Diogen Laertski: Razlika med redakcijama

dodanih 777 zlogov ,  pred 4 leti
m
mBrez povzetka urejanja
{{v delu}}
 
Največ je kritiziran zaradi pretirane osredotočenosti na nepomembne podrobnosti življenj filozofov in pomanjkanja intelektualne kapacitete za razumevanje njihovih filozofskih del. Vendar pa je v deluŽe [[sholastikaSholastika|sholastik]] [[Walter Burley|Waterja Burleya]] je v svojem delu ''De vita et moribus philosophorum'' zapisanozapisal, da so bila Diogenova dela nekoč veliko bolj obsežna, kar pa ni težko ugotoviti, saj se pogosto sklicuje na podatke, ki jih je zapisal že nekje drugje, ki pa so lahko tudi vnosi kasnejših prepisovalcev. Glavna vira Diogenovega dela sta bila deli [[Diokel iz Magnezije|Diokla iz Magnezije]] ''Zabeležke o filozofih'' (Ἐπιδρομὴ τῶν φιλοσόφων) in ''Življenja filozofov'' (Περὶ βίων φιλοσόφων) ter delo [[Favorin iz Arlesa|Favorina]] ''Razne povesti in memoari'' (Απομνημονεύματα). Obe deli sta fragmentarno ohranjeni, vendar Burley glede na ohranjenost tematike obeh del pripomni, da je bilo Laertijevo delo ob nastanku verjetno bolj obsežno.
Diogen je filozofe razdelil v dve ti. šoli; ionsko in italsko. Delitev je vprašljiva in naj bi temeljila na izgubljeni doksografiji Sotiona. Biografije "Ionske šole" se začnejo z Anaksimandrom in končajo z Menedemom, "Italske" pa se začnejo z Pitagoro in končajo z Epikurjem. Sokratsko šolo je skupaj z vsemi vejami uvrstil v Ionsko, Elejce in skeptike pa v Italsko. Zelo skromno omenja filozofe rimskega obdobja, razen seznama skeptikov v deveti knjigi.
Danes domenvamo, da je bil Diogen epikurejec ali skeptik. Epikura strastno brani v deseti knjigi, ki je kvalitetna in vsebuje tri dolga pisma, v katerih razlaga epikurejske doktrine. Pri opisih ostalih šol je objektiven, pironizem pa opisuje podrobneje. Ponekod se na skepticizem sklicuje kot na "našo šolo". Po drugi strani pa je morda do tega prihajalo zaradi nekritičnega prepisovanja iz virov. To ne pomeni, da je pripadal katerikoli šoli, bolj se je osredotočal na biografske podrobnosti. Poleg Življenja in misli znamenitih filozofov je napisal samostojno pesniško zbirko Vsetišje, ki je vključevala epigrame v različnih metrumih.
 
Diogen je filozofe razdelil v dve ti. šoli;: ionskojonsko in italsko. Delitev je vprašljiva in naj bi temeljila na izgubljeni doksografiji Sotiona[[Sotion]]a. BiografijeŽivljenjepisi "Ionskejonske šole" se začnejozačno z [[Anaksimander|Anaksimandrom]] in končajo z Menedemom[[Menedem]]om, "Italskeitalske" pa se začnejozačno zs [[Pitagora|Pitagoro]] in končajo z Epikurjem[[Epikur]]jem. Sokratsko šolo je skupaj z vsemi vejami uvrstil v Ionskojonsko, Elejce[[eleati|eleate]] in skeptike pa v Italskoitalsko. Zelo skromno omenja filozofe rimskega obdobja, razen seznama skeptikov v deveti knjigi.
Diogen ni pisal o zgodovini filozofije v modernem pomenu besede. Njegovo delo lahko tako z literarnega kot s strokovnega stališča ocenimo kot povprečno, pa vendar je z dokumentarnega vidika neprecenljivo, citati in navezave na antična dela pa mu dajejo pristnost. Njegovo delo je dragocen prispevek k poznavanju antične filozofije in filozofov. Še bolj kot filozof pa na bralca naredi vtis kot domiseln zgodovinar filozofije in biograf s pravo mero humorja in praktične modrosti.
Danes domenvamo, da je bil Diogen epikurejec ali skeptik. Epikura strastno brani v deseti knjigi, ki je kvalitetna in vsebuje tri dolga pisma, v katerih razlaga epikurejske doktrine. Pri opisih ostalih šol je objektiven, [[pironizem]] pa opisuje podrobneje. Ponekod se na [[skepticizem]] sklicuje kot na "našo šolo". Po drugi strani pa je morda do tega prihajalo zaradi nekritičnega prepisovanja iz virov. To ne pomeni, da je pripadal katerikoli šoli, bolj se je osredotočal na biografske podrobnosti. Poleg Življenja in misli znamenitih filozofov je napisal samostojno pesniško zbirko ''Vsetišje'', ki je vključevala epigrame v različnih metrumih.
 
Diogen ni pisal o zgodovini filozofije v modernem pomenu besede. Njegovo delo lahko tako z literarnega kot s strokovnega stališča ocenimo kot povprečno, pa vendar je z dokumentarnega vidika neprecenljivo, citati in navezave na antična dela pa mu dajejo pristnost. Njegovo delo je dragocen prispevek k poznavanju antične filozofije in filozofov, pa tudi kot vir številnih anekdot o filozofih. Še bolj kot filozof pa na bralca naredi vtis kot domiseln zgodovinar filozofije in biograf s pravo mero humorja in praktične modrosti.
 
= Viri =