Ibn Arabi: Razlika med redakcijama

'''Abū ʿAbd Allāh Muḥammad ibn ʿAlī ibn Muḥammad ibnʿArabī al-Ḥātimī aṭ-Ṭāʾī''' (arabsko: أبو عبد الله محمد بن علي بن محمد بن عربي الحاتمي الطائي‎), [[Arabci|arabski]] [[sufizem|sufistični]] [[učenjak]], [[mistik]], [[pesnik]] in [[filozof]], * 17. ramadana 560/[[26. julij]] [[1165]], [[Muarcia]], [[Al-Andaluz]], † 22. Rabi' al-Thani 638/[[16. november]] [[1240]], [[Damask]]. Sufisti so ga imenovali 'Shaykh Al-Akbar', »najvišji gospodar« oziroma kot pravi svetnik. Ibn Arabi je v prvi vrsti mistik, svoja mistična doživetja bližine z Bogom pa pojasnjuje v filozofskih okvirjih [[novoplatonizem|novoplatonizma]].

 

'Abū 'Abdullāh Muḥammad ibn 'Alī ibn Muḥammad ibn `Arabī al-Ḥātimī aṭ-Ṭāʾī (أبو عبد الله محمد ابن علي ابن محمد ابن عربي الحاتمي الطائي) je bil rojen v mestu [[Murcia]], [[Al-Andaluz]], v današnji jugovzhodni Španiji. Njegov oče je bil iz plemena Tayy in se je imel za potomca arabskega pesnika [[Hatim0 al-Tai|Hatima al-Taija]]. Njegova mati je bila iz enega uglednejših [[Berberi|berberskih]] plemen. Yahya ibn Yughman, stric po materini strani, je bil bogat princ magrebskega mesta [[Tlemcen]], ampak se je po srečanju sufističnega mistika odpovedal temu položaju in se posvetil duhovnosti.

 

Njegov oče ‘Ali ibn Muḥammad je služil v vojski Abu ʿAbd Allaha in je prijateljeval s sufistom [[Abdul Qadir Gilani|Al-Džilanijem]], ustanoviteljem derviškega reda [[Qadiriyya|kadiri]]. Al-Džilani je v Ibn-Arabiju videl nadarjenega mladeniča in očetu svetoval, da mu nudi čim boljše možnosti za izobrazbo. Njegov oče je napredoval in postal vojaški svetovalec [[Almohadi|almohadskemu]] sultanu [[Abū Ya’qūb Yūsuf I.|Jusufu I.]], kar je Ibn Arabiju nudilo najboljše možnosti za izobrazbo. Veliko je potoval po Al-Andaluzu in se seznanjal z raznimi učenjaki in mistiki. Pri Arabijevih osmih letih je njegova družina zapustila Muriijo in se preselila v prestolnico Al-Andaluza [[Sevilija|Sevilijo]], kulturno središče takratnega islamskega sveta.

 

Ibn Arabi je svoje šolanje pričel v Seviliji leta 1182. Večina njegovih učiteljev je bila klerikov na almohadskem dvoru. Že zelo zgodaj je imel mistične izkušnje in po eni od teh ga je njegov oče predstavil [[Ibn Rušd|Ibn Rušdu]], takrat najbolj razgledanemu islamskemu učenjaku. Ibn Arabi je raje, kot da bi postal učenjak s predvidljivo karierno potjo (sodnik), sledil notranjemu klicu in se pridružil sufistom.

Potem je zapustil Al-Andaluz in potoval po [[Magreb]]u in kasneje Ifrikiji (Tunizija). Njegov duhovni mentor v [[Fesu, Maroko|Fesu]] v Maroku je bil Mohammed ibn Qasim al-Tamimi. Leta 1198 je bil prisoten na pogrebu Ibn Rušda v Kordobi. Ibn Arabi se je spotoma seznanjal z najpomembnejšimi učenjaki in s tem s takrat pomembnimi znanstvenimi, religioznimi in filozofskimi idejami tistega časa, hkrati pa so se poglabljale njegove mistične izkušnje. Po eni od teh izkušenj je sklenil, da je čas za hadž.

 

V 35. letu starosti leta 1201 je za vedno zapustil domače in Al-Andaluz ter se je podal na [[hadž]] v [[Meka|Meko]], kjer je živel tri leta. Tam je tudi pričel pisati svoje največje delo ''Odkritja iz Meke'' (Al-Futūḥāt al-Makkiyya). Hkrati pa se je zaljubil v eno mlado Perzijko in spisal ljubezenske pesmi ''Odstiranje hrepenenja'' (Tarjuman al-Ashwaq)

 

Po preživetem času v Meki je Arabi prepotoval Sirijo, Palestino, Irak in pa Anatolijo. Nikjer ni ostal dolgo, toliko, da se je seznanil s tamkajšnjimi vodilnimi islamskimi učenjaki. Leta 1203 je Arabi srečal Shaykh Majduddīn Isḥāq ibn Yūsufa, ki je imel velik vpliv na [[Seldžuki|seldžuškem]] dvoru. Tokrat je Arabi potoval proti severu. Najprej sta obiskala Medino, leta 1204 pa sta prišla v Bagdad. Ta obisk mu je omogočil neposredno srečanje z učenci Shaykh ‘Abd al-Qādir Jīlānīa. Arabi je tam ostal 12 dni, saj je želel obiskati Mosul, da bi videl svojega prijatelja ‘Alī ibn ‘Abdallāh ibn Jāmi’a, učenca Qaḍīb al-Bāna.

 

Končno se je leta 1223 ustalil v Damaskum, kjer je 8. novembra 1240 pri petinsedemdesetih letih umrl. Njegov grob še danes obiskujejo številni romarji.

 

Ibn Arabi si je prizadeval, da bi ustvaril sintezo zahodne in vzhodne mistične filozofije z uporabo raznovrstnih virov - [[Koran]]a in islamske tradicije, novoplatonizmom, sufizmom, krščansko in judovsko mistiko. Zaradi tega so mu pravoverni muslimani večkrat očitali za krivoverstvo in brezboštvo.

 

Največkrat uporabljen filozofski izraz pri Ibn Arabiju je zagotovo wujûd/vudžud, ki pomeni 'obstoj', 'bivanje', 'bit', 'bitnost'. V Koranu in vsakodnevni arabski uporabi wujûd pomeni najti, razumeti, doumeti, uživati. Beseda ponazarja obstoj, nekaj, kar obstaja, lahko najdemo in občutimo. Ibn Arabi trdi, da je najti (nekaj, nekoga) - mišljeno kot zavedanje - vedno tesno povezano s tem, da si sam najden. V tem primeru tako wujûd predstavlja razumevanje, dojemanje, kot tudi po sufizmu božansko prisotnost in človekovo zavest, ki je dosežena z realizacijo. Ibn Arabi je večkrat naveden kot oče nazora wahdat al-wujûd, skrivnost enost bitja oz. enotnosti obstoja, vendar je to zavajujoče, saj nikoli ne uporabi tega izraza. Ni čisto jasno, zakaj je ta izraz pripisan Arabiju. Eden od razlogov je, da uporablja tawhîd/tavhid, priznavanje enosti in presežnosti Boga, kot svoje temeljno načelo in pripisuje veliko pomembnost izrazu wujûd v svojih besedilih. Ibn Arabi in mnogi njegovi učenci so se osredotočali na wujûd kot edino unikatno realnost, iz katere izhajajo vse ostale. Redko so uporabili izraz wahdat al-wujûd, transcndentne edinosti biti, in še takrat mu niso pripisali veliko pomena.

 

Prvi, ki je Ibn Arabija navedel kot pristaša wahdat al-wujûd-a, je najverjetneje bil [[hanbaliti|hanbelijski]] učenjak [[Ibn Taymiyya]], ki je Ibn Arabija obsodil skrajnega brezboštva. Po njegovo to pomeni, da ni nobene ločitve med Bogom in preostalim svetom. Njegov napad je sprožil kontroverzne debate okoli izraza wahdat al-wujûd, ki pa se so malokrat osredotočale na poskus opredelitve izraza. Vsaj sedem pomenov je bilo pripisanih v kasnejši literaturi.

 

Za Ibn Arabija je Al-Insān al-kāmil ali popolno bitje/človek, ki ga opredeli v delu ''Dragulji modrosti'' (Fusus al-Hikam), vrhunec Božjega stvarstva. Popolni človek predstavlja ogledalo Božjih kreacij in je kot tak slika Božanskega, mikrokozmos Božje veličine in popolnosti. Bog potrebuje kreacijo, da bi uzrl sam sebe, bival kot vidljiv. Ibn Arabi razlikuje med „svetovnim načinom obstajanja“ (al—nash'a al—dunyawiya) in „transcendentnim načinom obstajanja“ (al—nash'a al—ukhrawiya). Svetovni način je svojstven večini ljudi in v njem je vsak človek pod oblastjo svojega telesa, oddvojen od prave, Božanske resničnosti. Ibn Arabi priporoča duhovne vaje, ki so jih razvili sufisti, za razvijanje „duhovnega vida“ (ayn al—basira), ki vodi v preobrazbo človeka v popolno bitje.

 

Ibn Arabi verjame, da je možno videti Boga v Mohamedovem “ogledalu”, se pravi, da so božje lastnosti vidne v Mohamedu. Tako je Mohamed najboljši dokaz Boga in s poznanstvom Mohameda lahko vsakdo spozna Boga. Ibn Arabi tudi trdi, da je Mohamed gospodar vsega človeštva tako v tem kot v posmrtnem življenju.

 

Muslimanski učenjaki so razdvojeni glede vidikov in značaja Ibn Arabija. Veliko jih je razglasilo Arabija za najpomembnejšega verskega voditelja in sufističnega učitelja v muslimanski zgodovini. Drugi ga štejejo med krivoverce ali celo apostate. Zelo redki so neopredeljeni. Legalistični muslimani, ki so nenaklonjeni ezoteriki v islamu (ḥaqīqa) in so omejeni na eksoterično in striktno [[Šeriatsko pravo|šariatsko]] razlago koranskih besedil, so tako kot do vseh sufistov, nenaklonjeni tudi do Ibn Arabija.

 

Okoli 800 del je pripisanih Ibn Arabiju, čeprav jih je bilo le nekaj dokazanih kot njegovih. Nedavna študija nakazuje, da je v obliki rokopisa ohranilo več kot 100 njegovih del, toda večina tiskanih verzij še ni bila kritično obdelana in vsebujejo veliko napak.