi je predstavil bolj strog slog pisanja, ki je poudarjal aktualni razvoj, trajno sklepanje, podrobnost in jasnost.

Najbolj znana Xunzijeva ideja je, da je človeškačlovek naravapo vnaravi osnovi zlobnaslab, a se s časom izoblikuje. Kar je Xunzi zagovarjal je v bistvu filozofija kulture: človeška narava ob rojstvu je sestavljena iz nagonov, ki so sebični, anarhični in nesocialni. Družba kot celota pa ima civilizacijski vpliv na posameznika, ga postopoma usposablja in oblikuje, dokler ne postane disciplinirano in moralno zavestno človeško bitje.

Razlika med Mencijem in Xunzijem je metafizična in etična. '[[Tian]]' (nebesa) so bila za Mencija etična moč, zato je neizogibno, da je človekova narava dobra, ker jo prejme od nebes pri rojstvu. Za Xunzija, po drugi strani, 'tian' ni vseboval nobenega etičnega principa in je bil preprosto ime za delovanje dejavnosti vesolja (nekoliko podobno naši besedi narava). Te dejavnosti je zasnoval naravoslovno in skoraj mehanično. Moralni standardi zato nimajo metafizične utemeljitve, temveč so človeške, umetniške stvaritve.

Lahko se vprašamo, kako je lahko (če se človek rodi po naravi "zloslab", s katerim je Xunzi resnično menil neciviliziranost) mogoče ustvariti višje vrednote civilizacije. V eseju »''Razprava o ritualu«'' Xunzi poskuša odgovoriti na to vprašanje in v tem procesu raziskuje koncept osrednjega pomena za njegovo celotno filozofijo. Xunzi trdi, da se človek razlikuje od drugih bitij v eni bistveni lastnosti: poleg prirojenih nagonov ima tudi inteligenco, ki mu omogoča oblikovanje kooperativnih družbenih organizacij. Zato modreci, ki spoznajo, da človek ne more preživeti v stanju anarhije, uporablja to inteligenco za oblikovanje socialnih razlik in pravil socialnega vedenja, ki bi preverjal posege enega posameznika na drugega in s tem zagotovil zadostnost za vse. Xunzi torej predstavlja verjetno utilitarno razlago za oblikovanje socialnih institucij.

Še en Xunzijev slaven esej je »''Razprava o nebesih«'', v kateri napade suverena in nadnaravna prepričanja. Ena od glavnih tem dela je, da nenavadni naravni pojavi (npr. mrki) niso nič manj naravni zaradi njihove nepravilnosti, zato ljudje ne bi smeli biti zaskrbljeni ob njihovem pojavljanju. Njegovo odklanjanje supernaturalizmanadnaravnosti ga je pripeljalo do prefinjene interpretacije verskega spoštovanja in praznoverja. Trdil je, da so to zgolj poetične izmišljotine, ki so koristne za navadne ljudi, ker so zagotovile izhod za čustva človeka, vendar jih izobraženi ljudje ne bi smeli obravnavati kot resnične. S tem je Xunzi začel racionalistični trend v konfucianstvumukonfucijanstvumu, ki je bil primeren za znanstveno razmišljanje.

Še več stoletij po Xunzijevi smrti je njegov vpliv ostal večji kot Mencijev. Šele z vzponom neo-konfucianstva[[novokonfucijanstvo|novokonfucijanstva]] v 10. stoletju pa je le-ta začel pojemati. V 12. stoletju je bila njegova misel izvzeta iz konfucianskekonfucijanske ortodoksnosti, vendar pa ostaja vir zanimanja še danes.