Tanzimat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
m pnp (otok -> država), drugi drobni popravki AWB |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Edict of Gülhane.jpg|sličica|200px|Tanzimat Fermanı]]
'''Tanzimat''' ([[Turščina|osmansko turško]] تنظيمات, Tanẓīmāt, [[Slovenščina|slovensko]] reorganizacija) je izraz, ki se nanaša na reorganizacijo [[Osmansko cesarstvo|Osmanskega cesarstva]], ki se je začela leta 1839 in končala s [[Prvo ustavno obdobje
Za tanzimat so bili značilni različni poskusi, da bi posodobili Osmansko cesarstvo in ohranili njegovo ozemeljsko celovitost, katero so načenjala nacionalistična gibanja in zunanji agresorji. Reforme naj bi spodbudile osmanizem med različnimi etničnimi skupinami v cesarstvu in poskušale zajeziti plimo nacionalističnih gibanj v cesarstvu.
Vrstica 17:
Navznoter je Osmansko cesarstvo pričakovalo, da bo z bolj centralizirano in legitimno oblastjo odpravilo miletski sistem in dobilo neposreden nadzor nad vsemi prebivalci cesarstva. Drugo veliko pričakovanje je bilo, da bo bolj odprta država postala privlačna za tujce. Oblast se je po drugi strani bala, da bodo med muslimani in nemuslimani izbruhnili spopadi. Da bi zmanjšala to nevarnost, je vsem omogočila versko svobodo. Verjetnost zunanje intervencije je zmanjšala s podelitvijo večjih pravic kristjanom.
Naslednji razlog za reforme je bila zaskrbljenost zaradi stopnjevanja vmešavanja evropskih sil v osmanske notranje zadeve. Po krimski vojni, ki jo je sprožil vdor Rusije v Osmansko cesarstvo leta 1850, so se osmanski voditelji poskušali izogniti njenemu nadaljevanju. Upali so, da bodo velike sile sprejemale tanzimat tako dolgo, dokler bodo trajale reforme.
Četudi so bili motivi za izvedbo reform birokratski, so ga podprli liberalni ministri in intelektualci, kakršni so bili Kabuli Mehmed Paša in skrivnostna družba Mladoturkov,<ref>
==Reforme==
Vrstica 68:
===Reakcije===
Reakcije na odlok niso bile docela pozitivne. Kristjani na [[Balkan]]u reform niso podprli, ker bi želeli biti samostojni, centralizacija oblasti pa jim je to otežila. Njegovo sprejetje je nekaj provinc spodbudilo, da so zahtevale neosvisnost in se uprle. [[
==Odlok iz leta 1856 in verska svoboda==
Vrstica 78:
[[Slika:Greek lithograph celebrating the Ottoman Constitution.png|thumb|250px| Sprejemanje ustave 1876: sultan Abdulhamid II. in veliki vezir sekata okove Turčije, ki jo simbolizira vklenjena ženska]]
Gülhanski odlok in Tanzimat sta bila močni vodili za razvoj osmanske družbe, vendar nista bila [[ustava]] in nista nadomestila ustanove sultana.
Tanzimatske reforme so imele daljnosežne posledice. Med osebami, ki so se izobraževale v novoustanovljenih šolah je bilo veliko kasnejših državnikov, med njimi tudi [[Mustafa Kemal Atatürk]], naprednih voditeljev in mislecev [[Republika Turčija|Republike Turčije]] in drugih osebnosti z [[Balkan]]a, [[Srednji vzhod|Srednjega vzhoda]] in [[Severna Afrika|Severne Afrike]]. Po pogajanjih evropskimi velesilami po krimski vojni je bil sisten nazadnje razveljavljen. Evropske sile so v okviru listine iz leta 1856 zahtevale mnogo večjo neodvisnost narodnih manjšin kot jo je predvidela osmanska oblast, ki je v okviru enakosti državljanov manjšine obravnavala enako kot Turke. Z novimi zakoni se je okrepil krščanski srednji razred in povečal svojo gospodarsko in politično moč.
Vrstica 84:
Ugledni Arabci so na splošno nasprotovali reformam. Ker je državna uprava v spreminjajočem se cesarstvu začela prehajati na mlajše osebe, izšolane v državnih šolah, so številne vodilne arabske družine že na začetku 1870. let začele vpisovati svoje sinove v visoke šole v Istanbulu. Ti sinovi so po končanem študiju dobili položaje v državni upravi, s čimer so okrepili položaj svojih družin. Med tanzimatom je arabska urbana elita uspela ohraniti svoje privilegije in prepričati oblast, da so oni tisti, ki jih mora država kot državne uradnike poslati iz Istanbula. Politika arabske elite je preživela reforme za centralizacijo države.<ref>Cleveland, William (2013). ''A History of the Modern Middle East''. Boulder, Colorado: Westview Press. ste. 85–86. ISBN 0813340489.</ref>
Reforme so dosegle vrh leta 1876 s sprejetjem prve ustave, ki je nadzirala avtokratsko oblast sultana. Začelo se je tako imenovano prvo ustavno obdobje. Sultan [[Abdulhamid II.]], ki je ustavo podpisal, se je hitro obrnil proti njej.
Državne institucije so se reorganizirale, zakonodaja pa se je posodobila skladno z novimi okoliščinami. Spremenilo se je tudi šolstvo, način oblačenja, arhitektura, umetnost in način življenja. Z reorganizacijo in uvedbo novih državnih ustanov se je izjemno povečalo število državnih uradnikov.
Nekateri poznavalci trdijo, da je tradicionalna muslimanska skupnost tanzimatske vrednote dojemala kot vsiljene od zgoraj in ne kot vrednote, ki so odraz teženj v družbi, in da so od reform imeli največ koristi predvsem nemuslimani, ki so se s položaja drugorazrednih državljanov (''zimmy'') povzpeli na enakopraven položaj z muslimani. Takšno stališče je bilo delno vzrok za pokol [[Armenci|Armencev]] (80.000-300.000) in [[Sirija|Sirijcev]] (25.000) v tako imenovanem [[hamidski pokol|hamidskem pokolu]] (1894-1896) in kasnejšem [[Armenski genocid|armenskem genocidu]].<ref>
===Posledice v nekaterih provincah===
V [[Libanon]]u je tanzimat nameraval ožititi tradicionalno enakost vseh podložnikov pred zakonom, vladajoča elita pa si je prizadevala ohraniti stari hierarhični družbeni red, kar kaže, da so se cilji reform tolmačili različno. Razlike v tolmačenju so leta 1860 privedle do etnično-verskih upora z novo zakonodajo emancipiranih [[Maroniti|maronitov]]. Posledica upora je bila tekmovanje evropskih in osmanskih politikov za lojalnost lokalnega prebivalstva. Francozi so se razglasili za zaščitnike maronitov, Britanci za zaščitnike [[Druzi|druzov]], Turki pa so razglašali, da je sultan enako naklonjen vsem verskim skupnostim.<ref>Ussama Makdisi. ''Corrupting the Sublime Sultanate: The Revolt of Tanyus Shahin in Nineteenth-Century Ottoman Lebanon''. Comparative Studies in Society and History '''42''' (1, januar 2000): 180-208.</ref>
V [[Palestina|Palestini]] je zemljiška reforma, zlasti Zemljiški zakon iz leta 1858, dovolila ruskim [[Judje|Judom]] nakup zemljišč in jim omogočila priseljevanje v [[prva alija|prvi aliji]] (1882 in 1903). Osmanska država je za okrepitev svoje davčna baze od [[Arabci|Arabcev]] v Palestini prvič zahtevala, da registrirajo svoje zemljiške posesti. Ker so se kmetje (''[[felah]]i'') bali, da bo registracija prinesla samo povečanje davkov in obveznost služenja v vojski, tega niso storili. Njihovo neukost so izkoristili voditelji lokalni skupnosti (''[[muhtar]]ji'') in vso njihovo zemljo registrirali pod svojim imenom. Registrirano zemljo so kasneje razglasili za svojo lastnino in jo skupaj s felahi prodajali judovskim priseljencem.<ref>Gershon Shafir. ''Land, Labor and the Origins of the Israeli-Palestinian Conflict 1882-1914''. Cambridge: Cambridge University Press.</ref> Razen Judov so zemljišča na veliko kupovale tudi premožne krščanske in muslimanske družine iz razreda ''[[efendi]]jev'', ki so zemljo lahko obdelovale same ali jo prodale.
[[Armenija|Armeniji]] je osmanska vlada leta 1863 odobrila ''Armensko nacionalno ustavo'', ki je obsegala 150 členov. Sestavila jo je armenska inteligenca in je določala pooblastila armenskega [[patriarh]]a v okviru omanskega [[Millet (osmanska etnija)|miletskega]] sistema in novoustanovljene Armenske narodne skupščine.<ref>Richard G. Hovannisian, ur. ''The Armenian People from Ancient to Modern Times''. str, 198.</ref>
|