Ibn Arabi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →‎Dela: slog
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{infopolje oseba}}
'''Abū ʿAbd Allāh Muḥammad ibn ʿAlī ibn Muḥammad ibnʿArabī al-Ḥātimī aṭ-Ṭāʾī''' (arabsko: أبو عبد الله محمد بن علي بن محمد بن عربي الحاتمي الطائي‎), [[Arabci|arabski]] [[sufizem|sufistični]] [[učenjak]], [[mistik]], [[pesnik]] in [[filozof]], * 17. ramadana 560/[[26. julij]] [[1165]], [[Murcia]], [[Al-Andaluz]], † 22. Rabi' al-Thani 638/[[16. november]] [[1240]], [[Damask]]. SufistiSufiji so ga imenovali 'Shaykh Al-Akbar', »najvišji gospodar« oziroma kot pravi svetnik. Ibn Arabi je v prvi vrsti mistik, svoja mistična doživetja bližine z Bogom pa pojasnjuje v filozofskih okvirjih [[novoplatonizem|novoplatonizma]].
 
== Življenje ==
'Abū 'Abdullāh Muḥammad ibn 'Alī ibn Muḥammad ibn `Arabī al-Ḥātimī aṭ-Ṭāʾī (أبو عبد الله محمد ابن علي ابن محمد ابن عربي الحاتمي الطائي) je bil rojen v mestu [[Murcia]], [[Al-Andaluz]], v današnji jugovzhodni Španiji. Njegov oče je bil iz plemena Tayy in se je imel za potomca arabskega pesnika [[Hatim0 al-Tai|Hatima al-Taija]]. Njegova mati je bila iz enega uglednejših [[Berberi|berberskih]] plemen. Yahya ibn Yughman, stric po materini strani, je bil bogat princ magrebskega mesta [[Tlemcen]], ampak se je po srečanju sufističnegasufijskega mistika odpovedal temu položaju in se posvetil duhovnosti.
 
=== Mladost ===
Njegov oče ‘Ali ibn Muḥammad je služil v vojski Abu ʿAbd Allaha in je prijateljeval s sufistom [[Abdul Qadir Gilani|Al-Džilanijem]], ustanoviteljem derviškega reda [[Qadiriyya|kadiri]]. Al-Džilani je v Ibn-Arabiju videl nadarjenega mladeniča in očetu svetoval, da mu nudi čim boljše možnosti za izobrazbo. Njegov oče je napredoval in postal vojaški svetovalec [[Almohadi|almohadskemu]] sultanu [[Abū Ya’qūb Yūsuf I.|Jusufu I.]], kar je Ibn Arabiju nudilo najboljše možnosti za izobrazbo. Veliko je potoval po Al-Andaluzu in se seznanjal z raznimi učenjaki in mistiki. Pri Arabijevih osmih letih je njegova družina zapustila MuriijoMuricijo in se preselila v prestolnico Al-Andaluza [[Sevilija|Sevilijo]], kulturno središče takratnega islamskega sveta.
 
=== Izobraževanje ===
Ibn Arabi je svoje šolanje pričel v Seviliji leta 1182. Večina njegovih učiteljev je bila klerikov na almohadskem dvoru. Že zelo zgodaj je imel mistične izkušnje in po eni od teh ga je njegov oče predstavil [[Ibn Rušd|Ibn Rušdu]], takrat najbolj razgledanemu islamskemu učenjaku. Ibn Arabi je raje, kot da bi postal učenjak s predvidljivo karierno potjo (sodnik), sledil notranjemu klicu in se pridružil sufistomsufijem.
Potem je zapustil Al-Andaluz in potoval po [[Magreb]]u in kasneje Ifrikiji (Tunizija). Njegov duhovni mentor v [[Fesu, Maroko|Fesu]] v Maroku je bil Mohammed ibn Qasim al-Tamimi. Leta 1198 je bil prisoten na pogrebu Ibn Rušda v Kordobi. Ibn Arabi se je spotoma seznanjal z najpomembnejšimi učenjaki in s tem s takrat pomembnimi znanstvenimi, religioznimi in filozofskimi idejami tistega časa, hkrati pa so se poglabljale njegove mistične izkušnje. Po eni od teh izkušenj je sklenil, da je čas za hadž. Obdobje tolerance treh ver - muslimanske, krščanske in judovske - je v Al-Andaluzu z uspehi [[rekonkvista|rekonkviste]] počasi prihajalo h koncu.
 
=== Romanje v Meko ===
Vrstica 25:
 
=== Ontologija ===
Največkrat uporabljen filozofski izraz pri Ibn Arabiju je zagotovo wujûd/vudžud, ki pomeni 'obstoj', 'bivanje', 'bit', 'bitnost'. V Koranu in vsakodnevni arabski uporabi wujûd pomeni najti, razumeti, doumeti, uživati. Beseda ponazarja obstoj, nekaj, kar obstaja, lahko najdemo in občutimo. Ibn Arabi trdi, da je najti (nekaj, nekoga) - mišljeno kot zavedanje - vedno tesno povezano s tem, da si sam najden. V tem primeru tako wujûd predstavlja razumevanje, dojemanje, kot tudi po sufizmu božansko prisotnost in človekovo zavest, ki je dosežena z realizacijo. Ibn Arabi je večkrat naveden kot oče nazora wahdat al-wujûd, skrivnost enostenosti bitjabiti oz. enotnosti obstoja, vendar je to zavajujoče, saj nikoli ne uporabi tega izraza. Ni čisto jasno, zakaj je ta izraz pripisan Arabiju. Eden od razlogov je, da uporablja tawhîd/tavhid, priznavanje enosti in presežnosti Boga, kot svoje temeljno načelo in pripisuje veliko pomembnost izrazu wujûd v svojih besedilih. Ibn Arabi in mnogi njegovi učenci so se osredotočali na wujûd kot edino unikatno realnost, iz katere izhajajo vse ostale. Redko so uporabili izraz wahdat al-wujûd, transcendentne edinosti biti, in še takrat mu niso pripisali veliko pomena.
 
Prvi, ki je Ibn Arabija navedel kot pristaša wahdat al-wujûd-a, je najverjetneje bil [[hanbaliti|hanbelijski]] učenjak [[Ibn Taymiyya]], ki je Ibn Arabija obsodil skrajnega brezboštva. Po njegovo to pomeni, da ni nobene ločitve med Bogom in preostalim svetom ([[panteizem]]). Njegov napad je sprožil kontroverzne debate okoli izraza wahdat al-wujûd, ki pa se so malokrat osredotočale na poskus opredelitve izraza. Vsaj sedem pomenov je bilo pripisanih v kasnejši literaturi.
 
=== ''Dragulji modrosti'' ===
Vrstica 39:
 
=== Reakcija ===
Muslimanski učenjaki so razdvojeni glede vidikov in značaja Ibn Arabija. Veliko jih je razglasilo Arabija za najpomembnejšega verskega voditelja in sufističnegasufijskega učitelja v muslimanski zgodovini. Drugi ga štejejo med krivoverce ali celo apostate. Zelo redki so neopredeljeni. Legalistični muslimani, ki so nenaklonjeni ezoteriki v islamu (ḥaqīqa) in so omejeni na eksoterično in striktno [[Šeriatsko pravo|šariatsko]] razlago koranskih besedil, so tako kot do vseh sufistovsufijev, nenaklonjeni tudi do Ibn Arabija.
 
== Dela ==
Vrstica 47:
* Fusus al-Hikam (Dragulji modrosti). Ibn Arabi je to delo ustvaril v bolj zrelih letih in velikokrat velja za njegovo najpomembnejše delo, saj ga lahko označimo kot obnovo oziroma povzetek njegovih naukov in mističnih prepričanj. O tem, ali je delo res njegovo, bi se dalo razglabljati, saj je v vsaj enem viru opisano kot ponarejeno, oziroma mu je bilo avtorstvo narobe pripisano.
* Dīwān (Pesmi), zbirka njegove poezije, ki obsega 5 delov.
* Rūḥ al-quds (Duh in duša), razprava glede duše, ki vsebuje njegove izkušnje z različnimi sufističnimisufijskih učitelji v Magrebu.
* Mashāhid al-Asrār (Razprava o svetem), najverjetneje njegovo prvo veliko delo, ki vsebuje štirinajst vizij in dialogov z Bogom.
* Mishkāt al-Anwār (Božanski reki).