Ikebana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{bk|prazno}} |
dodajanje vsebine |
||
Vrstica 1:
[[Slika:挿花百規-11.jpg|sličica|Ureditev v slogu ''šoka ''40. ravnatelja šole ikebane Ikenobo, Sendža. Skica iz dela ''Soka Hjakki'' šole Šidžo (1820).]]
[[Slika:Hanging_scroll_and_Ikebana_1.jpg|sličica|Cvetlični aranžma v ''tokonomi'' (niša v tradicionalni japonski hiši) pred ''kakemonom'' ("visečim zvitkom")]]
'''Ikebana '''(生け花, "živeče cvetje") je [[japonska]] umetnost aranžiranja cvetja.<ref>{{cite web|url=http://www.ikebanahq.org/whatis.php|title=Ikebana International|website=www.ikebanahq.org|deadurl=no|archiveurl=https://web.archive.org/web/20140712052817/http://www.ikebanahq.org/whatis.php|archivedate=12 July 2014|df=dmy-all}}</ref><ref>{{cite web|url=https://www.merriam-webster.com/dictionary/ikebana|title=Definition of IKEBANA|website=www.merriam-webster.com|deadurl=no|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171009194238/https://www.merriam-webster.com/dictionary/ikebana|archivedate=9 October 2017|df=dmy-all}}</ref> Znana je tudi kot '''''Kado''''' (華道, "pot cvetja"). Tradicija sega v 7. stoletja, ko so na oltarjih darovali cvetje. Kasneje so jih postavljali v hišne niše ''[[Tokonoma|tokonome]]. ''Višek popularnosti je sprva dosegla v 16. stoletju pod vplivom [[Budizem|budističnih]] mojstrov čajne ceremonije, od takrat pa le še narašča, saj je danes na Japonskem in drugje preko 1.000 različnih šol aranžiranja.
''Kado'' se šteje za eno od treh klasičnih japonskih umetnosti uglajenosti, poleg umetnosti ''[[kodo]]'' ("pot kadila/dišav") in ''[[Japonska čajna ceremonija|čado]]'' - Japonske čajne ceremonije.
Izraz "ikebana" je sestavljen iz japonskega glagola ''ikeru'' (生ける, "ohranjati živo, aranžirati vetje, živeti") in ''hana'' (花, "roža, cvet"). Možni prevodi so "dajanje življenja cvetlicam" ali "aranžiranje cvetja".<ref>The Modern Reader's Japanese-English Character Dictionary, Charles E. Tuttle Company, {{ISBN|0-8048-0408-7}}</ref>
== Zgodovina ==
[[Slika:仙傳抄_三具足.jpg|sličica|Risba aranžmaja ''micu-gusoku ''iz ''Senden-šo'' (15.–18. stoletje)]]
[[Slika:花王以来の花伝書_02.jpg|sličica|Ilustracija iz ''Kao iraj no Kadenšo'', verjetno najstarejši obsežni rokopis, ki uči o ''ikebani'', iz časa kmalu po Ikenobu Senkeju. Kaže raznolike široke (desno) in pokončne sloge aranžiranja ''tatebana'' (''ogibana'').]]
Rastline igrajo pomembno vlogo v domorodem japonskem [[Šintoizem|šintoizmu]]. ''Joriširo'' je predmet, ki privlači svete duše. Zimzelene rastline so tradicionalno novoletno okrasje, ki postavljene v parih pred hišo prikličejo duše prednikov (imenovane tudi ''[[kami]]'') na žetev.<ref name="ikenobo.jp">{{cite web|url=http://www.ikenobo.jp/english/about/history.html#his01|title=History of Ikebana – IKENOBO ORIGIN OF IKEBANA|website=www.ikenobo.jp|deadurl=no|archiveurl=https://web.archive.org/web/20161210144256/http://www.ikenobo.jp/english/about/history.html#his01|archivedate=10 December 2016|df=dmy-all}}</ref>
Preživljanje časa z opazovanjem in občudovanjem cvetlic preko letnih časov se je med japonskim plemstvom uveljavilo že precej zgodaj. Antologiji poezije ''[[Vaka (poezija)|Vaka]], [[Man'jošu]] ''in ''[[Konin Wakašu]]'' iz [[Obdobje Hej'an|obdobja Hej'an]] (794-1185), sta vključevali mnoge pesmi s temo cvetja. V tem času se je s [[Kitajska|Kitajske]] in [[Koreja|Koreje]] razširil budizem in pogosto je postalo darovanje cvetja na budističnem oltarju. Čeprav je v ''[[Indija|Indiji]]'', od koder budizem izhaja, najpogostejša uporaba [[Lotus|lotusovega]] sveta, so na Japonskem uporabljali domorodno sezonsko cvetje. Medtem ko so na Kitajskem aranžiranje učili budistični svečeniki, so na Japonsko predstavili samo najbolj osnovne elemente te umetnosti, ki dolgo časa ni imela pomena. Šlo je bolj za postavljanje rož v vaze brez sistema, po tem pa predstavitev teh rož kot daritev v templjih in pred svetišči prednikov brez nekega izrisanega sistema. Prvi sistem se je imenoval ''šin-no-hana'' ("središčno aranžiranje cvetja"). Večja veja bora ali ciprese je bila postavljena navpično v sredino vaze med tri ali pet sezonskih cvetlic. Takšne, večinoma simetrične postavitve, so se pojavile v japonskih verskih slikah 14. stoletja. Šlo je za prvi poskus oponašanja naravne pokrajine. Večja veja je predstavljala ozadje, cvetovi slive ali češnje srednjo razdaljo, manjše cvetje pa ospredje.<ref name="auto">{{Navedi splet|url=https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_1|title=Japanese flower arrangement|last=Averill|first=Mary|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171001074855/https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_1|archivedate=1 October 2017|deadurl=no}}</ref> V [[Obdobje Kamakura|obdobjih Kamakura]] in [[Obdobje Nanboku-čo|Nanboku-čo]] se je med drugim pojavila postavitev ''[[micu-gusoku]]''. Različni budistični spisi se imenujejo po cvetlicah, npr. ''Kegon-kjo'' (Sutra cvetnega venca) in ''Hokke-kjo'' (Lotusova sutra). Zvitek ''Čodžu-džinbucu-giga ''(Zvitek poskakujočih živali in ljudi) prikazuje lotusov cvet, ki ga opica/menih poklanja pred žabo, ki oponaža [[Buda]].<ref>{{Navedi splet|url=https://commons.wikimedia.org/wiki/File:EB1911_Japan_-_Priests_caricatured_by_Toba_Sojo.jpg|title=English: A drawing of priests caricatured as animals.|last=Sojo|first=Toba|archiveurl=https://web.archive.org/web/20170808104342/https://commons.wikimedia.org/wiki/File:EB1911_Japan_-_Priests_caricatured_by_Toba_Sojo.jpg|archivedate=8 August 2017|deadurl=no}}</ref>
Z razvojem arhitekturnega sloga'' [[šo'in-zukuri]]'' v [[Obdobje Muromači|obdobju Muromači]] (1336-1573) so postali viseči zvitki'' [[kakemono]]'' in posode primerni predmeti za postavitev v prostor ''ošiita ''(押板 "potisnjena deska"), predhodnik niše ''tokonoma'' in dvonivojskih polic ''čigajdana ''(違い棚). V tem prostoru so razstavili tudi cvetlične aranžmaje v vazah, ki so vplivale na notranji dizajn, ki je postal bolj enostaven in prefinjen.<ref name="auto" /> Ta slog dekoracije se je imenoval ''zašiki kazari'' (座敷飾).<ref>{{Navedi splet|url=http://www.aisf.or.jp/~jaanus/deta/z/zashikikazari.htm|title=JAANUS / zashikikazari 座敷飾|accessdate=2018-07-05|website=www.aisf.or.jp|last=System|first=Japanese Architecture and Art Net Users}}</ref> Niz treh ceremonialnih predmetov pri budističnem oltarju, imenovanih ''micu-gusoku, ''je vseboval svečnik, [[Kadilnica|kadilnico]] in vazo z rožami, ki so bile aranžirane v najstarejšem slogu ''tatebana''/''tatehana'' (立花, "stoječe cvetje"), kjer aranžma sestoji iz elementov ''šin'' (ali ''motoki, ''本木 "izvorno drevo") in ''šitakusa'' (下草, "podrast").<ref>{{Navedi splet|url=http://www.ikenobo.jp/english/about/history.html#his02|title=History of Ikebana {{!}} IKENOBO ORIGIN OF IKEBANA|accessdate=2018-07-05|website=www.ikenobo.jp|language=en}}</ref> Nedavne zgodovinske raziskave zdaj kažejo, da je bila praksa ''tatebana''<ref>{{Navedi novice|url=https://www.britannica.com/art/tatebana|title=Tatebana {{!}} Japanese art style|newspaper=Encyclopedia Britannica|accessdate=2018-07-05|language=en}}</ref> sinteza večih sistemov prepričanj, vključno z budističnim, šintoistični ''joriširo'' pa je najverjetneje izvor japonskega prakticiranja ''ikebane'', ki ga poznamo danes. Skupaj tvorita podlago za izvorno, zgolj japonsko izpeljavo izdelave ''ikebane''.
Umetnost se je razvijala zelo počasi in mnoge šole so nastajale šele proti koncu 15. stoletja po koncu obdobja državljanske vojne. Osmi ''šogun'' [[Jošimasa Ašikaga]] (1436-1490) je bil pokrovitelj umetnosti in največji spodbudnik slavnostnega čaja ''ča-no-ju'' in aranžiranja ''ikebane''. Jošimasa je na koncu celo abdiciral s prestola in se posvetil umetnosti. Rečeno je, da se cvetja, ponujenega ob priložnostih slavja in predstavljenega kot darilo bogovom, ne daruje ohlapno, ampak naj bi predstavljalo ustvarjalčev čas in posvečene misli. Potem so se začela formulirati tudi pravila.<ref name="auto" />
Slavni slikar Soami, Jošimasov sodobnik, je zasnoval idejo predstavljanja treh elementov nebes, človeka in zemlje, iz katerih rastejo principi današnjega aranžmaja. V Jošimasovem [[Tempelj srebrnega paviljona|Templju srebrnega paviljona]] (''Ginkaku-dži'') v [[Kjoto|Kjotu]], za katerega bi lahko rekli, da sta se v njem razvijali umetnosti čajne ceremonije (''ča-no-ju'') in ceremonija kadila (''ko-avase''), je prišlo tudi do največjega razvoja ''ikebane''.<ref name="auto" />
Umetniki šole Kano, kot so Seššu Tojo (1420-1506), Sesson, Kano Masanobu, Kano Motonobu (1476-1559) in Šugecu iz 16. stoletja so bili ljubitelji narave, tako da so ''ikebano'' v tem obdobju razvila korak dlje od templjev in sobne okrasitve ter začeli razmišljati o naravni lepoti v cvetnem aranžmaju. V tem času se je ''ikebana'' imenovala ''rikka''.<ref name="auto" />
Ista doba je zasnovala še eno obliko, imenovano ''nagejrebana''. ''Rikka ''in ''nagejrebana'' sta dve veji, na kateri se je razdelila ''ikebana''. Popularnost teh slogov je med obema nihala več stoletji. Na začetku je bila ''rikka'' toga, formalna in bolj dekorativna, ''nagejrebana'' pa enostavnejša in bolj naravna.<ref name="auto" />
Čeprav je postajala ''nagejrebana'' v [[Obdobje Higašijama|obdobju Higašijama]] bolj priljubljena, je bila ''rikka'' še vedno v ospredju. ''Nagejrebana'' je postala zares popularna šele v [[Obdobje Momojama|obdobju Momojama]], približno sto let po Jošimasu Ašikagi. V tem obdobju je tudi ceremonija ''ča-no-ju'' dosegla najvišji razvoj in močno vplivala na cvetlično umetnost. Kdor je prakticiral pitje čaja, je zelo verjetno sledil tudi ''ikebani''.<ref name="auto" />
Po dolgem boju za obstoj se je ''nagejrebana'' ločila od ''rikke'' in postala zelo popularna. Ljudje v 16. stoletju so jo pozdravili zaradi svobodnih linij in naravne lepote.'' Rikka'' je bolje predstavljala okus obdobje Higašijama, ''nagejrebana'' pa okus obdobja Momojama. ''Rikka'' je v tem času celo izgubljala na popularnosti, a je doživela še večji razcvet v [[Obdobje Edo|obdobju Edo]] (1603-1668), ko so jo oživeli. V obdobju Higašijama je bila ''rikka'' zgolj kot okrasje v sobi ob slovesnih priložnostih, kasneje pa so jo videli kot fino umetnost in razvedrilo za višje sloje.<ref name="auto" />
''Ikebana'' je bila vedno obravnavana kot dostojanstven dosežek. Vsi najbolj slavni japonski generali so bili mojstri te umetnosti, saj je umirjala njihove misli in razjasnila odločitve na bojnem polju. Bojevniki, kot sta bila [[Hidejoši Tojotomi|Hidejoši]] in Jošimasa, so dokaz, da je prakticiranje ''ikebane'' dober trening, celo za bolj možate ume. ''Rikka ''je dosegla višek popularnosti v [[Era Genroku|eri Genroku]].<ref name="auto" />
Mnoga dela o ''ikebani'' so nastajala stoletja od [[Era Ken'ej|ere Ken'ej]] (1206-1207) do ere Genroku (1668-1704), temeljila pa so na Soamijevi idejo o treh elementih. Prva in ena pomembnejših je bila ''[[Sendenšo]]'' iz začetka ere Ken'ej. Vse druge so imele manj vrednosti, saj je bilo v njih zapisanih bolj malo pravil, zaradi tega pa so dajale vtis, da želijo prej zadržati informacije kot jih deliti z učenci ''ikebane. ''Uporabne so bile zaradi slik, po katerih se lahko spremlja napredovanje umetnosti. V obdobju Edo (17. stoletje) je bilo izdajanje knjig v razmahu in knjige o ''ikebani'' so si kar sledile. Izdali so tudi ''Sendenšo'' (仙伝抄), ki velja za najstarejši priročnik. ''Kavari Kaden Hišo'' (替花伝秘書) je nastal v 1. letu [[Era Kanbun|ere Kanbun]] (1661). Napisan je bil zelo poučno s prosto podanimi pravili in principi.<ref name="auto" /> V obdobju Edo je bila to druga publikacija po ''Sendenšoju''. Čeprav je besedilo po vsebini podobno komentarjem iz obdobja Muromači, so ilustracije kazale, kako uživati v ''Tačibani''. ''Tačibana'' se je razširila od menihov do bojevniki in naprej na meščane. ''Kokon Rikka-šu ''(古今立花集) je bilo najstarejše objavljeno delo o ''rikki'' iz 12. leta ere Kanbun (1672). ''Kokon Rikka-tajzen'' (古今立花大全), objavljen v 3. letu ere Tenna (1683) je bil najbolj znan priročnik za ''rikko''. ''Rikka Imajo Sugata'' (立華時勢粧) je izšel v 5. letu [[Era Džokjo|ere Džokjo]] (1688).
V eri Ken'ej je bila ''rikka'' enostavna in naravna, brez ekstremnih zavojev v aranžmaju, v eri Genroku pa so postale linije zapletene, forma pa je dobila tudi vzorce. To je bil čas visoke elegance, saj so bile vse fine umetnosti visoko razvite, predvsem tiskanje vzorcev za tkanine in okrasje. Proti koncu 17. stoletja je Korin, slavni umetnik z lakom in ustvaralec vrhunskih vzorcev, močno vplival na ''ikebano.'' V tem času je dajalo najbolj razveseljive in uglajene rezultate kombiniranje vzorcev ali dizajnov z linijami, ki so sledile naravni rasti rastlin.<ref name="auto" />
Na koncu 17. stoletja je umetnost dosegla svoj vrhunec in najvišjo stopnjo popolnosti. Še vedno pa so se ustvarjalci posluževali nenaravnih vijug, kar je vodilo v ponovno oživitev ''nagejrebane''. Do takrat se je naenkrat poučeval samo ena veja ''ikebane'', glede na okus dneva, kasneje pa so obstajali rivalski učitelji obeh vej.<ref name="auto" />
<span>Slog</span>'' rikka'' je dosegel svoj največji razmah v eri Genroku, nato pa je začela počasi zamirati. Od padca ''rikke ''se je uveljavila ''nagejrebana'', izvor današnje ''ikebane''. Od takrat se več ne imenuje ''nagejrebana'', ampak je prevzela ime ''ikebana''. V [[Era Tenmej|eri Tenmej]] (1781-1789) je ''nagejrebana'' oz. ''ikebana ''hitro napredovala, razvila se je velika lepota linije. Predstavniki umetnosti niso samo študirali narave, ampak so opažanja kombinirali z znanjem ''rikke'', kar je ''ikebano'' pripeljalo v popolno stanje razvoja. Po eri Tenmej se je najčistejši in najboljši okus za ''ikebano'' začel izgubljati. Pojavila se je formalna in umetna oblika aranžmaja. To je današnja oblika, ki sledi pravilu/modelu nebes, človeka in zemlje.<ref name="auto" />
Najbolj priljubljene šole danes, ''Ikenobo'', ''Enšu-rju'', ''Mišo-rju,'' idr., se držijo teh pravil, v [[Tokio|Tokiu]] in Kjotu pa so tudi mnogi mojstri ''ikebane'', ki učijo preprostejše oblike'' Ko-rju'' in ''Ko-Šin-rju'' iz er Genroku in Tenmej.<ref name="auto" />
Najstarejša mednarodna organizacija Ikebana International je bila ustanovljena leta 1956. Princesa Takamado je njena častna predsednica.<ref>{{Navedi splet|url=http://www.ikebanahq.org/profile.php|title=Ikebana International|accessdate=2018-07-05|website=www.ikebanahq.org}}</ref>
=== Privrženci ===
Privrženci in prakticerji ''kado'', od učencev do učiteljev, so znani kot ''kadoka'' (華道家). Učitelj umetnosti ''kado'' se imenuje ''sensei'' (先生). Izraz prihaja iz ''sen'' ali ''saki'' (pred) in ''sei'' (življenje) – tj. tisti, ki je pred teboj, predhodnik. Pomembnejši Japonci, ki prakticirajo ''ikebano'', so Džun'iči Kakizaki, Mokiči Okada in Juki Cudži. Slednji je marca 2015 predaval na TEDx dogodku v Šimizu, kjer je pojasnjeval razmerje med ''ikebano'' in lepoto.<ref>{{Navedi splet|url=https://www.youtube.com/watch?v=jLwwCeBsNkE|title=Ikebana ~Beyond Japanese art of flower~ - Yuki Tsuji – TEDxShimizu|date=14 April 2015|last=TEDx Talks|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171111150135/https://www.youtube.com/watch?v=jLwwCeBsNkE|archivedate=11 November 2017|deadurl=no}}</ref>
== Šole ==
Danes obstaja na svetu več kot 1000 različnih vrst šol ''ikebane''. Šolo običajno vodi ''iemoto,'' pogosto pa se vodenje prenaša iz roda v rod znotraj družine. Med najbolj znane šole spadajo:<ref>{{Navedi splet|url=https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_22|title=Japanese flower arrangement|last=Averill|first=Mary|archiveurl=https://web.archive.org/web/20170913043826/https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_22|archivedate=13 September 2017|deadurl=no}}</ref>''<br />Ikenobo ''iz okoli leta 700 (obdobje Hej'an) bi naj bila najstarejša. Začetki naj bi bili celo starejši, iz časa začetka gradnje drugega najstarejšega budističnega templja ''Rokkaku-do'' v Kjotu, ki ga je leta 587 dal zgraditi [[princ Šotoku]], ki se je utaboril ob ribniku v današnjem osrednjem Kjotu. V 13. stoletju je Ono-no-Imoko, uradni državni odposlanec, s Kitajske prinesel običaj polaganja budističnega cvetja na oltar. Postal je svečenik v templju in vse svoje življenje posvetil aranžiranju cvetja. Izvorni svečeniki tega templja so živeli ob ribniku. Beseda za ribnik je v japonščini "''ike''" (池), za svečenika "''bo''" (坊). Povezava s členkom za svojino "''no''" (の) daje besedo "''Ikenobo''" (池坊) - "svečenik [od] jezera". Ime ''Ikenobo'', ki ga je podaril cesar, se je vezalo na svečenike, ki so v tem templju specializirali v aranžiranju cvetja.
''Ikenobō'' je edina šola, ki nima končnice ''-rju ''v svojem imenu, saj velja za izvorno šolo. Prvi sistematični klasični slogi, vključno z ''rikko'', so se začeli v sredini 15. stoletja. Prvi učenci in učitelji so bili budistični svečeniki ''Ikenobo'' in člani budistične skupnosti. Sčasoma so se pojavile tudi druge šole, slogi so se spremenili in ''ikebana'' je postala navada v celotni japonski družbi.<ref name="Kubo">{{Navedi knjigo|url=https://books.google.com/?id=MZbTAgAAQBAJ|title=Keiko's Ikebana: A Contemporary Approach to the Traditional Japanese Art of Flower Arranging|last=Kubo|first=keiko|publisher=Tuttle Publishing|accessdate=25 August 2016|year=2013|isbn=978-1-4629-0600-0|chapter=introduction}}</ref>
* ''Ikenobo'' (池坊) je razvila slog ''rikka'', njene podružnice vključujejo šole:
**''Higašijama-rju''
**''Senki-rju''
**''Enšiu-rju''
**''Sejzan-rju''
**''Mišo-rju''
* ''Saga Go-rju'' (嵯峨御流) sega v čas cesarja Saga, ki je vladal med leti 809 in 823
* ''Šogecudo Ko-rju ''– ustanovil menih Mjoe (1171-1231)
* ''Ko-rju ''(古流) – ustanovil Oun Hoši ali Macune Iširo (1333-1402)
* ''Higašijama Džišo-in-rju'' (東山銀閣院流) – ustanovil ''šogun'' Jošimasa Ašikaga (1436-1490), ki je bil imenovan tudi Higašijama-dono ali Džišo-in. Podružnice te šole so:
** ''Senzan-rju''
** ''Higašijama-Ko-Sej-rju''
** ''Higašijama-rju ''(東山流)
** ''Soami-rju'' (相阿弥流)
* ''Senke-Ko-rju'' – ustanovil slavni mojster čaja Sen no Rikju leta 1520
* ''Bišo-rju'' – ustanovil Goto Dajgakunokami ali Bišokuj Dokaku leta 1545
* ''Enšu-rju'' (遠州流) – ustanovil Kobori Enšu (1579-1647). Veje te šole so številne:
** ''Nihonbaši Enšu''
** ''Šin Enšu''
** ''Ango Enšu''
** ''Mijako Enšu''
** ''Sejfu Enšu''
** ''Asakusa Enšu''
== Teorija ==
Ker so prišli cvetlični aranžmaji na Japonsko s Kitajske z budizmom, so bili preveto s kitajsko in budistično filozofijo. Podlaga celotnega aranžiranja je budistična želja po ohranjanju življenja, iz česar sledi tudi veliko pravil, ki nadzorujejo obliko vaze, ki morajo pomagati pri podaljševanju življenja. Če ne bi ta želja prevladoval pri vseh darovanjih cvetlic, ohranjanju in zaščitnim sredstvom bržda ne bi posvečali toliko pozornosti.<ref name="auto1">{{nihongo|''[[Sōgetsu-ryū]]''|草月流|}}</ref>
Ideja dobre in zle sreče vlada tako izbiri materialov kot obliki aranžmaja. Koncept ''hanakotoba'' (花言葉) je japonska oblika "govorice cvetlic". V tej praksi se pripiše rastlinam glede na barvo cvetov psihološke učinke in dejanja, ki se ubesedijo iz vtisov narave, prisotnosti trnov, z višino visokih rastlin, cvetlicami in venci cvetlic preko raznolikih tipov. Ti naj bi posredovali čustva brez potrebe po uporabi besed. Barva nekaterih cvetov naj bi prinašala nesrečo. Rdeči cvetovi se uporabljajo na pogrebih, nezaželeni pa so tudi zaradi povezave s plameni ognja. Liho število cvetov prinaša srečo, sodo pa se ne uporablja. Z uporabo lihega števila cvetov se izognemo simetriji in ravnovesju, ki se redko pojavljata v naravi, z gledišča japonske kulture pa nista zaželeni v nobeni umetnosti.
''Ikebana'' je disciplinirana umetniška oblika, saj pri aranžiranju ne gre samo za enostavno polaganje cvetlic v posodo, ampak za združevanje narave in človeškega. V nasprotju z idejo večbarvnega aranžmaja cvetov se večkrat poudarja tudi druge dele rastline, kot je steblo in listi, osredotočenje pa je na obliki, liniji in formi. Čeprav je ''ikebana'' izraz ustvarjalnosti, njeno formo narekujejo nekatera pravila. Umetnikov namen se kaže preko barvnih kombinacij, lahkotnih linij in impliciranega pomena.
Druga pogosta, a ne izključna lastnost ''ikebane'', je uporaba minimalizma. V nekaterih aranžmajih je uporabljeno samo minimalno število cvetov, razpršenih med stebla in liste. Oblika nekaterih temelji na raznostraničnem trikotniku, katerega glavne točke, navadno veje, predstavljajo nebesa, človeka in zemljo ali pa Sonce, Luno in Zemljo.<ref>{{Navedi knjigo|url=https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_2|title=Japanese flower arrangement|last=Averill|first=Mary}}</ref> Upraba le-teh je omejena na nekatere šole in ni pogosta v tradicionalnih. Vidna izjema je slog ''rikka'', ki sledi drugim predpisom. Posoda je lahko ključni element postavitve, zato so v uporabi zelo raznolike zasnove in materiali. V nekaterih šolah je posoda samo kontejner za vodo in je podrejena aranžmaju.
Upoštevanje vaze kot kaj več kot kontejner je čisto Japonsko. Razmišljajo v vodi gladini, ki jo vedno razkažejo kot površino zemlje, iz katere raste aranžma. To pripomore k učinku, da raste rastlina kar se da blizu naravnim razmeram.<ref name="auto2">{{Navedi splet|url=https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_20|title=Japanese flower arrangement|last=Averill|first=Mary|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171002070428/https://en.wikisource.org/wiki/Japanese_flower_arrangement/Chapter_20|archivedate=2 October 2017|deadurl=no}}</ref>
Pozornost je potrebno posvetiti tudi letnemu času, v katerem se aranžma sestavlja. V marcu prevladujejo močni vetrovi, zato so vijuge vej pod vtisom takšnih razmer. Poleti se Japonci veselijo nizkih, širokih posod, kjer je razgaljena voda, kar naredi učinek svežega in hladnejšega aranžmaja kot v pokončni vazi.<ref name="auto2" />
Ni priložnosti, ki ne bi mogla biti nakazana z načinom aranžiranja. Morda se zdi čudno, da naš odhod od doma napoveduje nenavadna postavitev rož, a postavitve ''ikebane'' lahko naznanijo na stotine različnih dogodkov. Tako veliko japonskih poetov je vrbove dolge veje povezalo z dolgim življenjem, srečnim zakonom, ipd., da se pogosto uporablja za mnoga praznovanja in je prva izbira ob slovesu, saj dolžina veje obljublja varno vrnitev iz najdaljše poti, posebej če je veja oblikovana v popolni krog.<ref name="auto2" />
Ob vselitvi je primerno belo cvetje, saj nakazuje na vodo, ki pogasi ogenj. Ogenj predstavlja večno grožnjo, saj je celotna hiša, razen strehe, navadno grajena iz vnetljivega materiala. Rdeče cvetje, ki je povezano z ognjem, se ob takšni priložnosti ne uporablja. Ob dedovanju so primerni zimzeleni, krizanteme ali kakršnokoli drugo dolgoživo cvetje, saj sporočajo, da bo bogastvo ali imetje ostalo za vedno.<ref name="auto2" />
Obstajajo aranžmaji, primerni za vesele in žalostne dogodke. Ob smrti je primerno belo cvetje z mrtvimi listi in vejami, da izražajo mir. Vsi pokloni cvetja naj bodo še s popki, da lahko prejemnik občuduje njihovo odpiranje, kar je precej v nasprotju z zahodnjaškimi vidiki, da mora vse zapustiti cvetličarja že v popolnem stanju.<ref name="auto2" />
Duhovni vidik umetnosti ''kado'' je zelo pomemben izdelovalcu. Nekateri menijo, da je pri aranžiranju ''ikebane'' potrebna tišina, drugi pa ne. Je čas, ko se občuduje stvari iz narave, ki jih večina ljudi spregleda zaradi hitrega življenja. Verjamejo, da postaneš bolj potrpežljiv in sprejemajoč za razlike, ne samo v naravi, ampak na splošno. ''Kado'' lahko navduši poistovetenje z lepoto v vseh umetniških oblikah. Je tudi čas, ko je človek povezan z naravo, kar nudi sprostitev za um, telo in duha.
== Slogi ==
[[Slika:池坊専好立花図_01.jpg|sličica|Aranžma ''Rikka'' Ikenoba Senka II, risba iz dela ''Rikka-no-Šidaj Kjudžusanpej-ari'']]
Vzorci in slogi so se razvijali in do konca 15. stoletja so bili aranžmaji dovolj pogosti, da so dosegli navadne ljudi in ne samo cesarske družine in njenih podanikov.
''Ikebana'' je bila sprva zelo preprosta, sestavljena iz zgolj nekaj stebelc cvetlic in zimzelenih vej. Tej prvi obliki se je reklo '''''kuge''''' (供華).
Slogi ''ikebane'' so se spremenili v poznem 15. stoletju in se preoblikoval v obliko umetnosti s fiksnimi navodili. O teh je bilo napisanih več knjig, začenši z delom "''Sedenšo''", ki je najstarejše in zajema leta od 1443 do 1536. ''Ikebana'' je postala pomemben del tradicionalnih festivalov, občasno so prirejali razstave.
Za prve sloge je značilno visoko, pokončno osrednje steblo, ki ga spremljata dve krajši stebli. V obdobju Momojana (ok. 1560-1600) so zgradili čudovite gradove. Plemiči in njihovi podaniki so ustvarjali velike okrasne cvetlične aranžmaje ''rikka'', ki so jih smatrali za primerno okrasje.
* Slog ''Rikka'' (立花;<ref>{{Navedi splet|url=http://www.ikenobo.jp/ikebanaikenobo/ikebana/rikka.html|title=立花正風体、立花新風体とは｜いけばなの根源 華道家元池坊|website=www.ikenobo.jp|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171004191601/http://www.ikenobo.jp/ikebanaikenobo/ikebana/rikka.html|archivedate=4 October 2017|deadurl=no}}</ref> "stoječe cvetje") se je razvil kot budistični izraz lepote pokrajine in narave. Pri tem slogu je ključnih devet vej, ki predstavljajo elemente narave.<ref>{{Navedi splet|url=http://ikebana-flowers.com/forms-of-ikebana/|title=ikebana-flowers.com|accessdate=19 October 2016|archiveurl=https://archive.is/20150312114840/http://ikebana-flowers.com/forms-of-ikebana/|archivedate=12 March 2015|deadurl=yes}}</ref> Ena od ureditev ''rikka'' se imenuje ''suna-no-mono'' (砂の物, "peščeni aranžma").<ref>https://kotobank.jp/word/砂の物-542801 {{Navedi splet|url=https://web.archive.org/web/20171111150135/https://kotobank.jp/word/%E7%A0%82%E3%81%AE%E7%89%A9-542801|title=立花正風体、立花新風体とは｜いけばなの根源 華道家元池坊|date=11 November 2017|website=www.ikenobo.jp|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171004191601/http://www.ikenobo.jp/ikebanaikenobo/ikebana/rikka.html|archivedate=4 October 2017|deadurl=no}}</ref>
Ko se je pojavila čajna ceremonija, se je predstavil še en slog, ki je bil uveden v sobe za izvajanje ceremonije, imenovan ''čabana''. Ta slog je nasprotje sloga Momojama n poudarja rustikalno preprostost. ''Čabana'' se ne šteje za slog ''ikebane''. Enostavnost ''čabane'' je vseeno privedla do sloga ''nagejrebana'' ali "notri vržen" slog.
* ''Nageirebana'' (投入花; "notri vrženo/vmetano cvetje") je nestrukturiran dizajn, ki je vodil v razvoj slogov ''sejka'' in ''šoka''. Značilen je tesen snop stebelc, ki tvorijo trikotno trivejno nesimetrično sestavo, ki jo smatrajo za klasično. Znan tudi kot ''nagejre''.
*''Šoka'' (生花;<ref>{{Webarchive|url=http://www.ikenobo.jp/ikebanaikenobo/ikebana/shoka.html|date=11 November 2017|title=生花正風体、生花新風体とは｜いけばなの根源 華道家元池坊}}Napaka: neznan URL arhiva <span id="cxmwApI" tabindex="0">(archived 11 November 2017)</span>
[[Kategorija:Predloga Webarchive z neznanimi arhivi]]</ref> "čisto cvetje") je sestavljen iz treh glavnih delov, v nekaterih šolah znanih kot ''ten'' (nebesa), ''či'' (zemlja) in ''džin'' (človek). Enostavni slog naj bi kazal lepoto in edinstvenost rastline same. Formalizacija ''nagejre'' za uporabo v japonski niši ''tokonoma'' je vodila v formalni slog ''šoka''.
*''Moribana'' (盛花, "nakopičeno cvetje"); cvetovi so razporejeni v plitvo vazo ''sujban'', posodo ali košaro in pritrjeni na ''kenzan'' ali koničasto iglo, znane tudi kot kovinski žabe.
* ''Džijuka'' (自由花;<ref>{{Navedi splet|url=http://www.ikenobo.jp/ikebanaikenobo/ikebana/jiyuka.html|title=自由花とは｜いけばなの根源 華道家元池坊|website=www.ikenobo.jp|archiveurl=https://web.archive.org/web/20171004191605/http://www.ikenobo.jp/ikebanaikenobo/ikebana/jiyuka.html|archivedate=4 October 2017|deadurl=no}}</ref> "prosto cvetje") je prosta ustvarjalna zasnova. Ni omejena na cvetje; uporablja se lahko vsak material. V 20. stoletju s pojavom modernizma so se tri šole ''ikebane'' umaknile današnjem ti. "prostem slogu".
== Galerija ==
<center class=""><gallery widths="150" heights="150">
Slika:挿花百規-61.jpg|Tradicionalna ''šoka''
Slika:3. Nageire, Ric Bansho Carrasco, 2014, Tokyo, Japan.-001.jpg|''Nagejre'' iz šole ''Banmi Šofu-rju''
Slika:Saga Goryu moribana kōseitai (hidarigatte).jpeg|''Moribana kosejtaj'' (''hidarigatte'') šole ''Saga Gorju''
Slika:Jiyūka.jpg|Aranžma ''Džijuka'' v prostem slogu
</gallery></center>
== Posoda ==
Posode, uporabljane pri aranžiranju cvetja, so v veliko raznolikih zasnovah. Tradicionalno so smatrali, da niso lepe zgolj po obliki, materialu in dizajnu, ampak da hkrati ustrezajo uporabi in da bo cvetlica položena v ustreznega, narejenega posebej za neko vrsto cvetlice.
Japonci želijo z obliko vaze doseči daljše življenje cvetlice. Zaradi tega razloga so odprtine pogosto široke, saj verjamejo, da je kisik, ki vstopi v vazo, za rastlino enako pomemben kot tisti, ki je raztopljen v vodi, zato ostane voda sladka dlje časa.
Obstaja veliko idej, povezanih s posodami. Viseče vaze so posledica razmišljanja, da cvetja od cenjenega prijatelja nikoli ne položimo tako, da bomo nanje gledali zviška, zato jih obesimo višje. Pri visečih vazah iz bambusa naj bi velika, okrogla oblika na vrhu predstavljala Luno, luknja za žebelj pa zvezdo (glej skice spodaj). Odprtini pod vrhom se reče ''fukumuki'', "veter, ki veje čez prostor".
Poleg raznolike oblike omogočajo nizke, ploske vaze, bolj pogoste poleti kot pozimi, aranžiranje gomoljastih in vodnih rastlin v naravnem položaju.
Najpogostejše barve so pasteli, zelo popularne pa so tudi bronaste vaze. Japoncem se zdi barva brona blizu zemlji, zato poudari lepoto cvetlic. Bambus je priljubljen zaradi enostavnih linij in nevtralne barve, kar naredi očarljivo vazo. Zunaj Japonske je zaradi bolj suhega podnebja uporaba bambusa nepraktična, saj lahko razpoka. Košare iz bambusovega trstičja dajejo zaradi mehkega rjavega odtenka lep kontrast barvilom cvetlic, primerne so za vsako podnebje.
Spregledati ne smemo niti majhne viseče vaze, ki jo najdemo v preprostih, prijetnih domovih - nenavadna korenina, ki jo brez stroškov poberemo in oblikujemo v posodo, ki lahko drži posamezno cvetlico ali ovijalko. Takšne vaze ustvarimo brez napora in najdemo skoraj kjerkoli.<ref name="auto2" /><center class=""><gallery widths="150" heights="150">
Slika:Japanese flower arrangement p139.png|Viseča Luna in Zataknjena vaza
Slika:Japanese flower arrangement p145.png|Prihajajoča ladja dobre sreče in standardni aranžma
</gallery></center>
== Reference ==
{{reflist}}
<nowiki>
[[Kategorija:Dekorativna umetnost]]
[[Kategorija:Japonske besede in besedne zveze]]</nowiki>
| |||