Wikipedija

Hugo Svetoviktorski: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{wikificiraj}}
{{infopolje oseba}}
'''Hugo Svetoviktorski''', [[Nemci|nemški]] [[avguštinci|avguštinski]] [[cerkveni red|menih]], [[teolog]], [[filozof]], [[pedagog]] in [[mistik]], opat samostana [[Opatija Svetega Viktorja, Pariz|Svetega Viktorja]] v Parizu * ok. [[1096]], † [[1141]], [[Pariz]].
 
== ŽivljenjepisŽivljenje ==
 
Rodil se je okoli leta 1097 verjetno nekje na Saškem ali Flamskem, umrl pa je v Parizu, 11. februarja 1141. Ime Svetoviktorski ima, ker je živel in poučeval v opatiji sv. Viktorja v Parizu, ki jo je v začetku 12. stoletja ustanovil Viljem iz Champeauxa. Šola je bila namenjena tako za formacijo menihov kot tudi za zunanje študente. Hugo Svetoviktorski je osem let celo vodil šolo. ▼
Bil je zelo nadarjen vzgojitelj. S svojim teološkim delom je imel velik vpliv v Cerkvi. Bil je vzor pobožnosti in univerzalne izobrazbe. Imenovali so ga “drugi sveti Avguštin.”▼
Veliko je premišljeval o odnosu med vero in razumom, med posvetnimi znanostmi in teologijo. Menil je, da vse znanosti ne le koristijo razumevanju Svetega pisma, pač pa imajo tudi veljavo same v sebi in jih je treba gojiti, da bi se razširilo človekovo znanje in odgovorilo na njegovo hrepenenje po spoznanju resnice. Študentom je priporočal, naj nikoli ne omejujejo hrepenenja po učenju. V svoji razpravi o metodiki vedenja in pedagogiki, ki jo je naslovil Didascalicon (O poučevanju), pravi: “Rad se uči od vseh, česar še ne veš. Modrejši od vseh bo tisti, ki se bo hotel česa naučiti od vseh. Kdor kaj dobi od vseh, je na koncu bogatejši od vseh.”(Eruditiones Didascalicae, 3,14: PL 176,774)▼
 
▲Rodil se je okoli leta 10971096 verjetno nekje na Saškem ali Flamskem, umrl pa je v Parizu, 11. februarja 1141. Ime Svetoviktorski ima, kerpo jesamostanu živel[[Opatija inSvetega poučevalViktorja, v opatiji sv.Pariz|Svetega Viktorja]] v Parizu, ki ga je vodil in jo je v začetku 12. stoletja ustanovil [[Viljem iz Champeauxa]]. Šola je bila namenjena tako za formacijoizobraževanje menihov kot tudi za zunanje študente. Hugo Svetoviktorski je vodil zadnjih osem let celo vodil šolo.
 
▲Bil je zelo nadarjen vzgojitelj. S svojim teološkim delom je imel velik vpliv v Cerkvi. Bil je vzor pobožnosti in univerzalne izobrazbe. Imenovali so ga “drugi sveti [[sveti Avguštin|Avguštin]].”
▲Veliko je premišljeval o odnosu med vero in razumom, med posvetnimi znanostmi in teologijo. Menil je, da vse znanosti ne le koristijo razumevanju [[Sveto pismo|Svetega pisma]], pač pa imajo tudi veljavo same v sebi in jih je treba gojiti, da bi se razširilo človekovo znanje in odgovorilo na njegovo hrepenenje po spoznanju resnice. Študentom je priporočal, naj nikoli ne omejujejo hrepenenja po učenju. V svoji razpravi o metodiki vedenja in pedagogiki, ki jo je naslovil Didascalicon''Poučevanje'' (O poučevanjuDidascalicon), pravi: “Rad se uči od vseh, česar še ne veš. Modrejši od vseh bo tisti, ki se bo hotel česa naučiti od vseh. Kdor kaj dobi od vseh, je na koncu bogatejši od vseh.”(<ref>Eruditiones Didascalicae, 3,14: PL 176,774)</ref>
 
== Filozofija ==
 
Napisal je uvod v študij teorije, praktike, mehanike, logike in obrtnih veščin (tkalstva, kovaštva, kmetijstva in lova). Predvsem pa je cenil študij Svetega pisma, zakramentov in moralnega življenja. Nanj so vplivali Avguštin, [[Psevdo-Dionizij]], [[Boecij]] in [[Aristotel]].
 
Hugo Svetoviktorski je vztrajal pri zgodovinsko-dobesednem pomenu Svetega pisma. Menil je, da je treba pred odkrivanjem simbolnega pomena in moralnih naukov, ki nam jih ponujajo biblijske zgodbe, spoznati pomen zgodbe, ki jo opisuje Sveto pismo, in se vanjo poglobiti.
 
 
 
 
== Delo ==
 
 
---
'''Didascalicon de studio legendi (Didascalicon)'''
 
''Didascalicon''' je njegovo najbolj znano delo. NastaloV rokopisu je vohranjen drugi polovici 12. stoletjatudi v skriptorijuSloveniji v Stični.[[Cistercijanski Vsamostan rokopisu je ohranjen tudiStična|skriptoriju]] v Sloveniji[[Stična|Stični]]. V njem se je Hugo Svetoviktorski podal na pot do spoznanja po cestipoti zdravega razuma. Modrost je zanj razsvetljevalni dejavnik, ki človeka osvetli, da lahko spoznava samega sebe.
Vsebuje sistematičen pregled znanosti na srednjeveško enciklopedičen način in s prevladujočim poudarkom na Božji Modrosti in razodetju.
Pravi, da je branje ontološko ozdravljujoča tehnika.
V Didascaliconu izpostavi, da je filozofija prizadevanje za modrost, njej ne manjka nič, ampak je živi um in edini prvobitni smisel stvari. Potem gre korak naprej in pove, da je filozofija, po drugačni opredelitvi, premišljevanje o smrti, kar je posebej primerno za kristjane, saj so ti zavrgli “stremenje tega sveta” (živijo podvrženi disciplini, v podobnosti svoje prihodnje domovine = najverjetneje ima v mislih posmrtno življenje).
Nato pride do teologije, katere intelektibilna oziroma razumska resničnost je tisto, kar vedno obstaja po sebi. To, česar ne dojamejo človekovi čuti, temveč le um in intelekt, raziskuje Boga in netelesnost duše ter premišljuje o bistvu filozofije in o tem, kaj je sploh resnični pomen te vede.
Vednost razdeljujerazdeli na teologijo, matematiko in fiziko. Teoretsko vednost razdeljuje na intelektibilno,'cogitatio' indeligibilno(soznavanje inzunanjega naravoslovnosveta), in'meditatio' še(spoznavanje drugače,samega nasebe) božansko,in doktrinalno'contemplatio' in(spoznavanje filologijo.najvišje Sledijoresničnosti, razdelitveBoga), ki se vkalupljajo v števila (mehanskih vednosti je nahkrati primermistično sedem)zrenje.
Opazimo lahko tudi njegovo namero bralcu priporočiti, kako se bere Sveto pismo. Spet se namreč poigra s števili, na primer s številom tri in trojnim umevanjem svetega besedila.
Trije načini umevanja so v okvirih zgodovine, alegorije in tropologije. Kasneje pa lahko tudi razberemo odgovora na vprašanji, kaj je sad svetega branja in kaj je celoten božanski nauk.
'''====Ostala dela'''==== ▼
 
---
▲'''Ostala dela'''
*De sacramentis christianae fidei (“O skrivnostih krščanske usode”), v katerem je predstavil svoje mišljenje o teologiji in mističnih idejah od Boga do angelov in naravnih zakonov.
 
*In Hierarchiam celestem commentaria (“Komentar o nebeški hierarhiji) je pravzaprav komentar na delo krščanskega teologa in filozofa DionysiusaPsevdo-Dionizija.
 
*In Salomonis Ecclesiasten
Vrstica 60 ⟶ 51:
*Soliloquium de Arrha Animae
 
Njegova dela so napisana v latinščini, velika večina pa jih je prevedenih v angleščino, Didascalicon pa tudi v slovenščino s spremno besedo [[Ivan Illich|Ivana Illicha]].
 
 
== Viri: ==
Vrstica 79 ⟶ 69:
[[Kategorija:Nemški teologi]]
[[Kategorija:Nemški filozofi]]
[[Kategorija:Nemški pedagogi]]
[[Kategorija:Francoski filozofi]]
[[Kategorija:Francoski teologi]]
[[Kategorija:Francoski pedagogi]]
[[Kategorija:Srednjeveški filozofi]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Hugo_Svetoviktorski«