Joža Lovrenčič: Razlika med redakcijama

{{Infopolje Oseba}}

Študiral je [[slavistika|slavistiko]] in [[latinščina|latinščino]] na [[Univerza|univerzi]] v [[Gradec|Gradcu]] in leta [[1915]] [[doktorat|doktoriral]]. Zaposlil se je kot [[gimnazija|gimnazijski]] [[profesor]] in služboval v [[Gorica|Gorici]] in [[Trst]]u. Nekaj časa je živel na [[Srednja Dobrava|Dobravi pri Kropi]]. V začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu je zastopal Goriško. Konec 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu, po sklenitvi miru se je vrnil v Ljubljano in od 1920 poučeval na ljubljanski gimnaziji. Poročil se je z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja [[Alessandro Manzoni|Alessandra Manzonija]], in imel z njo štiri otroke, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena jezikoslovca [[Rado L. Lenček|Rada Lenčka]]. Počitnice so preživljali na Dobravi (tam sta tast in tašča tudi pokopana), v bližnji vasi [[Češnjica pri Kropi|Češnjica]] se dogaja njegova kmečka povest ''[[Pereči ogenj]]: Povest izpod Jamnika''.

V letih [[1931]] do [[1941]] je urejal časopis ''[[Mentor (dijaški list)|Mentor]]''. Bil je član skupine mladih katoliških pisateljev, zbranih v preurejeni reviji ''[[Dom in svet]]'' pod uredništvom [[Izidor Cankar|Izidorja Cankarja]]. Mnogi v tem krogu so Lovrenčičevo [[lirika|lirsko]] zbirko ''Deveta dežela'' šteli za začetek slovenskega literarnega [[ekspresionizem|ekspresionizma]], vendar je takšna uvrstitev vprašljiva. Liriko je kmalu opustil in prešel k [[epika|epskemu]] pesnenju in pripovedni [[proza|prozi]]. Lovrenčič je avtor najobsežnejšega slovenskega [[ep]]a. Pisal in revialno ga je objavljal od leta 1915 do 1921 pod naslovom ''Trentarski študent'', v [[knjiga|knjižni]] obliki pa je izšel leta [[1939]] pod naslovom ''[[Sholar iz Trente]]''.