Ibn Arabi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 29:
Prvi, ki je Ibn Arabija navedel kot pristaša wahdat al-wujûd-a, je najverjetneje bil [[hanbaliti|hanbelijski]] učenjak [[Ibn Taymiyya]], ki je Ibn Arabija obsodil skrajnega brezboštva. Po njegovo to pomeni, da ni nobene ločitve med Bogom in preostalim svetom. Njegov napad je sprožil kontroverzne debate okoli izraza wahdat al-wujûd, ki pa se so malokrat osredotočale na poskus opredelitve izraza. Vsaj sedem pomenov je bilo pripisanih v kasnejši literaturi.
 
==== Al-Insān''Dragulji al-kāmilmodrosti'' ====
Za Ibn Arabija je Al-Insān al-kāmil ali popolno bitje/človek, ki ga opredeli v delu ''Dragulji modrosti'' (Fusus al-Hikam), vrhunec Božjega stvarstva. Popolni človek predstavlja ogledalo Božjih kreacij in je kot tak slika Božanskega, mikrokozmos Božje veličine in popolnosti. Bog potrebuje kreacijo, da bi uzrl sam sebe, bival kot vidljiv. Ibn Arabi razlikuje med „svetovnim načinom obstajanja“ (al—nash'a al—dunyawiya) in „transcendentnim načinom obstajanja“ (al—nash'a al—ukhrawiya). Svetovni način je svojstven večini ljudi in v njem je vsak človek pod oblastjo svojega telesa, oddvojen od prave, Božanske resničnosti. Ibn Arabi priporoča duhovne vaje, ki so jih razvili sufisti, za razvijanje „duhovnega vida“ (ayn al—basira), ki vodi v preobrazbo človeka v popolno bitje.
Al-Insān al-kāmil ali popolno bitje je prvič pomembno obravnavano v tekstu Ibn Arabija in sicer v njegovem delu Fusus al-Hikam. Vzel je idejo, pogosto za Sufi kulturo, jo analiziral in odrazil v problemu Popolnega človeka in posameznikovemu poskusu izpolnjevanja le-tega.
 
Pri razvijanju svoje razlage popolnega človeka Ibn Arabi najprej obravnava problem enosti (Tawhid) skozi metaforo ogledala. V tej metafori Arabi primerja predmet, ki odseva v mnogih ogledalih, z razmerjem med Bogom in njegovimi podaniki. Bistvo Boga kot predmeta je tako vidno v obstoječih ljudeh kot ogledalih. To pomeni dvoje, da ker so ljudje le odsev Boga, ni možnega razlikovanja ali ločevanja med obojim, in da ljudje ne bi obstajali brez Boga. Ko posameznik razume, da ni ločenosti med Bogom in njim, lahko začne s potjo do popolne enostiEnosti. Kdor se poda na to pot, stremi k resnični stvarnosti in odgovarja žeji Boga po poznanju. Iskanje v notranjosti po tej Stvarnosti enotnosti povzroča posamezniku združitev z Bogom. Popolni človek skozi razvito zavest in samouresničevanje spodbuja božansko manifestacijo. To povzroči, da je popolni človek tako božanskega kot zemeljskega izvora. Ibn Arabi ga poimenuje Isthmus.Popolni Isthmusčlkovek deluje kot posrednik med Nebesi in Zemljo, istočasno uresničuje Božjo željo po poznanstvuspoznanju in Božja prisotnost se realizira skozi njega. Arabi razlaga, da popolni človek predstavlja vesolje božanstvuBožanstvu in božanstvoBožanstvo vesolju.
 
Ibn Arabi nadaljuje z razlago Popolnega človeka z uporabo 22 različnih opisov, ki upoštevajo [[Logos]]. Arabi razlaga Logos oz. Univerzalnega človeka kot mediacijo med posameznikom in božjim bistvom. Ibn Arabi trdi, da je prerok [[Mohamed]] Al-Insān al-Kāmil prvotni Popolni človek, ki ponazarja božjoBožjo modrost in moralnost. Po Arabiju je prvo bistvo, ki je bilo prinešeno v obstoj, realnost oz. bistvo Mohameda. Mohamed je tako prvotni vzornik, po katerem naj bi se vsi ljudje zgledovali.
 
Ibn Arabi verjame, da je možno videti Boga v Mohamedovem “ogledalu”, se pravi, da so božje lastnosti vidne v Mohamedu. Tako je Mohamed najboljši dokaz Boga in s poznanstvom Mohameda lahko vsakdo spozna Boga. Ibn Arabi tudi trdi, da je Mohamed gospodar vsega človeštva tako v tem kot v posmrtnem življenju.