Antioh iz Askalona: Razlika med redakcijama

Antioh iz Askalona (ok.125 – ok.68 pr. n. št.) je bil grškistarogrški filozof. Na AkademijiBil je bilučenec Filonovvoditelja učenec[[Platonova Akademija|Platonove Akademije]] [[Filon iz Larise|Filona iz Larise]], vendar se je oddaljeval od akademskega [[skepticizem|skepticizma]] četrte generacije Akademije, ki so ga poučevali Filon in njegovi predhodniki. Bil je učitelj Cicerona[[Cicero]]na in prvi izmedpredhodnik novega [[eklekticizem|elekticizma]] med poznimi platonisti. Prizadevalatenske Akademije. siZavračal je prinestiskepticizem načelain Stoikaskušal zgladiti razlike in Peripatikerazhajanja vmed [[stoicizem|sticizmom]], Platonizem[[peripateriki]] in nasprotovalplatonizmom. Nasprotoval je svojemu učitelju Filonu v tezi, da um lahko um razloči med resnico in iluzijo. Pri tem je trdil, da obuja načela stareizvorne Akademije. Z njim se je v filozofiji začela faza, ki jo imenujemo Srednjisrednji Platonizemplatonizem.

Rodil se je v Askalonu. Študiral je v Atenah, kjer je bil njegov glavni mentor Filon, ki je kasneje postal vodja ti. pete generacije Akademije. Med letoma 87 in 84 pr.n.št. je bil v Aleksandriji skupaj z Lucijem Linijem Lukulom, kasnejšim rimskim vojskovodjem. Med [[Prva mitridatska vojna|prvo mitriadsko vojno]] se je nahajal v Aleksandriji, kjer je prav tako imel šolo. Leta 86 so Rimljani opustošili Atene, vključno z Akademijo, in s tem (začasno) prekinili njeno delovanje. Po prihoduvrnitvi v Atene je postalz Lukulovo politično podporo prevzel vodenje Akademije,. ti. pete generacije, tako kot je bil Filon imenovan za vodnikustanovitelja akademikovčetrte. Med Silovo[[Sula|Sulovo]] diktaturo sejse je Cicero umaknil v Atene, kjer je nekaj mesecev poslušal Antiohova predavanja (79 pr.n.št). Umrl pa naj bi okoli leta 68 pr.n.št v Siriji, Damasku, kjer je imel svojo tretjo šolo.

Skepticizem se začne s Platonovimi uspešnimi poskusi, da je svoje učence vodil do abstraktnega razmišljanja kot prave metode odkrivanja resnice in da ne bi preveč zaupali čutnim vtisom. Filozofi, ki so prišli za njim so, bodisi z vztrajanjem izključno na negotovosti čutov (kot npr. Arkesilaj, ki je pretiraval s primerjavo vrednosti predvidevanja resnice), ali kot Karneada[[Karnead]] in [[Filon iz Larise|Filon]] razširili enako zmožnost razumnosti in skepticizem, ki se je zdel, da je udaril v korenine vseh resnic, teoretičnih in praktičnih.

Antioh pa se je od tega mišljenja oddaljevaloddaljil, zato je bil njegov glavni cilj, poleg spodbujanja posameznih doktrin v moralni filozofiji, preučiti razloge našega znanja in naše sposobnosti za odkrivanje resnice. Cicero je napisal knjigo, v kateri je bila popolna predstavitev AntiohovihAntiohove mnenjfilozofije. Ta knjiga pa se je izgubila, zato ni mogoče oblikovati popolne sodbe, ali je dosegel svoj cilj ali ne.

Antioh pa se je izšolal tudi, da bi oživil doktrino Stare Akademije. Vendar se v njegovi Akademiji nikakor ni prerodil Platon, ampak elektična mešanica naukov. brez duše in samostojnega življenja.To je želel doseči tako, da je v nasprotju s Filonom in Karneadom vztrajal, da je intelekt sam po sebi preizkus, s katerim bi lahko razlikovali resnico od laži; ali v jeziku akademikov: razločiti med slikami dejanskih predmetov, in tistimi pojmi, ki niso imeli ustrezne resničnosti. Skeptiki so trdili, da če bi bili dve ideji tako podobni, da ju nebi bilo mogoče razlikovati, za nobeno od njiju nebi bilo mogoče reči, da je znana z večjo gotovostjo kot druga; in če bi vsaka prava ideja imela tako lažno podobo nič nebine bi bilo zagotovo znano. Ta utemeljitev je bila zavrnjena, saj je vsebovala standard resnice in laži; na splošno je bila napadananapadena tudi z argumentom, da se tako razsojanje zavrača, ker temelji na načelih, ki so domnevno resnične, in nato ugotavlja, da sploh ni nobenega utemeljenega razloga. Zdi se, da je Antioh tako na strani Stoikovstoikov v zagovarjanju čutov popolne negotovosti, ki so jo proti njim privedli akademiki.

Očitno je, da so v takih razpravah preučevali ista vprašanja, kot sta jih prej Platon in Aristotel preučila bolj podrobno, pri analizi narave znanosti in obravnavanju različnih vrst resnice, ker so bili predmet čiste intelektualne hrambe ali samo verjetnega in negotovega znanja. Rezultat je bil poskus oživitve [[dialektika|dialektične]] umetnostispretnosti, ki so jo akademiki ignorirali. Tu se kažejo zapisi o moralnem poukunauku Antioha. Brez, da bi se podredil paradoksom Stoikovstoikov ali skepticizmu akademikov četrte generacije je imel v glavnih doktrinah skoraj popolno sovpadanje z Aristotlovimi: sreča obstaja samo v dobronamernem življenju, vendar ni neodvisna od zunanjih zadev. Zato je zavrnil doktrino Stoikovstoikov, da so vsi zločini enaki, ampak se je strinjal z njimi, da je treba vsa čustva zatreti. Na splošno, čeprav se Cicero nagiba k temu, da ga razvrstiuvršča med Stoikestoike, se kaže, da se je smatral za eklektičnega filozofa in poskušal združiti doktrine Stoikovstoicizma in Peripatetikearistotelizma, da bi oživil staro akademijo.