Gentski oltar: Razlika med redakcijama

[[Image:Lamgods open.jpg|thumb|500px|Dvanajst notranjih panelovplošč. TaOdprt odprt pogledoltar meri 3,4 x 4,6 m]]

[[Image:Lamgods closed.jpg|thumb|340px|Zaprt pogled, hrbethrbtni panelovdel plošč]]

PaneliPlošče so v dveh vrstah, vsaka z dvema sklopoma zložljivih kril z notranjimi in zunanjimi slikami. Zgornja vrsta notranjih plošč ima osrednjo, ki prikazuje ''Boga Očeta/Kristusa Vladarja, Marijo in Janeza Krstnika''. Ob straneh sta plošči z angeli pevci/muzikanti in na skrajnih ploščah goli figuri ''Adama in Eve''. Štiri spodnje plošče so razdeljene v dva para; slikesliki svetega [[Janez Krstnik|Janeza Krstnika]] in svetega [[Janez Evangelist|Janeza Evangelista]] ter na dveh zunanjih ploskvah portreta donatorja Joosta Vijdta in njegove žene Lysbette Borluut. OsrednjiOsrednja plošča spodnjegaspodnje registraravni prikazuje zbor svetnikov, grešnikov, duhovnikov in vojakov, ki spremljajo ''Čaščenje mističnega jagnjeta''. Je večVeč skupin osebnosti, ki jih nadzira golob, Svetisveti duhDuh.

[[Umetnostni zgodovinar|Umetnostni zgodovinarji]] se večinoma strinjajo, da je celotno strukturo zasnoval Hubert v zgodnjih do srednjih 1420-ih in da je plošče naslikal njegov mlajši brat Jan med letoma 1430 in 1432. Celoten oltar je eden najbolj znanih in pomembnih slikarskih spomenikov v zgodovini umetnosti. Generacije umetnostnih zgodovinarjev so poskušale pripisati posamezna dela vsakemuobema od obeh bratovbratoma, vendar jim ni povsem uspelo <ref name="Burroughs 1933, 184">Burroughs (1933), 184</ref>. Oltar sta naročila trgovec in gentski župan Jodocus Vijd ter njegova žena Lysbette kot del večjega projekta za kapelico stolnice svetega Bava. Uradno namestitev so praznovali 6. maja 1432. Iz varnostnih razlogov je bilabil precej kasneje premaknjenapremaknjen v glavno stolnično kapelo, kjer je še vedno.

Čeprav je podoba mešanica mednarodne gotske, bizantinske in romanske tradicije, je oltarna zgodba pomenila velik napredek v umetnosti, v kateri je idealizacija srednjeveške tradicije omogočila natančno opazovanje narave <ref name="Gombrich, E.H. pages 236">Gombrich, E.H., ''The Story of Art'', pages 236–9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X</ref> in predstavitev ljudi. Zdaj izgubljen napis na okviruokvirju je navajal, da je Hubert van Eyck ''maior quo nemo repertus'' (večji kot kdor koli) začel oltar, todakončal pa ga je Jan van Eyck, ki se imenuje ''arte secundus'' (drugi najboljši na tem področju), ga je leta 1432 končal. Prvotno zelo okrašen izrezljan zunanji okvir in varovalna obloga, ki naj bi bila po predvidevanjih usklajena z barvanim [[krogovičje]]m, sta bila med [[reformacija|reformacijo]] uničena; morda je bil na njej nameščen mehanizem za premikanje polken in celo predvajanje glasbe.

Ohranjene plošče jeso bile ogrožene med izbruhom [[ikonoklazem|ikonoklazma]] in so bile poškodovane v požaru. Nekatere so bile v preteklosti prodane in druge med vojno zaplenjene. Nemške okupatorske sile so med prvo svetovno vojno vzele več plošč, kasneje pa so jih vrnili v stolnico svetega Bava. Leta 1934 sta bili ukradeni dve plošči, ''Pravični sodniki'' in ''Janez Krstnik''. Kmalu zatem je bilbila vrnjenvrnjena panelplošča Janeza Krstnika, panelplošča ''Pravičnih sodnikov'' še vedno manjka. Leta 1945 se je oltar iz Nemčije vrnil po tem, ko je bil večino druge svetovne vojne skrit v solnem rudniku, ki je močno poškodoval barvo in lak. Belgijski umetniški restavrator Jef Van der Veken je s prizadevanjem za obnovo izdelal kopijo manjkajoče plošče.

Pripis avtorstva bratoma van Eyck je podkrepljen z le nekaj ohranjenimi dokumentilistinami, priloženimi naročilu, in Janovim podpisom ter datacijo na hrbtnem delu okviraokvirja. Zdi se, da je Jan precej zmanjšal svoj prispevek v korist brata, ki je umrl leta 1432, šest let pred dokončanjem dela. Manj jasen kazalnik so njuni navidezni portretiportret, kot sta tretji in četrti konjenik na plošči ''Pravični sodniki''. Ramsay Homa opozarjaje opozoril na črke na osrednji plošči v spodnji vrsti, ki bi jih lahko prebrali kot zgodnje oblikovanje tega, kar naj bi postal znaniznan podpis van Eycka, zgrajeniz besedne poigre različnihs formacijahčrkami »ALS IK KAN« ('kot sem lahko'), njegovo polno ime. Napis je na glavi enega od prerokov, ki stoji na hrbtni strani skupine. Zapis je hebrejski, grob prevod v francoščino je ''Le chapeau ... orne de trois lettres herbraiques formant le mot Saboth'' ali verjetneje »Yod, Feh, Aleph«, ki so po transliteraciji Janove inicialke, JvE. <ref>Homa (1974), 327</ref>

Od 19. stoletja so umetnostni zgodovinarji razpravljali o tem, katere odlomkekaj je mogoče pripisati manj znanemu Hubertu in katerekaj Janu, znanemu po vsej Evropi od začetka 1430-ih. V 17. in 18. stoletju se je pogosto domnevalo, da je Jan po Hubertovi smrti naletel na več naključnih plošč, ki so jih pustili in jih sestavili v sedanjo obliko. Ta ideja je bila zavržena že v začetkazačetku 19. stoletja na podlagi očitne splošne zasnove dela, čeprav obstajajo očitne slogovne razlike med mnogimi deli. <ref>Pächt, 214</ref>

Na splošno je sprejeto, da je večino celotne zasnoveHubertove Hubertazasnove končal Jan, ki je verjetno nadziral izdelavo večine okvirjev. Številne težave seso pojavljajozato, ker ni ohranjeno nobeno delo, ki bi bilo samoumevno pripisano Hubertu in, zato ni mogoče zaznati njegovega sloga. Namesto tega so umetnostni zgodovinarji poskušali primerjati posamezne odlomkedele z znanimi Janovimi deli in iščejoso iskali slogovne razlike, ki bi lahko nakazovale deloHubertovo Hubertadelo. Napredek v [[Dendrokronologija |dendrokronologiji]] je na primer pokazal, da je bil les za dele krilnih plošč posekan okoli leta 1421. Glede na sušenje lesa najmanj 10 let so bile krilne plošče verjetno končane po Hubertoviletu smrti1426, letako 1426je Hubert umrl, torej ni mogel izdelati velikega dela kril. <ref>Nash (2008), 13</ref>

Poliptih se v številnih vidikih razlikuje od drugih slik, ki so jih pripisali Janu van Eycku, ne nazadnje tudi po obsegu. To je edino njegovo delo, namenjeno javnemu in ne zasebnemu čaščenju in prikazovanju. <ref name="hplay194">Harbison (Reaktion), 194</ref> Van Eyck namenja veliko pozornosti lepoti zemeljskih stvari v nasprotju z religioznimi temami. Oblačila in dragulje, vodnjak, narava, ki obkroža prizor, cerkve in pokrajina v ozadju – vse je naslikano izjemno natančno. Pokrajina je bogata z vegetacijo, narisananarisao s skoraj znanstveno natančnostjo in je večinoma neevropska.

Nadaljnje novosti najdemo v podrobnostih površinskih tekstur, še posebej v refleksijah in refrakcijah. To se najbolje vidi v padanju svetlobe na oklep na ploščahoklepe ''Kristusovih vitezov'' in nav valovitosti vode v ''Vodnjaku življenja'' ob ''Čaščenju mističnega jagnjeta''. Čeprav deloima vsebujedelo veliko posameznih novosti, se niso pojavile spontano, ampak so del dolge tradicije oljnega slikarstva in oblikovanja oltarnih del na jugu Nizozemske. Veliko teh del je bilo uničenih med ikonoklazmom sredi 16. stoletja, obdobju, v katerem je bil Gentski oltar dvakrat skoraj uničen; 19. avgusta 1566 in spet leta 1576, ko je bil za zaščito pred nemiri postavljen poseben stražar. <ref>Nash (2008), 11-12</ref>

Obseg uničenja je bil tolikšen, da je zgodovinar Gent Marcus Van Vaenewijk (1516–69) zapisal, da so bile poleti leta 1566 goreče grmade, na katere so bila vržena dela, vidne na oddaljenosti 10 milj daleč. Zaradi tega umetnostna zgodovinarka Susie Nash opozarja, da se gentsko delo zdi tako nenavadno, ker je med redkimi velikimi deli, ki so se ohranila popolnoma nedotaknjena.

Več poslikanih kril je leta 1816 kupil angleški zbiralec v Berlinu Edward Solly. Leta 1821 jih je kupil pruski kralj [[Friderik Viljem III. Pruski|Friderik Viljem III.]] in so jih še naprej hranili v Nemčiji. Med prvo svetovno vojno so druge plošče iz stolnice odnesli Nemci. Po koncu vojne so kot nadomestilo po [[Versajska pogodba|versajski pogodbi]] vrnili razdeljene plošče skupaj s prvotnimi, ki jih je zakonito kupil Solly, da bi se nekako opravičili za druga nemška »dejanja uničenja« med vojno. Nemci so »zelo zamerili izgubo plošč«. Na začetku drugega spopada leta 1940 je bila v Belgiji sprejeta odločitev, da bo sliko poslala v [[Vatikan]], kjer bi bila varna. Slika je bila na poti v Vatikan, v Franciji, ko je [[Italija]] razglasila vojno na strani [[Sile osi|sil osi]] poleg Nemčije. Slika je bila med vojno shranjena v muzeju v kraju [[Pau, Francija|Pau]], saj so francoski, belgijski in nemški vojaški predstavniki podpisali sporazum, ki je zahteval privolitev vseh treh pred premestitvijo mojstrovine. Leta 1942 je [[Adolf Hitler]] odredil, da se bo slika zasegla in pripeljala v Nemčijo, da bi jo shranili v bavarskem gradu. <ref name="nazi contraband">Kurtz (2004), 24</ref> Potem ko je bil grad zaradi letalskih napadov preveč nevaren za sliko, je bila shranjena v solni rudnik. <ref name="nazi contraband2">{{cite book |last = Kurtz |first = Michael J. |authorlink= |title = America and the Return of Nazi Contraband |publisher = Cambridge University Press |place = Cambridge |isbn=0521849829 |year = 2006 |page = 25}}</ref> Belgijske in francoske oblasti so protestirale proti zasegu slike in vodja enote za zaščito umetnosti nemške vojske je bil zavrnjen.

Oltar je bil odprt v prazničnih dneh, ko so bili bogastvo, barva in kompleksnostzapletenost notranjega pogleda namenjeni temu, da bi sepokazali razlikovalinasprotje ods sorazmerno varčnihvarčnimi zunanjihzunanjimi ploščploščami. KotKo jeso razvidnokrila odprta, kose so odprtevidi, da so plošče v dveh vzdolžnih vrstah, na njih so upodobitve stotine figurpodob. Zgornja raven je sestavljena iz sedmih monumentalnihveličastnih plošč, od katerih je vsaka visoka skoraj 1,82 m, in vsebujejoz veliko osrednjo podobo Kristusa, ki ima na levi Marijo in desno Janeza Krstnika, z več kot dvajsetdvajsetimi napisi, od katerih se vsak nanaša na figurepodobe na osrednji plošči s ''Kristusom Vladarjem''.

Te plošče obdajata dva para slik na zložljivih krilih. Dve plošči, ki sta najbližji srednji, prikazujeta angele v nebesih, ki igrajo razna glasbila ali pojejo; najbolj oddaljeni par prikazuje golega Adama in golo Evo. V spodnji vrsti je panoramska pokrajina razširjena na petih ploščah. Medtem ko posamezneso ploščena posameznih ploščah zgornjega slojadela jasno vsebujejo ločene, čeprav parno slikovne enote, je nižja stopnjaraven predstavljena kot enotna mizanscena (''mise en scène''), razporeditev oseb v prostoru. Od 12 plošč jih ima osem tudi slike na svoji zadnji strani, ko je oltar zaprt.

Tri osrednje zgornje plošče prikazujejo ''Kristusa Vladarja'' z monumentalnimiveličastnimi in ustoličenimi figuramiosebami, od katerih imaki vsakimajo svetniški sij. To sta Devica Marija na levi, Janez Krstnik na desni, in osrednja oseba, ki je lahko Bog Oče ali Kristus Vladar, razlika, o kateri se veliko razpravlja med umetnostnimi zgodovinarji. Teorije vključujejo, da plošča kaže Kristusa Vladarja, oblečenega kot duhovnika, Boga Očeta ali sveto Trojico, združene v eni osebi. FiguraOseba gleda proti gledalcu z roko, ki blagoslavlja, na plošči, polni napisov in simbolov. Grški napisi so okrašeni z biseri na obodu njegovih oblačil ali plašča, ki so iz [[Razodetje (Apokalipsa) |Razodetja]] in piše ''REX REGUM ET DOMINUS DOMINANTIUM'' ('Kralj kraljev in Gospod gospodov').

Zlat [[brokat]] na prestolu kaže pelikane in vinsko trto, verjetno sklicevanje na kri, ki se je razlila med Jezusovim križanjem. Za pelikane so takrat verjeli, da prelivajo svojo kri, da bi hranili svoje mlademladiče. Trta se nanaša na zakramentno vino, evharistični simbol Kristusove krvi.

Pri njegovih stopalih je krona, na obeh straneh stopal pa sta dve vrsti besedila. Leva zgornja vrstica se glasi ''VITA SINE MORTE IN CAPITE'' ('Življenje brez smrti' na njegovi glavi'), na desni ''LUVENTUS SINE SENECTUTE IN FRONTE'' ('Mladost brez starosti' na čelu'). TePostavljene so postavljene zgoraj na levi in desni strani besede ''GAUDIUM SINE MERORE A DEXTRIS'' ('Radost brez žalosti' na njegovi desni strani') in ''SECURITAS SINE TIMORE A SINISTRIS'' ('Varnost brez strahu' na njegovi levi strani').

Na levi Marija bere iz knjige, ki je zavita v zeleno blago. Knjiga je nenavadna lastnost Marije in lahko temelji na liku Roberta Campina ''Devica oznanjena''. Nosi krono, okrašeno s cvetjem in zvezdami in je oblečena kot nevesta. Napis na obokanem prestolu se glasi: »Ona je lepša od sonca in zvezd v primerjavi s svetlobo, ki ji je nadrejena. Je resnično odsev večne svetlobe in brezmadežnega ogledala Boga.« Kot Marija ima tudi Janez Krstnik sveto knjigo, prav tako nenavaden atribut, in eno od 18 knjig v sklopu plošč. NosiOblečen ima zelen plašč nad [[cilicij]]em nad lasmi. VNa osrednji osrednjempanelni paneluplošči gleda proti Vsemogočnemu, s svojo roko pa tudi blagoslavlja in izgovarja besede, ki jih običajno povezujejo z njim, ''ECCE AGNUS DEI'' ('Glej Božje jagnje').

Pogosto se domneva, da je bil umetnik, kiglede jena videlto, kako je predstavonaslikal Boga Očeta, poznal enega od italijanskih slikarjev [[Donatello|Donatella]] ali [[Masaccio| Masaccia]]. Susie Nash je prepričana, da je van Eyck toperspektivo že sam razvijal in je bilo to nekaj, za kar je bil »popolnoma sposoben brez takih modelov« in meni, da tehnika kaže »skupen interes [in ne] vpliva«.<ref>Nash (2008), 30</ref>

==== Glasbeni angeliAngeli ====

Dve plošči sta splošni kot, ''Pojoči angeli'' in ''GlasbeniAngeli, angeliki igrajo na glasbila'', veliki 161 x 69,3 cm. Vsak ima zbor; na levi so angeli zbrani za lesenim izrezljanim glasbenim stojalom, nameščenem na vretenu, na desni pa je skupina z glasbili, zbrana okoli orgel, ki jih igra sedeči angel v naravni velikosti. Skupini na obeh straneh Kristusa Vladarja izražata že uveljavljeni motiv v predstavitvah odpiranja nebes; glasbene spremljave nebesnih bitij. Kot je bilo v državah današnjega Beneluksa pogosto v 15. stoletju, so angeli oblečeni v liturgične obleke, običaj, ki se je iz latinske liturgične drame preselil v umetnost tega obdobja.

Angeli obiskujejo Velikega kralja, to je Boga Očeta v osrednjem delu oltarja. Nenavadno, manjka večina atributov, ki so običajno povezani z angeli, upodobljenimi v severni umetnosti tistega časa. Nimajo kril, njihovi obrazi so neidealizirani in prikazujejo številne različne posamezne izraze. Glasbeni zgodovinar Stanley Boorman ugotavlja, da ima njihova predstavitev vsebuje veliko zemeljskih lastnosti in zapiše, da je »naturalizem tako privlačen, da je gledalec v skušnjavi, da bi upošteval prizore kot upodobitve sodobne cerkvene glasbe«. Vendar sklene, da jih napisi »ponovno ponesejo v nebesno sfero«. Na obeh ploščah angeli stojijo na ploščicah iz [[majolika|majolike]], okrašene z znakom IHS, predstavitvijo jagnjeta in drugih podob. <ref name="b31">Boorman (1983), 31</ref>

Leva skupina prikazuje osem ljubkih angelov, ki nosijo krone in so zbrani pred glasbenim stojalom, čeprav nobeden od njih ne gleda nanj. Tako kot na številnih drugih ploščah je van Eyck uporabil odprte ustnice, da bi poudaril občutek življenja in gibanja. Borchert piše, da je poudarek na odprtih ustih »posebej motiviran z željo po karakterizacijioznačitvi angelskih izrazov obraza glede na različna področja polifonega petja. Zato je skrbno registrirannaslikan položaj angelskih jezikov in tudi njihovih zob«. Umetnostna zgodovinarka Elisabeth Dhanens ugotavlja, kakoda » lahko vidimo, kdo poje sopran ali alt, kdo tenor in kdo bas«. <ref name = "Dhanens108ff">Dhanens (1980), 108</ref>

Figure so nameščene v zaporedju višine telesa z usmerjenim pogledom vsakega od osmih obrazov v različnih smereh. Številni učenjakistrokovnjaki so opazili njihovo fiziognomijo. Njihovi kerubinski obrazi in dolgi, kodrasti lasje so podobni, vendar kažejo jasen namen umetnika, da pokaže posamezne lastnosti. Štirje angeli kažejoso nagubanostnagubani, trije so zožili veke, kar daje videz opazovanja, značilnost, ki jo kažejo tudi nekateri apostoli v ''Čaščenju mističnega jagnjeta''. Pächt meni, da je izrisovanje njihovih izrazov ostanek Hubertove začetne zasnove. <ref name="p152">Pächt (1999), 152</ref>

V desnem delu plošče je edini angel, ki je popolnoma viden, organist, ki ga drugi obkrožajo. Čeprav je predlagana večja skupina, lahko vidimo le štiri obraze v tesno nagneteni skupini. Ti drugi angeli nosijo strunska glasbila, vključno z majhno harfo in vrsto viole. Njihovi instrumenti so prikazani izjemno podrobno. Orgle, na katerih sedi sveta Cecilija, so tako natančno narisananarisane, da na svoji kovinski površini kažejo refleksije svetlobe.

Nad Adamom je Abel v tehniki grizaj, ki je žrtvoval prvo jagnje svoje črede, in KajnaKajn, ki je predstavilponuja del svojih pridelkov kot Gospodov kmetGospodu. Nad Evo je prikazan Abelov umor, kiubil ga je ubil brat Kajn, ki ima oslovsko čeljust.

=== Spodnja raven ===

Nepretrgano panoramsko pokrajino združuje pet plošč spodnjegaspodnje registraravni. Na sredinski plošči je prikazano ''Čaščenje mističnega jagnjeta'' (''Agnus Dei'') v prizoru iz [[Evangelij po Janezu |evangelija po Janezu]]. Veliko je ljudi, ki se obračajo k njemu v čaščenju; štiri skupine so prikazane na vsakem vogalu osrednje plošče, druge štiri pa prihajajo v dveh parih z zunanjih plošč, ki predstavljajo ''Kristusove viteze'' in ''pravične sodnike'' na levi strani ter svete puščavnike in svete romarje na desni strani. Od osmih skupin je le ena sestavljena iz žensk. Skupine so ločene glede na odnos do [[Stara zaveza|starega]] in [[Nova zaveza|novega testamenta]] s tistimi iz starejših knjig, ki so levo od oltarja.

[[File:Retable de l'Agneau mystique (7).jpg|thumb|500px|left| CentralnaOsrednja plošča ''Čaščenje mističnega jagnjeta''. Skupine figur odoseb zgoraj z leve proti desni: moški mučeniki, poganski pisatelji in judovski preroki, moški svetniki in ženske mučenice.]]

PanelPlošča meri 134,3 x 237,5 cm, na njemnjej je osrednji predmet oltar, ki stoji na zelenem travniku, na njem je postavljeno Jagnje božje, medtem ko v ospredju stoji vodnjak. Pet ločenih skupin figur obkroža oltar in vodnjak. Na sredini tal se zdi, da se zbirata dve nadaljnji skupini; zgoraj je golob Svetegasvetega Duha. Travnik je zasnovan z drevesi in grmičevjem; zvoniki [[Jeruzalem]]a so vidni v ozadju. Dhanens pravi, da plošča kaže »veličasten prikaz edinstvenih barv, bogato panoramo pozne srednjeveške umetnosti in sodobnega svetovnega pogleda«. [[Ikonografija]], ki jo predstavljajo združbe figur se zdi, da sledi liturgiji ''[[Vsi sveti |Vsehvseh svetih]]''.

Jagnje stoji na oltarju in ga obkroža 14 angelov, razporejenih v krogu, ki imajo nekaj simbolov [[Jezusovo trpljenje |Kristusovega pasijona]] in dve nihajoči kadilnici. Jagnje ima rano na prsih, iz katere teče kri v zlat kelih, a navzven ne kaže nobene bolečine, sklicevanje na Kristusovo žrtev. Angeli imajo večbarvna krila in instrumente Jezusovega trpljenja, vključno s križem in trnovo krono. [[Antependij]] na zgornjem delu prednjega dela oltarja ima napis iz JanezaJanezovega evangelija 1:.29; ''EPCE AGNUS DEI QUI TOLLIT PECCATA MUNDI'' ('Glej Božje jagnje, ki odvzame grehe sveta'). Na trakovih so besedne zveze ''IHESUS VIA'' ('Jezusova pot') in ''VERITAS VITA'' ('Resnica, življenje'). <ref name="R47">Ridderbos at al. (2004), 47</ref>

Golob, ki predstavlja svetega Duha, je na nebu nad jagnjetom, obkrožen s koncentričnimi polkrogi belih in rumenih odtenkov različne svetlobe, najbolj oddaljeni so kot nimbi. Tanki zlati nosilci, ki izvirajo od goloba, so podobni tistim, ki obdajajo glavo jagnjeta, kot tudi tiste tri figure na sredini zgornjega registra. Zdi se, da je žarke naslikal van Eyck nad končano krajino in osvetljujejo prizore v nebesni, nadnaravni svetlobi. To še posebej drži pri svetlobi, ki pada na svetnike, nameščene neposredno pred oltarjem. Svetloba ne daje refleksijeodseva ali meče sence in jo tradicionalno razumejo, umetnostni zgodovinarji menijo, da predstavlja Novi Jeruzalem v ''Razodetju'', kjer v 21:.23 »ne potrebujejo sonca, niti lune, da bi sijalo, kajti Božja slava ga je osvetlila«.

Osvetlitev je v nasprotju z naravno in smerno osvetlitvijo štirih zgornjih notranjih kril in vsakega zunanjega krila. Razlagali so jo kot pripomoček, ki poudarja prisotnost božanskega in poudarja raj osrednje pokrajine. Golob kot sveti Duh in jagnjeJagnje kot Jezus sta na isti osi, kot je bil Bog Oče na plošči neposredno nad njim; sklicevanje na sveto Trojico.

Na sredini je v ospredju ''vodnjak življenja'' (krščanski ikonografski simbol, povezan s krstom in/ali evharistijo, ki se prvič pojavlja v 5. stoletju v iluminiranih rokopisih in kasneje v drugih umetniških oblikah, kot so slike na platnu), sestavlja ga veliko curkov vode, ki izteka na tla, obdana z [[dragulj]]i. V daljavi se vidijo podrobni obrisi Novega Jeruzalema. (V Ezekielovi knjigi v Stari zavezzavezi je novi Jeruzalem (יְהוָה שָׁמָּה, Jehova-shammah ali "kjer je YHWH [tam]") Ezekielova preroška vizija mesta, osredotočenega na obnovljeni tempelj, Tretji tempelj, ki bo ustanovljen v Jeruzalemu, ki bi bil v mesijanski dobi prestolnica mesijanskega kraljestva, mesto srečanja dvanajstih plemen Izraelcev.<ref>Biblija[http://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl]</ref>) Podrobnosti in pozornost na krajino in naravo je na ravni, ki v severnoevropski umetnosti še ni bila videna. Številne prepoznavne vrste rastlin so natančno upodobljene z visoko stopnjo botanične natančnosti. Podobno oblaki in skalne formacije v oddaljenosti vsebujejo stopnjo verjetnosti, ki se kaže v študijskem opazovanju. Pokrajina vsebujepredstavlja predstavitvedejanske dejanskih cerkevcerkve, medtem ko prikazso goragore za njimi vsebuje prvi znan primer umetnosti [[zračna perspektiva|zračne perspektive]]. <ref name="B29">Borchert (2008), 29</ref> Toda panel se ne trudi za natančen realizem; vsota forenzično podrobnih naravnih elementov v kombinaciji s prikazom svetega Duha in razširjenih žarkov svetlobe ustvarja popolnoma individualne in edinstvene ustvarjalne razlage klasične biblične scene.

Napis na vodoravnem obrobju ''HIC EST FONS AQUE VITE PROCENDENS DE SEDE DEI + AGNI'' ('To je vodnjak življenja, ki izhaja iz prestola Boga in Jagnjeta') simbolizira vodnjak življenja, »napolnjen s krvjo jagnjeta«. Iz središča vzhaja steber z angelom nad bronastimi zmaji, iz katerih curki vode padajo v bazen vodnjaka. Med [[vodnjak]]om in [[oltar]]jem je navpična os, kjer tekoča kri priča o duhu, kot je omenjeno v evangeliju po Janezu, 5:.97. Podobno kot je oltar obkrožen z angeli, je vodnjak obdan s figurami, razporejenimi v različne skupine.

Figure, ki se zbirajoOsebe na vsaki strani vodnjaka, so iz bibličnih, poganskih in sodobnih cerkvenih virov. Nekatere so nagnetene okoli vodnjaka, kar Pächt opisuje kot »procesijiprocesijo figur, ki so se ustavile«. Na levi so predstavniki judovstva in prerokov, ki so napovedali prihod Kristusa desnim, predstavnikom Cerkve. Figure, ki soOsebe neposredno na levi strani vodnjaka, predstavljajoso priče iz stare zaveze, oblečene v rožnate obleke, klečeklečijo, berejo glasno iz odprtih kopij [[Sveto pismo |Biblije]], gledajo na sredino prizorišča in so s hrbtom obrnjeni proti gledalcu.

[[File:Ghent Altarpiece D - Popes - detail.jpg|thumb|220px| Tri figureosebe v skupini desno od vodnjaka so papeža Martin V. in Gregor VII. ter antipapež Aleksander V.]]

Za njimi stoji večja skupina poganskih [[filozof]]ov in [[pisatelj]]ev. Zdi se, da so ti moški pripotovali z vsega sveta glede na orientalske obraze nekaterih in njihove različne sloge. Oseba v belem, ki drži lovorov venec, je splošno sprejeta kot [[Vergilij]], ki naj bi predvidel prihod Odrešenika. Izaija stoji na njegovi strani, drži vejico, simbol svoje lastne prerokbe Kristusa, kot je zapisano v Izaijevi knjigi 11: .1.

Na desni strani dvanajst [[apostol]]ov iz [[Nova zaveza|Nove zaveze]] kleči pred skupino moških svetnikov. Oblečeni so v rdeča oblačila, ki simbolizirajo mučenike; papeži in drugi duhovniki, ki predstavljajo hierarhijo cerkve. ŠtevilneŠtevilni so prepoznavneprepoznavni, med njimi sveti Štefan, ki nosi kamenje, s katerim je bil kamenjan. Trije papeži v ospredju predstavljajo [[zahodni razkol]], spor, ki se je v Gentu pojavil in je ostal prepoznaven, saj so [[Papež Martin V. |Martin V.]], [[Papež Gregor VII. |Gregor VII.]] in [[protipapež Aleksander V.]] predlagali postavitev papeža, ki stoji poleg antipapeža, kar kaže »vzdušje sprave«.

Skupine figuroseb levo in desno od oltarja so znane kot mučeniki in ženski mučenice. Določljive biblijske figure prinašajo palmove veje. V slikovit prostor vstopijo po poti skozi zelenje, moški na levi, ženske na desni. Ženske mučeniceMučenice, včasih znane kot svete device, so zbrane na travniku, simbolu plodnosti. Osebe se prepoznajo po svojih [[emblem|atributih]]: spredaj [[sveta Neža]] nosi jagnje, [[sveta Barbara]] stolp, [[Katarina Aleksandrijska]] je fino oblečena, sveta [[Doroteja Cezarejska]] nosi cvetje; zadaj [[sveta Uršula]] nosi puščico. Ženske nosijo cvetoče krone. Moški na levi so spovedniki, papeži, kardinali, opati in menihi, kioblečeni so oblečeni v modro.

Krilne plošče na levi strani ''Čaščenja mističnega jagnjeta'' prikazujejo skupine približujočih se vitezov in sodnikov. Njihov biblijski vir je mogoče prepoznati iz napisov na okvirjih plošč. Na levi strani plošče so napisane črkepiše ''CHRISTI MILITES'' ('Kristusovi bojevniki'), znotraj levina panellevi seplošči glasipiše ''IUSTI IUDICES'' (pravični (ali samo) sodniki). Prisotnost sodnikov, od katerih nihče ni bil kanoniziran svetnik, je pomanjkljivost, ki jo umetnostni zgodovinarji že dolgo želijo razložiti. Najverjetnejša razlaga je, da se nanaša na položaj Jodocusa Vijda kot mestnega [[alderman]]a. <ref>Ridderbos et al. (2004), 54</ref>

Figure v lunetah se nanašajo na prerokbe prihoda Kristusa. Najbolj oddaljena leva kaže preroka Zaharijo in najbolj desna Miheja. V dveh veliko višjih notranjih polknih sta prikazani Eritrejska sibila (na levi) in Kumajska sibila na desni. Na vsaki plošči je besedilo na plavajočem traku ali ''banderolebanderoli'', medtem ko so identitete slikslike vklesane na spodnji rob vsakegavsake panelaplošče. Besedilo Zaharije, vzeto iz ZeharijaZaharije 9: ,9, se glasi: ''EXAULT SATIS FILIA SYON JUBILA ECCE REX TUUS VENTI'' ('Veselite se, hči Ziona ... glej, tvoj kralj prihaja'), medtem ko so besede Eritrejske sibile ''NIL MORTALE SONAS AFFLATA ES NUMINE CELSO'' ('Ne zveniš kot smrtnica in navdihujejo te višje sile'). Na desni so besede KumanskeKumajske Sibile ''REX ALTISSIMUS ADVENIET PER SECULA FUTURUS SCILICET V CARNE'' ('Najvišji kralj bo prišel in bo na veke utelešen'). [55]

Zaharija in Mihej gledata navzdol na izpolnjevanje njunih prerokb, ki jih vsebujejo trakovi, ki plavajo za njimi. Eritrejska sibila je prikazana, kako opazuje, medtem ko Kumajska sibila, oblečena v zeleno obleko z debelimi krznenimi rokavi, gleda navzdol k Mariji, roko ljubeče drži čez svoj trebuh. Mihajeva luneta je zgodnji primer iluzionističnega motiva, ko se občutek meje med sliko, okvirjem in gledalčevim prostorom zamegljuje. V tem primeru prerok zavestno položi roko navzven na spodnji rob okvirja.

Oktobra 1428 je bil Jan vmed burgundskemburgundskimi poslanstvuodposlanci, poslanimi, da zabi zaščitozaščitili IzabeleIzabelo, najstarejšenajstarejšo hčerkehčerko [[Janez I. Portugalski|Janeza I.]] (1385–1433). Po nevihti so jih prisilili, da so preživeli štiri tedne v Angliji, v Lizbono so prispeli decembra. Januarja so se srečali s kraljem v gradu Avizu, van Eyck pa je naslikal portret infantinje, verjetno v dveh različicah, ki sta ju spremljalaspremljali dve ločeni skupini, ki sta zapustili morje in na kopnem 12. februarja poročali o pogojih vojvodi. Portreti niso ohranjeni, sta pa ohranjeni risbi (Nemčija, zasebna zbirka), kar kažkaže, da je Jan uporabil portugalske obleko princese za Eritrejsko sibilo na Gentskem oltarju. <ref>The Oxford Art Online – Jan van Eyck</ref>

Pod lunetami so štiri plošče zgornje ravni. Zunanji plošči srednjegasrednje registraravni prikazujeta Marijino oznanjenje z nadangelom Gabrielom na levi in Marijo na desni. Oblečena sta v belo obleko in zasedata nasprotni konec iste sobe. Gabriel in Marijina plošča sta ločeni z dvema precej ožjima slikama, ki prikazujeta nenaseljene domače notranje sceneprostore. Zadnja stena na levi sliki ima okno, ki odpira pogled na ulico in mestni trg, medtem ko ima slika na desni strani nišo. Nekateri umetnostni zgodovinarji so poskušali povezati ulico z dejansko lokacijo v Gentu, vendar je splošno sprejeto, da ni narejena na nobenem določenem kraju. Redkost teh ozkih plošč se zdi neobičajna za oltar; številni umetnostni zgodovinarji so menili, da sta bili kompromis, ki ju je izdelal JanJana, ko se je trudil, da bi prilagodil zasnovo v prvotnem okviru, ki ga je določil Hubert.

Marija in Gabriel sta nesorazmerno velika glede na obseg sobsobo, kiv jukateri zasedatasta. Umetnostni zgodovinarji se strinjajo, da to sledije konvencijamposledica gotske in pozne bizantinske tradicije ikon, ki so kazale svetnike, zlasti Marijo, veliko večje kot njihovo okolico. V tem primeru je njihova velikost najverjetneje pripomoček za prenos ideje, da so to nebeški prizori, ki so prišli mimopomembnejši predod donatorjidonatorjev, ki so v spodnjemspodnji registruvrsti. Van Eyck je to dramatično uporabil vna svoji sliki ''Madona v cerkvi'' (1438–40), ki je verjetno plošča z razstavljenega diptiha. <ref name="h99">Harbison (2012), p.&nbsp;99</ref>

Gabriel ima rdeče lase in večbarvna krila. Njegova desna roka je dvignjena, v levi ima lilije, ki jih tradicionalno najdemo na slikah kot simbol Marijine nedolžnosti. Njegove besede Mariji so napisane skupaj z njim v latinščini: ''AVE GRACIA PLENA D (OMI) N (U) S TECU (M)'' ('PozdravljenPozdravljeni, ki je polnpolni milosti, je Gospod je z vami'). HorizontalniVodoravni napis se širi zunaj ploščesega na polovico sosednje slike. Kot v van Eyckovem washingtonskem ''Oznanjenju'', okoli 1434–6, so besede Marijinega odgovora vpisanenapisane v obratni smeri in obrnjene navzdol; kakor da bi Bog prebral iz nebes ali svetegasveti DuhaDuh, ki ga je predstavljalpredstavlja golob, da bi selahko bralabral, ko je bilabil neposredno nad njo. Ona odgovarja na ''ECCE ANCILLAM D (OMI) NI'' ('Glej Gospodovega služabnika').

Umetnostni zgodovinar Penny Jolly meni, da je od srede do poznih 1420-ih Jan lahko potoval v Italijo po ukazu burgundskega vojvode, kjer je v Firencah verjetno videl ikonično oznanjenje iz 14. stoletja in morda obiskal več sodobnih tovrstnih prizorov. Florentinska oznanjenja imajo številne ikonografske podobnosti s ploščami v Gentu, vključno z večbarvnimi krili Gabriela, s pisanjem na glavo, obdelavo svetlobnih žarkov in ločitvijo med angelom in devico s tanko arhitekturno značilnostjo. Nekatere od teh elementov, še posebej prostorsko ločevanje med figurami, je mogoče najti v ''Oznanjenju Bartolinija Salimbenija'' v mestu Santa Trinita, Lorenca Monaca, končanem pred njegovo smrtjo leta 1424 in tistega, ki ga je Jan videl. V Monakovem sta angel in Marija ločena z dvema majhnima prostoroma, enim zunanjim in notranjim, podobnima mestnim in notranjim ploščam v Gentu.

Najočitnejše je, da so štirještiri panelipanelne povezaniplošče povezane s talno ploščo in točko izginotja. Sence, ki padajo na plošče v spodnjem desnem kotu vsake, lahko odda le z oblikovanjem na okvirih, to je območja zunaj slikovnega prostora.

=== SvetnikiSvetnika in donatorjidonatorja ===

FigureOsebe na štirih ploščah spodnje ravni so v enotnih nišah. Na zunanjih sta prikazana donatorja Joost Vijdt in njegova žena Lysbette Borluut. Notranje plošče vsebujejo slike Janeza Krstnika in Janeza Evangelista v tehniki grizaj. Ta tehnika se uporablja za predstavitev iluzije kiparstva in pomeni, da gre za kultne predstavitve obeh svetnikov, pred katerimikaterima donatorjidonatorja klečijoklečita in gledajogledata v daljavo z rokami, sklenjenimi v spoštovanju. Kot pri večini drugih plošč na notranjem in zunanjem pogledu so osvetljeni z desne. Sence, ki jih mečejo figureosebe, določajo globino in prinašajo realizem obema kipoma in barvanim nišam.

VsakSvetnika svetnik stojistojita na kamnitemkamnitih podnožjupodnožjih, vpisanemna katerih sta znapisani njegovimnjuni imenomimeni. Janez Krstnik, sin duhovnika Zaharije (ne sme se zamenjati z istim imenom preroka, prikazanim na zgornji ravni), ima v levi roki jagnje in se obrača proti Joostu Vijdtu. Njegova desna roka je dvignjena in njegov prst razširjen ter usmerjen proti jagnjetu, kretnja, ki pomeni, da recitira ''Agnus Dei''. Janez Evangelist drži kelih, sklicevanje na zgodnjo srednjeveško tradicijo, s katero je imel sposobnost zdraviti; lahko pije strup iz skodelice brez slabih učinkov.

DonatorjiDonatorja sosta naslikaninaslikana v naravni velikosti in s tem veliko večjivečja kot svetnikisvetnika; to je najbolj opazno pri sorazmerni velikosti njihovih glav in rok. NjihovaNjuna svetla in toplo obarvana oblačila se močno razlikujejo od sive brezimnih svetnikov. Van Eyck je Vijdtsa naslikal zelo realistično; njegova študija o bolehnem paru v starosti je neomajna in daleč od laskanja. Podrobnosti, ki razkrivajo njihovonjuno staranje, so Joostove zalite oči, nagubane roke, bradavice, plešasta glava in škrlatna sivina. Kožne gube obeh so podrobno narisane, kakor tudi njune štrleče žile in nohti. Verjetno sta bili dokončani med zadnjimi ploščami za oltar, leta 1431 ali v prvih mesecih 1432. [69]