Gentski oltar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
lektoriranje |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
Plošče so v dveh vrstah, vsaka z dvema sklopoma zložljivih kril z notranjimi in zunanjimi slikami. Zgornja vrsta notranjih plošč ima osrednjo, ki prikazuje ''Boga Očeta/Kristusa Vladarja, Marijo in Janeza Krstnika''. Ob straneh sta plošči z angeli pevci/muzikanti in na skrajnih ploščah goli figuri ''Adama in Eve''. Štiri spodnje plošče so razdeljene v dva para; sliki svetega [[Janez Krstnik|Janeza Krstnika]] in svetega [[Janez Evangelist|Janeza Evangelista]] ter na dveh zunanjih ploskvah portreta donatorja Joosta Vijdta in njegove žene Lysbette Borluut. Osrednja plošča spodnje ravni prikazuje zbor svetnikov, grešnikov, duhovnikov in vojakov, ki spremljajo ''Čaščenje mističnega jagnjeta''. Več skupin osebnosti nadzira golob, sveti Duh.
[[Umetnostni zgodovinar|Umetnostni zgodovinarji]] se večinoma strinjajo, da je celotno strukturo zasnoval Hubert v zgodnjih do srednjih 1420-ih in da je plošče naslikal njegov mlajši brat Jan med letoma 1430 in 1432. Celoten oltar je eden najbolj znanih in pomembnih slikarskih spomenikov v zgodovini umetnosti. Generacije umetnostnih zgodovinarjev so poskušale pripisati posamezna dela obema bratoma, vendar jim ni povsem uspelo <ref name="Burroughs 1933, 184">Burroughs (1933), 184</ref>. Oltar sta naročila trgovec in gentski župan Jodocus Vijd ter njegova žena Lysbette kot del večjega projekta za kapelico stolnice svetega Bava. Uradno namestitev so praznovali 6. maja 1432. Iz varnostnih razlogov je bil precej kasneje premaknjen v glavno stolnično kapelo, kjer je še vedno.
Čeprav je podoba mešanica mednarodne gotske, bizantinske in romanske tradicije, je oltarna zgodba pomenila velik napredek v umetnosti, v kateri je idealizacija srednjeveške tradicije omogočila natančno opazovanje narave <ref name="Gombrich, E.H. pages 236">Gombrich, E.H., ''The Story of Art'', pages 236–9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X</ref> in predstavitev ljudi. Zdaj izgubljen napis na okvirju je navajal, da je Hubert van Eyck, ''maior quo nemo repertus'' (večji kot kdor koli), začel delati oltar, končal pa ga je Jan van Eyck, ''arte secundus'' (drugi najboljši na tem področju), leta 1432. Prvotno zelo okrašen izrezljan zunanji okvir in varovalna obloga, ki naj bi bila po predvidevanjih usklajena z barvanim [[krogovičje]]m, sta bila med [[reformacija|reformacijo]] uničena; morda je bil na njej nameščen mehanizem za premikanje polken in celo predvajanje glasbe.
Ohranjene plošče so bile ogrožene med izbruhom [[ikonoklazem|ikonoklazma]] in poškodovane v požaru. Nekatere so bile v preteklosti prodane, nekatere pa
== Avtorstvo ==
| |||