André Gide: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Urharec (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
m wiki
Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba}}
André Paul Guillaume Gide (22 november 1869 – 19 februar 1951) je bil francoski pisatelj in literarni kritik. Za svoje delo je leta 1947 prejel Nobelovo nagrado.
'''André Paul Guillaume Gide''' francoski pisatelj in literarni kritik, [[Nobelova nagrada|nobelovec]], * [[22. november]] [[1869]], [[Pariz]], [[Francija]] † [[19. februar]] [[1951]], Pariz.
 
Za svoje delo je leta 1947 prejel [[Nobelova nagrada za književnost|Nobelovo nagrado za književnost]].
 
== Življenjepis ==
Gide se je rodil leta 1869 v Parizu. Odraščal je v protestantski družini in bil deležen stroge puritanske vzgoje. Njena posledica je bilo dobro poznavanje vsebine ''[[Sveto pismo|Svetega pisma]]'', ki se kaže v njegovih delih. Njegovi mladostni deli sta ''Dnevniki Andreja Walterja'' in ''Poezije Andreja Walterja'' (1891). Obiskoval je Mallarméjev literarni krožek "»torkovcev"«, kjer se je srečeval z drugimi tedanjimi pisateljskimi imeni Valéryjem, Rilkejem, Claudelom itd. Leta 1893 in 1894 je potoval v severno Afriko. Na tem potovanju je odkril svojo [[homoseksualnost]], v svoj slog dobil nekaj eksotizma. Srečal se je tudi z [[Oscar Wilde|Oscarjem Wildom]]. Po vrnitvi je napisal delo ''Sadeži zemlje'' (Les ''Nourritures Terrestres'', 1897), namenoma fragmentarno delo, napisano v obliki dialogov med mojstrom in učencem, delno v prozi, delno pa v poeziji. V tem delu je zagovarjal tezo, da človek v življenju ne sme preveč tehtati odločitev, temveč mora živeti v polnosti in na impulz.
 
Pozneje je Gide svoj slog popolnoma spremenil in začel zagovarjati [[klasicizem]]. Zagovarjal je prozno obliko pripovedi (un récit), ki naj bo zgodba z malo osebami, naj poteka linearno, zgoščeno in brez skakanja v času. [[Roman]] je kot neklasično zvrst odklanjal, pozneje ga je branje [[Fjodor Mihajlovič Dostojevski|Dostojevskega]] v odnosu do njega nekoliko omehčalo, saj je ugotovil, da je psiho junaka mogoče najbolje opisati prav v romanu. Njegove tri najbolj znane pripovedi so ''Imoralist'' (1902), ''Ozka vrata'' (1909) in ''Pastoralna simfonija'' (1919). V ''Imoralistu'' in ''Ozkih vratih'' razmišlja o dveh skrajnostih sledenja moralni normi, v ''Pastoralni simfoniji'' pa o moralni slepoti protestantskega pastorja. Svoja dela, ki bi jih danes klasificirali kot romane (npr. ''[[Vatikanske ječe]]''), je imenoval burke (la sotie), edino delo, ki ga je sam imenoval kot roman, je delo ''Ponarejevalci denarja'' (1925).
 
V svojem času je bil Gide eden najbolj cenjenih francoskih pisateljev in kritikov. Nekaj časa je delal pri ugledni založbi Gallimard, iz njegove uredniške je znano dejstvo, da je zavrnil [[Marcel Proust|Proustov]] rokopis ''[[Iskanje izgubljenega časa|Iskanja izgubljenega časa]]''. V Franciji je Gide dolgo zagovarjal [[komunizem]] - vse do leta 1936, ko je potoval v [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] in se prepričal o realnosti tega režima. Po vrnitvi se je javnosti opravičil. Nekateri sodobniki so mu očitali nečimrnost. K očitkom je dosti pripomoglo dejstvo, da je Gide od mladosti dalje pisal "»osebni"« dnevnik z namenom objave. Sicer je napisal tudi svojo avtobiografijo z naslovom ''Si le grain ne meurt''.
 
== Sklici ==
{{sklici|2}}
 
{{Nobelova nagrada za književnost}}
{{Normativna kontrola}}
 
{{DEFAULTSORT:Gide, Andre}}
[[Kategorija:Francoski pisatelji]]
[[Kategorija:Francoski literarni kritiki]]
[[Kategorija:Francoski uredniki]]
[[Kategorija:Nobelovi nagrajenci za književnost]]