Nikaragva: Razlika med redakcijama

Pred prihodom prvih Evropejcev so bile v notranjosti dežele manjše indijanske državice, v nižavju ob karibski obali pa so živeli lovci in nabiralci. [[Krištof Kolumb]] se je na območju današnje Nikaragve prvič izkrcal leta [[1502]] in priključil ozemlje španski kroni. Sledil mu je osvajalec [[Gil González]], ki je leta [[1522]] sklenil sporazum z Nicarao, poglavarjem najmočnejšega indijanskega plemena. Ozemlje je bilo od [[1524]] del podkraljestva [[Nova Španija]], potem pod avtonomnim generalnim kapitanatom [[Gvatemala]], ob odcepitvi od Špancev nekaj časa del [[Mehika|Mehike]], [[Združene province Srednje Amerike|Združenih provinc Srednje Amerike]] in ob razpadu skupne države postane samostojna država Nikaragva od [[30. april]]aaprila [[1838]]. Že pred osamosvojitvijo se je Nikaragva delila na [[liberalizem|liberalce]] s središčem v [[León]]u in na [[konservatizem|konservativce]] iz Granade, njihova nasprotja pa so večkrat prerasla tudi v oborožene spopade.

Nikaragva je bila konec 19. stoletja zanimiva tako za [[Združene države Amerike|ZDA]] kot za evropske velesile, ki so načrtovale gradnjo prekopa med Atlantskim in Tihim oceanom. Kasneje so ta prizadevanja usmerile v Panamo, kjer so leta 1914 zgradili [[Panamski prekop]]. Toda tudi zamisli [[Nikaragovski prekop|prekopa v Nikaragvi]] niso opustili. Nikaragva se je neuspešno upirala prihodu Američanov, ki so svoj [[kapital]] podprli s prihodom [[marinci|marincev]] in ostali v Nikaragvi do leta 1933. V tem času so ZDA na oblast postavile diktatorski režim družine [[Somoza]], ki je s trdo roko vladal več kot štirideset let. Leta [[1979]] je v Nikaragvi izbruhnila revolucija. Somoza je doživel upor socialistično naravnane stranke Frente Sandinista de Liberación Nacional (FSLN) ali t. i. sandinistov. Med vzroki so bili uničujoči potres leta 1972, zloraba mednarodne pomoči za zasebne namene namesto za obnovo glavnega mesta Managua, fiskalna kriza in „krizno»krizno povišanje davkov“davkov« ter pretiran vladni monopol na vseh področjih življenja.

Po revoluciji so ZDA v [[Honduras]]u organizirale vojaška oporišča za urjenje Somozovih pristašev (t. i. [[kontrasi]]), ki so poskušali z vdori na nikaragovsko ozemlje s silo priti na oblast. Pri teh napadih na legalno izvoljeno oblast svobodne Nikaragve so [[Združene države Amerike|ZDA]] uporabljale tudi lastno vojsko, za kar jih je meddržavno sodišče v [[Haag]]u po tožbi Nikaragve obsodilo državnega terorizma. V tistem času so Nikaragvo podpirale [[Sovjetska zveza]], [[Kuba]] in druge socialistične države, zato so se Američani bali razvoja »druge Kube«. [[Državljanska vojna]] se je končala postopoma leta [[1988]] z mirovnim posredovanjem kostariškega predsednika [[Oscar Arias Sánchez|Oscarja Ariasa Sáncheza]]. Od devetdesetih let dalje se Nikaragva razvija kot mlada [[demokracija]] s še vedno močnim ustavnim položajem predsednika države.