Gentski oltar: Razlika med redakcijama

'''Gentski oltar''' ali '''Čaščenje mističnega jagnjeta''' (nizozemsko ''Het Lam Gods'') je zelo velik in zapleten zgodnjeflamski oltarni poliptih v [[stolnica svetega Bava|stolnici sv.svetega Bava]] v [[Gent]]u v [[Belgija|Belgiji]], ki ga pripisujejo bratoma Hubertu in [[Jan van Eyck|Janu van Eycku]]. Velja za mojstrovino evropske umetnosti in je eden od svetovnih zakladov.

Paneli so organizirani v dveh registrihvrstah, vsakvsaka z dvema sklopoma zložljivih kril z notranjimi in zunanjimi slikami. ZgornjiZgornja registervrsta notranjih plošč vsebujeima osrednjo, ki prikazuje ''Boga Očeta/Kristusa Vladarja, Marijo in Janeza Krstnika''. Ob straneh sta plošči z angeli pevci/muzikanti in na skrajnih ploščah goli figuri ''Adama in Eve''. Štiri spodnje plošče so razdeljene v dva para; slike sv.svetega [[Janez Krstnik|Janeza Krstnika]] in sv.svetega [[Janez Evangelist|Janeza Evangelista]] ter na dveh zunanjih ploskvah donatorska portreta donatorja Joosta Vijdta in njegove žene Lysbette Borluut. Osrednji panelplošča spodnjega registra prikazuje zbor svetnikov, grešnikov, duhovnikov in vojakov, ki spremljajo ''Čaščenje mističnega jagnjeta''. ObstajaJe več skupin osebnosti, ki jih nadzira golob Sveti duh.

[[Umetnostni zgodovinar|Umetnostni zgodovinarji]] se večinoma strinjajo, da je celotno strukturo zasnoval Hubert v zgodnjih do srednjih 1420-ih in da je plošče naslikal njegov mlajši brat Jan med letoma 1430 in 1432. Celoten oltar je eden najbolj znanih in pomembnih slikarskih spomenikov v zgodovini umetnosti. in generacijeGeneracije umetnostnih zgodovinarjev so poskušale pripisati določenaposamezna dela vsakemu izmedod obeh bratov, vendar nisojim uspešnoni razločilipovsem »rok« obehuspelo <ref name="Burroughs 1933, 184">Burroughs (1933), 184</ref>. Oltar sta naročila trgovec in župangentski Gentažupan Jodocus Vijd inter njegova žena Lysbette kot del večjega projekta za kapelico stolnice sv.svetega Bava. Uradno namestitev so praznovali 6. maja 1432. Iz varnostnih razlogov je bila precej kasneje premaknjena v glavno stolnično kapelo, kjer je še vedno.

Čeprav je podoba mešanica mednarodne gotske, bizantinske in romanske tradicije, je oltarna zgodba predstavljalapomenila velik napredek v umetnosti, v kateri je idealizacija srednjeveške tradicije omogočila natančno opazovanje narave <ref name="Gombrich, E.H. pages 236">Gombrich, E.H., ''The Story of Art'', pages 236–9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X</ref> in predstavitev ljudi. Zdaj izgubljen napis na okviru je navajal, da je Hubert van Eyck ''maior quo nemo repertus'' (večji kot kdorkolikdor koli) začel oltar, toda Jan van Eyck, ki se imenuje ''arte secundus'' (drugi najboljši na tem področju), ga je leta 1432 končal. Prvotni,Prvotno zelo okrašeniokrašen izrezljaniizrezljan zunanji okvir in prostorvarovalna obloga, ki naj bi sebila po predvidevanjih uskladilusklajena z barvanim [[krogovičje]]m, jesta bilbila med [[reformacija|reformacijo]] uničenuničena; morda soje bil na bilinjej vključeninameščen mehanizmimehanizem za premikanje polken in celo predvajanje glasbe.

Ohranjene plošče je bile ogrožene med izbruhom [[ikonoklazem|ikonoklazma]] in so bile poškodovane zaradiv ognjapožaru. Nekatere so bile v preteklosti prodane in druge med vojno zaplenjene. Nemške okupatorske sile so med prvo svetovno vojno vzele več panelovplošč, kasneje pa so jih vrnili v stolnico sv.svetega Bava. Leta 1934 sta bili ukradeni dve plošči, ''Pravični sodniki'' in ''Janez Krstnik''. Kmalu zatem je bil vrnjen panel Janeza Krstnika, panel ''Pravičnih sodnikov'' še vedno manjka. Leta 1945 se je oltar iz Nemčije vrnil po tem, ko je bil večino druge svetovne vojne skrit v solnem rudniku, ki je močno poškodoval barvo in lak. Belgijski umetniški restavrator Jef Van der Veken je v okvirus prizadevanjaprizadevanjem za obnovo izdelal kopijo manjkajočegamanjkajoče panelaplošče.

Pripis avtorstva bratoma van Eyck je podkrepljen z le nekaj ohranjenimi dokumenti, priloženimi naročilu in Janovim podpisom ter datacijo na hrbtnem delu okvira. Zdi se da je Jan precej zmanjšal svoj prispevek v korist brata, ki je umrl leta 1432, šest let pred dokončanjem dela. Manj eksplicitenjasen kazaleckazalnik so njuni navidezni portreti kot tretji in četrti konjenik na paneluplošči ''PravičnihPravični sodnikovsodniki''. Ramsay Homa opozarja na črke vna osrednjemosrednji paneluplošči v spodnjegaspodnji registravrsti, ki bi jih lahko prebrali kot zgodnje oblikovanje tega, kar naj bi postal znani podpis van Eycka, zgrajen po različnih formacijah »ALS IK KAN« ('kot sem lahko'), njegovo polno ime. Napis se nahajaje na glavi enega od prerokov, ki stoji na hrbtni strani skupine. PisanoZapis je v hebrejskem zapisuhebrejski, kigrob se v grobem prevedeprevod v francoščino kotje ''Le chapeau ... orne de trois lettres herbraiques formant le mot Saboth'' ali bolj verjetno kotverjetneje »Yod, Feh, Aleph«, ki priso transliteracijipo predstavljatransliteraciji Janove inicialeinicialke, JvE. <ref>Homa (1974), 327</ref>

| caption1 = Lesorez portreta Huberta van Eycka, ki ga je naredil Edme de Boulonois, sredi- 16. st.stoletja

| caption2 = ''Portret moža (avtoportret?)]]'', 1433., Jan van Eyck, Narodna galerija, London

Od 19. stoletja so umetnostni zgodovinarji razpravljali o tem, katere odlomke je mogoče pripisati manj znanemu Hubertu in katere Janu, znanemu po vsej Evropi dood začetka 1430-ih. V 17. in 18. stoletju se je pogosto domnevalo, da je Jan po Hubertovi smrti naletel na več naključnih panelovplošč, ki so jih pustili in jih sestavili v sedanjo obliko. Ta ideja je bila zavržena že odv začetka 19. stoletja, na podlagi očitne splošne zasnove dela, čeprav obstajajo očitne slogovne razlike med mnogimi deli. <ref>Pächt, 214</ref>

Na splošno je sprejeto, da je večino končal Jan, od celotne zasnove Huberta končal Jan, ki je verjetno nadziral izdelavo večine okvirjev. Številne težave se pojavljajo, nenazadnje, daker ni ohranjenegaohranjeno deladelo, ki bi bilo samoumevno pripisano Hubertu in zato ni mogoče zaznati njegovega sloga. Namesto tega so umetnostni zgodovinarji poskušali primerjati posamezne odlomke z znanimi Janovimi deli in iščejo slogovne razlike, ki bi lahko nakazovale delo druge rokeHuberta. Napredek v [[Dendrokronologija |dendrokronologiji]] je na primer pokazal, da soje bilibil deliles za dele krilnih plošč posekaniposekan okoli leta 1421. SledečGlede na sušenje sezonamlesa vsajnajmanj 10 let, moramoso prevzetibile datumkrilne zaključkaplošče verjetno končane po Hubertovi smrti leta 1426, s čimertorej je izključena njegovani rokamogel izizdelati velikega dela kril. <ref>Nash (2008), 13</ref>

[[File:Anyell místic-central-CatedralUtrecht.jpg|thumb|left|320px|Pogled na stolnico v Utrechtu izs srednjegasrednje notranjeganotranje panelaplošče]]

Poliptih se v številnih vidikih razlikuje od drugih slik, ki so jih pripisali Janu van Eycku, nenazadnjene nazadnje tudi po obsegu. To je edino njegovo delo, namenjeno javnemu in ne zasebnemu, čaščenju in prikazovanju <ref name="hplay194">Harbison (Reaktion), 194</ref> Van Eyck namenja veliko pozornostpozornosti lepoti zemeljskih stvari v nasprotju z religioznimi temami. Oblačila in dragulje, vodnjak, narava, ki obkroža prizor, cerkve in pokrajina v ozadju – to vse je naslikano izjemno natančno. Pokrajina je bogata z vegetacijo, ki je opaznanarisana s skoraj znanstveno natančnostjo in večino tega jevečinoma neevropska.

Razsvetljava je ena glavnih novosti poliptiha. Plošče vsebujejo kompleksne svetlobne učinke in subtilne igre senc, ki so bile dosežene z novimi tehnikami ravnanja z oljno barvo in prozornimi glazurami. Figure se večinoma kažejo s kratkimi, diagonalnimi sencami, ki po besedah umetnostnega zgodovinarja TillTilla-Holgerja Borcherta »ne samo povečajo njihovo prostorsko prisotnost, temveč nam pravijo, da je primarni svetlobni vir nameščen tudi zunaj same slike«. <ref>Borchert (2011), 22–23</ref> Na prizorišču ''Oznanjenja'' sence pomenijo, da izhajajo iz dnevne svetlobe v kapeli, v kateri je nameščeno.

Nadaljnje novosti najdemo v podrobnostih površinskih tekstur, še posebej v refleksijah in refrakcijah. To se najbolje vidi v padanju svetlobe na oklep na ploščah ''Kristusovih vitezov'' in na valovitosti vode v ''Vodnjaku življenja'' ob ''Čaščenju mističnega jagnjeta''. Čeprav delo vsebuje veliko posameznih novosti, se niso pojavile spontano, ampak so del dolge tradicije oljnega slikarstva in oblikovanja oltarnih del na jugu Nizozemske. Veliko število teh del je bilo uničenih med ikonoklazmom sredi 16. stoletja, obdobju, v katerem je bil Gentski oltar dvakrat skoraj uničen; 19. avgusta 1566 in spet leta 1576, ko je bil za zaščito pred nemiri postavljen poseben stražar. <ref>Nash (2008), 11-12</ref>

Obseg uničenja v teh fazah je bil tolikšen, da je zgodovinar Gent Marcus Van Vaenewijk (1516-691516–69) zapisal, da so bile poleti leta 1566 goreče grmade, na katere so bila vržena dela, vidne na oddaljenosti 10 milj. Zaradi tega umetnostna zgodovinarka Susie Nash opozarja, da se gentsko delo zdi tako nenavadno v delu, ker je bilo med redkimi velikimi primerideli, ki so se ohraniliohranila popolnoma nedotaknjeninedotaknjena.

Več poslikanih kril je leta 1816 kupil angleški zbiralec v Berlinu Edward Solly. KupilLeta 1821 jih je leta 1821kupil pruski kralj [[Friderik Viljem III. Pruski|Friderik Viljem III.]] in so sejih še naprej hranili v Nemčiji. Med prvo svetovno vojno jeso druge plošče iz stolnice odneslaodnesli NemčijaNemci. Nemčija je poPo koncu vojne kotso delkot kompenzacijenadomestilo po [[Versajska pogodba|Versajskiversajski pogodbi]] vrnilavrnili razdeljene plošče skupaj s prvotnimi paneli, ki jih je zakonito kupil Solly, da bi se nekako opravičili za druga nemška »dejanja uničenja« med vojno. Nemci so »grdozelo zamerili izgubo plošč«. Na začetku drugega konfliktaspopada leta 1940 pa je bila v Belgiji sprejeta odločitev, da bo sliko poslala v [[Vatikan]], kjer bi bila varna. Slika je bila na poti v Vatikan, v Franciji, ko je [[Italija]] razglasila vojno na strani [[Sile osi|sil osi]] poleg Nemčije. Slika je bila shranjenamed vvojno času vojneshranjena v muzeju v [[Pau, Francija|Pau]], saj so francoski, belgijski in nemški vojaški predstavniki podpisali sporazum, ki je zahteval privolitev vseh treh pred premestitvijo mojstrovine. Leta 1942 je [[Adolf Hitler]] odredil, da se bo slika zasegla in pripeljala v Nemčijo, da bi jo shranili v bavarskem gradu. <ref name="nazi contraband">Kurtz (2004), 24</ref> Potem ko soje letalski napadibil grad naredilizaradi letalskih napadov preveč nevaren za sliko, je bila shranjena v solni rudnik. <ref name="nazi contraband2">{{cite book |last = Kurtz |first = Michael J. |authorlink= |title = America and the Return of Nazi Contraband |publisher = Cambridge University Press |place = Cambridge |isbn=0521849829 |year = 2006 |page = 25}}</ref> Belgijske in francoske oblasti so protestirale proti zasegu slike in vodja enote za zaščito umetnosti nemške vojske je bil zavrnjen.

Oltar je bil odprt v prazničnih dneh, ko so bili bogastvo, barva in kompleksnost notranjega pogleda namenjeni temu, da bi se razlikovali od relativnosorazmerno varčnih zunanjih plošč. Kot je razvidno, ko so odprte, so plošče organizirane vzdolžv dveh registrovvzdolžnih (ravni)vrstah, inna vsebujejonjih upodobitveso naupodobitve stotine figur. Zgornja raven je sestavljena iz sedmih monumentalnih plošč, od katerih je vsaka visoka skoraj 1,82 m in vsebujejo veliko osrednjo podobo Kristusa, ki ima na levi Marijo in desno Janeza Krstnika, z več kot dvajset napisi, od katerih se vsak nanaša na figure vna centralniosrednji plošči s ''Kristusom Vladarjem''.

Te plošče obdajajoobdajata dva para slik na zložljivih krilih. Dve plošči, ki sta najbližji srednji,prikazujeta angeliangele v nebesih, ki igrajo razna glasbila ali pojejo; najbolj oddaljeni par prikazuje golega Adama in Evo,golo golaEvo.V Spodnjispodnji registervrsti imaje panoramskopanoramska pokrajinopokrajina razširjenorazširjena prekona petih ploščploščah. Medtem ko posamezne plošče zgornjega sloja jasno vsebujejo ločene, čeprav parno- slikovne enote, je nižja stopnja predstavljena kot enotna mizanscena (''Misemise en scène''), razporeditev oseb v prostoru. Od 12 plošč jih ima osem tudi slike na svoji zadnji strani, ko je oltar zaprt.

=== ZgornjiZgornja registervrsta ===

Tri osrednje zgornje plošče prikazujejo ''Kristusa Vladarja'' z monumentalnimi in ustoličenimi figurami, od katerih ima vsak svetniški sij. To sta Devica Marija na levi, Janez Krstnik na desni, in osrednja oseba, ki je lahko bodisi Bog Oče ali Kristus Vladar -, razlika, o kateri se veliko razpravlja med umetnostnimi zgodovinarji. Teorije vključujejo, da plošča kaže Kristusa Vladarja, oblečenega kot duhovnika, Boga Očeta ali Svetosveto Trojico, združene v eni osebi. Figura gleda proti gledalcu z roko, ki blagoslavlja, na plošči, polni napisov in simbolov. Obstajajo grškiGrški napisi, ki so okrašeni z biseri na obodu njegovih oblačil ali plašča, ki so iz [[Razodetje (Apokalipsa) |Razodetja]] in piše ''REX REGUM ET DOMINUS DOMINANTIUM'' ('Kralj kraljev in Gospod gospodov').

| caption2 = Osrednja figura, po navadi imenovana "Kristus Vladar"

Pri njegovih stopalih je krona, na obeh straneh stopal pa sta dve vrsti besedila. Leva zgornja vrstica se glasi ''VITA SINE MORTE IN CAPITE'' ('Življenje brez smrti' na glavi), na desni ''LUVENTUS SINE SENECTUTE IN FRONTE'' ('Mladost brez starosti' na čelu). Te so postavljene zgoraj - na levi in desni strani - besede ''GAUDIUM SINE MERORE A DEXTRIS'' ('Radost brez žalosti' na njegovi desni strani) in ''SECURITAS SINE TIMORE A SINISTRIS'' ('Varnost brez strahu' na njegovi levi strani).

Na levi Marija bere iz knjige, ki je zavita zv zeleno blago. Knjiga je nenavadna lastnost Marije in lahko temelji na liku Roberta Campinovem likuCampina ''Devica oznanjena''. Nosi krono, okrašeno s cvetjem in zvezdami in je oblečena kot nevesta. Napis na obokanem prestolu se glasi: »Ona je lepša od sonca in zvezd, v primerjavi s svetlobo, ki ji je nadrejena. Je resnično odsev večne svetlobe in brezmadežnega ogledala Boga.«. Kot Marija, ima tudi Janez Krstnik sveto knjigo -, prav tako nenavaden atribut, in eno od 18 knjig v sklopu panelovplošč. Nosi zelen plašč nad [[cilicij]]em nad lasmi. V osrednjem panelu gleda proti Vsemogočnemu, s svojo roko pa tudi blagoslavlja in izgovarja besede, ki jih običajno povezujejo z njim, ''ECCE AGNUS DEI'' ('Glej Božje jagnje').

Pogosto se domneva, da je bil umetnik, ki je videl predstavo Boga Očeta, poznal enega od italijanskih slikarjev [[Donatello|Donatella]] ali [[Masaccio| Masaccia]]. Susie Nash je prepričalaprepričana, da je van Eyck to že šel k temusam razvojurazvijal in je bilo to nekaj, za kar je bil »popolnoma sposoben proizvajati brez takšnihtakih modelov« in meni, da tehnika predstavljakaže »skupniskupen interes [in ne] primer vpliva«. <ref>Nash (2008), 30</ref>

DvaDve glasbena panelaplošči sta splošno znana z različnimasplošni naslovoma:kot ''Pojoči angeli'' in ''Glasbeni angeli'', ki sta oba velikaveliki 161 x 69,3 cm. Vsak ima zbor; na levi so angeli zbrani za lesenim izrezljanim glasbenim stojalom, nameščenem na vretenu, na desni pa je skupina z glasbili, zbrana okoli orgel, ki jih igra sedeči angel, ki je prikazan v naravni velikosti. Prisotnost obeh skupinSkupini na obeh straneh Kristusa Vladarja odražaizražata že uveljavljenuveljavljeni motiv v predstavitvah odpiranja nebes; glasbene spremljave nebesnih bitij. Kot je bilo v državah današnjega Beneluksa pogosto v 15. stoletju, so angeli oblečeni v liturgične obleke, običaj, ki se je iz latinske liturgične drame preselil v umetnost tega obdobja.

Angeli obiskujejo Velikega kralja, to je Boga Očeta v osrednjem delu oltarja. Nenavadno, manjka večina atributov, ki so običajno povezani z angeli, upodobljenimi v severni umetnosti tistega časa. Nimajo kril, njihovi obrazi so neidealizirani in prikazujejo številne različne posamezne izraze. Glasbeni zgodovinar Stanley Boorman ugotavlja, da njihova predstavitev vsebuje veliko zemeljskih lastnosti in zapiše, da je »naturalizem tako privlačen, da je gledalec v skušnjavi, da upoštevabi upošteval prizore kot upodobitve sodobne cerkvene glasbe«. Vendar zaključisklene, da jih napisi »ponovno ponesejo v nebesno sfero«. VNa obeh panelihploščah angeli stojijo na ploščicah iz [[majolika|majolike]], okrašene z znakom IHS, predstavitvijo jagnjeta in drugih podob. <ref name="b31">Boorman (1983), 31</ref>

Okvir leve plošče ima napis ''MELOS DEO LAUS'' ('Glasba v hvalnicihvalnice Boga'), okvir desne pa ''LAUDATE EUM IN CORDIS ET ORGANO'' ('Hvalite ga s strunskimi glasbili in orglami'). Številni umetnostni zgodovinarji so figure opredelili kot angele, kar temeljijoutemeljujejo z njihovim položajem in vlogivlogo v celotnem kontekstu registrovravni. So brezspolni in imajo kerubove obraze, kar je v nasprotju z realističnimi prikazi drugih nebeških žensk v delu; Eva vna istemisti registruravni in Lysbette Borluut vna zunanjih ploščah. Angeli so oblečeni v dobro zasnovane liturgične obleke ali [[mašni plašč|mašne plašče]], večinoma pobarvane z rdečo in zeleno. Njihove obleke kažejo, da so pripravljeni za praznovanje [[maša|maše]] pred oltarjem v spodnjemspodnji srednjemsrednji paneluplošči.

Leva skupina prikazuje osem ljubkih angelov, ki nosijo krone in so zbrani pred glasbenim stojalom, čeprav nobeden od njih ne gleda nanj. Tako kot na številnih drugih panelihploščah je van Eyck uporabil odprte ustnice, da bi jih poudaril občutek življenja in gibanja. Borchert piše, da je poudarek na odprtih ustih »posebej motiviran z željo po karakterizaciji angelskih izrazov obraza glede na različna področja polifonega petja. Zato je skrbno registriran položaj angelskih jezikov, kotin tudi njihovih zob«. Umetnostna zgodovinarka Elisabeth Dhanens ugotavlja, kako »s svojim petjem lahko vidimo, kdo jepoje sopran, ki jeali alt, kdo je tenor in kdo je bas«. <ref name = "Dhanens108ff">Dhanens (1980), 108</ref>

Figure so nameščene v zaporedju višine telesa, z usmerjenim pogledom vsakega od osmih obrazov v različnih smereh. Številni učenjaki so opazili njihovo fizionomijofiziognomijo. Njihovi kerubinski obrazi in dolgi, kodrasti lasje so podobni, vendar kažejo jasen namen umetnika, da pokaže posamezne lastnosti. Štirje angeli kažejo nagubanost, trije so zožili veke, kar daje videz opazovanja, značilnost, ki jo kažejo tudi nekateri apostoli v ''Čaščenju mističnega jagnjeta''. Pächt nemeni, vidida Janoveje roke pri izrisovanjuizrisovanje njihovih izrazov in domneva da so ostankiostanek Hubertove začetne zasnove. <ref name="p152">Pächt (1999), 152</ref>

V desnem delu plošče je edini angel, ki je popolnoma viden, organist, ki ga drugi obkrožajo. Čeprav je predlagana večja skupina, lahko vidimo le štiri obraze v tesno nagneteni skupini. Ti drugi angeli nosijo strunska glasbila, vključno z majhno harfo in vrsto viole. Njihovi instrumenti so prikazani vizjemno izjemnih podrobnostihpodrobno. Orgle, na katerih sedi sveta Cecilija, so tako natančno narisana, da na svoji kovinski površini kažejo refleksije svetlobe.

Nad Adamom je prikaz AbelaAbel v tehniki grizaj tehniki, ki je žrtvoval prvo jagnje svoje črede in Kajna, ki je predstavil del svojih pridelkov kot Gospodov kmet. Nad Evo je predstavitevprikazan AbelovegaAbelov umoraumor, ski straniga njegovegaje brataubil Kajnabrat Kajn, zima oslovsko čeljustjočeljust.

=== SpodnjiSpodnja registerraven ===

Nepretrgano panoramsko pokrajino združuje pet plošč spodnjega registra. Na sredinski plošči je prikazano ''Čaščenje mističnega jagnjeta'' (''Agnus Dei'') v prizoru iz [[Evangelij po Janezu |evangelija po Janezu]]. Veliko je ljudi, ki se obračajo k njemu v čaščenju; štiri skupine so prikazane na vsakem vogalu osrednje plošče, druge štiri pa prihajajo v dveh parih izz zunanjih panelov -plošč, ki predstavljajo ''Kristusove viteze'' in ''Pravičnepravične sodnike'' na levi strani ter svete puščavnike in svete romarje na desni strani. Od osmih skupin je le ena sestavljena iz žensk. Skupine so ločene glede na odnos do [[Stara zaveza|starega]] in [[Nova zaveza|novega testamenta]], s tistimi iz starejših knjig, ki so levo od oltarja.

Jagnje stoji na oltarju in ga obkroža 14 angelov, razporejenih v krogu, ki imajo nekaj simbolov [[Jezusovo trpljenje |Kristusovega pasijona]] in dve nihajoči kadilnici. Jagnje ima rano na prsih, iz katere teče kri v zlat kelih, a navzven ne kaže nobene bolečine, sklicevanje na Kristusovo žrtev. Angeli imajo večbarvna krila in instrumente Jezusovega trpljenja, vključno s križem in trnovo krono. [[Antependij]] na zgornjem delu prednjega dela oltarja ima napis iz Janeza 1:29; ''EPCE AGNUS DEI QUI TOLLIT PECCATA MUNDI'' ('Glej Božje jagnje, ki odvzame grehe sveta'). TrakoviNa nosijotrakovih so besedne zveze ''IHESUS VIA'' ('Jezusova pot') in ''VERITAS VITA'' ('Resnica, življenje'). <ref name="R47">Ridderbos at al. (2004), 47</ref>

Golob, ki predstavlja Svetegasvetega Duha, se nahajaje na nebu nad jagnjetom, obkrožen s koncentričnimi polkrogiipolkrogi belih in rumenih odtenkov različne svetlobe, najbolj oddaljeneoddaljeni so kot nimbus oblakinimbi. Tanki zlati nosilci, ki izvirajo od goloba, so podobni tistim, ki obdajajo glavo jagnjeta, kot tudi tiste tri figure na sredini zgornjega registra. Zdi se, da je žarke naslikal van Eyck nad končano krajino in služijoosvetljujejo osvetlitvi sceneprizore v nebesni, nadnaravni svetlobi. To še posebej drži pri svetlobi, ki pada na svetnike, nameščene neposredno pred oltarjem. Svetloba ne daje refleksije ali meče sence in jo tradicionalno razumejo umetnostni zgodovinarji, da predstavlja Novi Jeruzalem v ''Razodetju'', kjer v 21:23 »ne potrebujejo sonca, niti lune, da bi sijalo, kajti Božja slava ga je osvetlila«.

Osvetlitev je v nasprotju z naravno in smerno osvetlitvijo štirih zgornjih notranjih kril in vsakega zunanjega krila. Razlagali so jo kot pripomoček, ki poudarja prisotnost božanskega in poudarja raj osrednje pokrajine. Golob kot Svetisveti Duh in jagnje kot Jezus sta nameščena na isti osi, kot je bil Bog Oče vna paneluplošči neposredno nad njim; sklicevanje na Svetosveto Trojico.

[[File:Ghent Altarpiece D - Fountain.jpg|left|thumb|200px|Vodnjak življenja.]]

Na sredini je v ospredju ''Vodnjakvodnjak življenja'' (krščanski ikonografski simbol, povezan s krstom in / ali evharistijo, ki se prvič pojavlja v 5. stoletju v iluminiranih rokopisih in kasneje v drugih umetniških oblikah, kot so slike na platnu), sestavljensestavlja izga veliko curkov vode, ki izteka na tla, obdana z [[dragulj]]i. V daljavi se vidijo podrobni obrisi Novega Jeruzalema. (V EzekiejeviEzekielovi knjigi v HebrejskiStari Biblijizavez je novi Jeruzalem (יְהוָה שָׁמָּה, Jehova-shammah ali "kjer je YHWH [tam]") Ezekielova preroška vizija mesta, osredotočenega na obnovljeni tempelj, Tretji tempelj, ki bo ustanovljen v Jeruzalemu, ki bi bil v časumesijanski mesijanske dobedobi prestolnica mesijanskega kraljestva, mesto srečanja dvanajstih plemen Izraelcev.<ref>Biblija[http://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl]</ref>) Podrobnosti in pozornost na krajino in naravo je na ravni, ki v severno evropskisevernoevropski umetnosti še ni bila videna. Številne prepoznavne vrste rastlin so natančno upodobljene z visoko stopnjo botanične natančnosti. Podobno oblaki in skalne formacije v oddaljenosti vsebujejo stopnjo verjetnosti, ki se kaže v študijskem opazovanju. Pokrajina vsebuje predstavitve dejanskih cerkev, medtem ko prikaz gora za njimi vsebuje prvi znan primer umetnosti [[zračna perspektiva|zračne perspektive]]. <ref name="B29">Borchert (2008), 29</ref> Toda panel se ne trudi za natančen realizem; vsota forenzično podrobnih naravnih elementov v kombinaciji s prikazom Svetegasvetega Duha in razširjenih žarkov svetlobe služi ustvarjanjuustvarja popolnoma individualne in edinstvenoedinstvene kreativneustvarjalne interpretacijerazlage klasične biblične scene.

Napis na vodoravnem obrobju ''HIC EST FONS AQUE VITE PROCENDENS DE SEDE DEI + AGNI'' ('To je vodnjak življenja, ki izhaja iz prestola Boga in Jagnjeta') simbolizira vodnjak življenja, »napolnjen s krvjo Jagnjetajagnjeta«. Iz središča vzhaja steber z angelom nad bronastimi zmaji, iz katerih curki vode padajo v bazen vodnjaka. Med [[vodnjak]]om in [[oltar]]jem se oblikujeje navpična os, kjer tekoča kri priča o duhu, kot je omenjeno v evangeliju po Janezu, 5:97. Podobno kot je oltar obkrožen z angeli, je vodnjak obdan s figurami, razporejenimi v različne skupine.

Figure, ki se zbirajo na vsaki strani vodnjaka, so iz bibličnih, poganskih in sodobnih cerkvenih virov. Nekatere so nagnetene okoli vodnjaka, kar Pächt opisuje kot dve »procesiji figur, ki so se ustavile«. Na levi so predstavniki judovstva in prerokov, ki so napovedali prihod Kristusa desnim, predstavnikom Cerkve. Figure, ki so neposredno na levi strani vodnjaka, predstavljajo priče iz stare zaveze, oblečene v rozarožnate obleke, kleče, berejo glasno iz odprtih kopij [[Sveto pismo |Biblije]], gledajo na sredino prizorišča in so s hrbtom obrnjeni proti gledalcu.

[[File:Ghent Altarpiece D - Popes - detail.jpg|thumb|220px| Tri figure v skupini desno od vodnjaka so papeža Martin V., in Gregor VII. inter antipapež Aleksander V..]]

Za njimi stoji večja skupina poganskih [[filozof]]ov in [[pisatelj]]ev. Zdi se, da so ti moški pripotovali z vsega sveta, glede na orientalske obraze nekaterih in njihove različne sloge. FiguraOseba v belem, ki drži lovorov venec, je splošno sprejeta kot [[Vergilij]], ki naj bi predvidel prihod Odrešenika. Izaija stoji na njegovi strani, drži vejico, simbol svoje lastne prerokbe Kristusa, kot je zapisano v IzaijiIzaijevi knjigi 11: 1.

Na desni strani dvanajst [[apostol]]ov iz [[Nova zaveza|Nove zaveze]] kleči pred skupino moških svetnikov. Oblečeni so v rdeča oblačila, ki simbolizirajo mučenike; papeži in drugi duhovniki, ki predstavljajo hierarhijo cerkve. Številne so prepoznavne, med njimi sveti Štefan, ki nosi kamenje, s katerim je bil kamenjan. Trije papeži v ospredju predstavljajo [[Zahodnizahodni razkol]] -, spor, ki se je v Gentu pojavil in je ostal prepoznaven, saj so [[Papež Martin V. |Martin V.]], [[Papež Gregor VII. |Gregor VII.]] in [[Protipapežprotipapež Aleksander V.]] predlagali postavitev papeža, ki stoji poleg antipapeža, kaže »vzdušje sprave«.

Skupine figur levo in desno od oltarja, so znane kot moškimučeniki in ženski mučenikimučenice. Določljive biblijske figure prinašajo plamovepalmove veje. V slikovit prostor vstopijo po poti skozi zelenje, moški na levi, ženske na desni. Ženske mučenice, včasih znane kot svete device, so zbrane na travniku, simbolu plodnosti. FigureOsebe sose identificiraneprepoznajo po svojih [[emblem|atributih]]: spredaj [[sveta Neža]] nosi jagnje, [[sveta Barbara]] stolp, [[Katarina Aleksandrijska]] je fino oblečena, sv.sveta [[Doroteja Cezarejska]] nosi cvetje; zadaj [[sveta Uršula]] nosi puščico. Ženske nosijo cvetoče krone. Moški na levi so spovedniki, papeži, kardinali, opati in menihi, ki so oblečeni v modro.

Krilne plošče na levi strani ''Čaščenja mističnega jagnjeta'' prikazujejo skupine približujočih se vitezov in sodnikov. Njihov biblijski vir je mogoče identificiratiprepoznati iz napisov na okvirihokvirjih plošč. Na levi strani plošče so napisane črke ''CHRISTI MILITES'' ('Kristusovi bojevniki'), znotraj levi panel se glasi ''IUSTI IUDICES'' (pravični (ali samo) sodniki). Prisotnost sodnikov, od katerih nobedennihče ni bil kanoniziran svetnik, je anomalijapomanjkljivost, ki so jo umetnostni zgodovinarji že dolgo želeliželijo razložiti. Najverjetnejša razlaga je, da se nanaša na položaj Jodocusa Vijda kot mestnega [[alderman]]a. <ref>Ridderbos et al. (2004), 54</ref>

''Pravični sodniki'' lahko vsebujejo portrete Jana in Huberta kot, tretji in četrti sodnik na konju sta morda portreta Jana in Huberta. Dokazi, ki temeljijo na podobnosti ene od figuroseb na JanovJanovi sliki ''Portret moža'' (Narodna galerija, London) iz leta 1433, za katerega na splošno velja, da je avtoportret. Druga, najbližja, slikaoseba naj bi bil Hubert, tako sklepajo zaradi podobnosti z Janovim obrazom. Čeprav se sodnik na gentskem paneluplošči zdi mlajši od modela na londonski sliki, nosi podobenpodobno ''čaperon'' (pokrivalo) s kornetom. Sodniki so postali podlaga za številne kasnejše portrete bratov, med njimi tudi Dominicusuportret, ki ga je naredil Dominik LampsoniusuLampson.

Oltar meri 375 x 260 cm, ko so lopute zaprte. Zgornje plošče vsebujejoimajo [[luneta|lunete]], ki prikazujejo preroke in [[Sibila|Sibilesibile]], ki gledajo dol na ''Oznanjenje''; spodnjispodnja nivoraven prikazuje donatorje na levi in desni strani plošč, ki jih spremljajo svetniki. Zunanje plošče se kažejo relativnosorazmerno redko v primerjavi s pogostostjo čudovitih in številčnih notranjih prizorov. Njihova prizorišča so zemeljska, gledajo dol in so relativnosorazmerno preprosti. Kljub temu obstaja enakaje presenetljiva uporaba [[Trompe l'oeil |iluzionizma]], ki prav tako označuje notranje plošče. To še posebej velja za umetne kamnite kipe svetnikov v tehniki [[grizaj]] (''grisaille''). Razsvetljava se uporablja za ustvarjanje vtisov globine; van Eyck obravnava padanje svetlobe in sevanje senc, da bi se gledalec počutil, kot da bi na prostor vplivala ali ga osvetljevala svetloba, ki je vstopila iz kapele, v kateri on stoji.

[[File:Hubert van Eyck 009.jpg|thumb|140px|left|Detajl prikazuje EritrajskoEritrejsko Sibilosibilo]]

Figure v lunetah se nanašajo na prerokbe prihoda Kristusa. Najbolj oddaljena leva kaže preroka Zaharijo in najbolj desna Miheja. V dveh veliko višjih notranjih polknih sta prikazani EritrajskaEritrejska Sibilasibila (na levi) in Kumajska Sibilasibila na desni. VsakaNa ploščavsaki vsebujeplošči besedilo,je vpisanobesedilo na plavajočem traku ali ''banderole'', medtem ko so identitete slik vklesane na spodnji rob vsakega panela. Besedilo Zaharije, vzeto iz Zeharija 9: 9, se glasi ''EXAULT SATIS FILIA SYON JUBILA ECCE REX TUUS VENTI'' ('Veselite se, hči Ziona ... glej, tvoj kralj prihaja'), medtem ko so besede EritrajskeEritrejske Sibilesibile ''NIL MORTALE SONAS AFFLATA ES NUMINE CELSO'' ('Ne zveniš kot smrtnica, in navdihujejo te višje sile'). Na desni so besede KumajskeKumanske Sibile ''REX ALTISSIMUS ADVENIET PER SECULA FUTURUS SCILICET V CARNE'' ('Najvišji kralj bo prišel in bo na veke utelešen'). [55]

[[File:Hubert van Eyck 028.jpg|thumb|140px|Detajl prikazuje Kumajsko Sibilosibilo]]

ZeharijaZaharija in Mihej gledata navzdol na izpolnjevanje njunih prerokb, ki jih vsebujejo trakovi, ki plavajo za njimi. EritrajskaEritrejska Sibilasibila je prikazana, kako opazuje, medtem ko Kumajska Sibila, oblečena v zeleno obleko z debelimi krznenimi rokavi, gleda navzdol k Mariji, njenaroko roka je vljubeče empatijidrži čez svoj trebuh. Mihajeva luneta je zgodnji primer iluzionističnega motiva, kjerko se občutek meje med sliko, okvirjem in gledalčevim prostorom zamegljuje. V tem primeru, prerok zavestno položi roko navzven na spodnji rob okviraokvirja.

Oktobra 1428 je bil Jan delv burgundskega poslanstva,burgundskem poslanegaposlanstvu za zaščito IsabelleIzabele, najstarejše hčerke [[Janez I. Portugalski|Janeza I. Portugalskega]] (1385-14331385–1433). Po nevihti so jih prisilili, da so preživeli štiri tedne v Angliji, Burgundiv Lizbono so prispeli v Lizbone decembra. Januarja so se srečali s kraljem v gradu Avizu, van Eyck pa je naslikal portret infantinje, verjetno v dveh različicah, ki sta ju spremljala dve ločeni skupini, ki sta zapustili morje in na kopnem 12. februarja poročali o pogojih vojvodi. Portreti niso ohranjeni, sta pa ohranjeni risbi (Nemčija, zasebna zbirka), kar kaže na tokaž, da je Jan uporabil princese portugalske obleko princese za EritrajskoEritrejsko Sibilosibilo na Gentskem oltarju. <ref>The Oxford Art Online – Jan van Eyck</ref>

Sredi 20. stoletja je umetnostni zgodovinar Volker Herzner opazil podobo obraza med Kumajsko Sibilo in Filipovo ženo Izabelo Portugalsko, še posebej, ker je prikazana vna izgubljenem portretu van Eycka 1428-291428–29. Herzner je špekuliral, da ima besedilo vna banderoli na plošči dvojni pomen, ki se nanaša ne le na prihod Kristusa, ampak tudi na rojstvo prvega Filipovega sina leta 1432 in dediča, ki je preživel otroštvo. Drugi zavračajo to idejo, glede na visoko stopnjo umrljivosti dojenčkov v tistem času in konotacijo slabe srečenesrečo, ki so navadno povezanepovezano s priznanjem sina pred rojstvom.

Pod lunetami so štirještiri paneliplošče zgornjegazgornje registraravni. Obe zunanjiZunanji plošči srednjega registra prikazujeta Marijino oznanjenje, z nadangelom Gabrielom na levi in Marijo na desni. ObaOblečena sta oblečena v belo obleko in zasedata, kar se zdi nasprotni konec iste sobe. Gabriel in Marijina plošča sta ločeni z dvema precej ožjima slikama, ki prikazujeta nenaseljene domače notranje scene. Zadnja stena na levi sliki ima okno, ki odpira pogled na ulico in mestni trg, medtem ko ima slika na desni strani nišo. Nekateri umetnostni zgodovinarji so poskušali povezati ulico z dejansko lokacijo v Gentu, vendar je splošno sprejeto, da ni narejena na nobenem določenem kraju. Redkost teh ozkih plošč se zdi neobičajna v celotnem kontekstuza oltarjaoltar; številni umetnostni zgodovinarji so predlagalimenili, da sta bili kompromis, ki ju je izdelal Jan, ko se je trudil, da bi prilagodil zasnovo v prvotnem okviru, ki ga je določil Hubert.

| caption2 = Oznanjenje.

Marija in Gabriel sta nesorazmerno velika glede na obseg sob, ki ju zasedata. Umetnostni zgodovinarji se strinjajo, da to sledi konvencijam tako gotske kotin pozne bizantinske tradicije ikon, ki so kazale svetnike, zlasti Marijo, veliko večje kot njihovo okolico. V tem primeru je njihova velikost najverjetneje pripomoček za prenos ideje, da so nebeški prizori, ki so prišli mimo pred donatorji, ki so v spodnjem registru. Van Eyck je to dramatično uporabil v svoji sliki ''MadoniMadona v cerkvi'' (1438-401438–40), ki je verjetno plošča izz razstavljenega diptiha. <ref name="h99">Harbison (2012), p.&nbsp;99</ref>

Gabriel ima rdeče lase in večbarvna krila. Njegova desna roka je dvignjena, v levi ima lilije, ki jih tradicionalno najdemo vna slikah z napovedmi kot simbolisimbol Marijine nedolžnosti. Njegove besede Mariji so napisane skupaj z njim v latinščini: ''AVE GRACIA PLENA D (OMI) N (U) S TECU (M)'' ('Pozdravljen, ki je poln milosti, je Gospod z vami'). Horizontalni napis se širi izvenzunaj plošče na polovico sosednje slike. Kot v van Eyckovem washingtonskem ''Oznanjenju'', c.okoli 1434-61434–6, so besede Marijinega odgovora vpisane v obratni smeri in obrnjene navzdol; kakor da bi Bog prebral iz nebes ali Svetegasvetega Duha, ki ga je predstavljal golob, da bi se brala, ko se je nahajalabila neposredno nad njo. Ona odgovarja na ''ECCE ANCILLAM D (OMI) NI'' ('Glej Gospodovega služabnika').

[[File:Jan van eyck, annunciazione, dettaglio, 1434-36 circa.JPG|300px|thumb|Nadangel Gabriel v pluvialu z dragoceno broško vna Jansliki Jana van Eycka ''OznanjenjuOznanjenje'', 1434–36]]

Umetnostni zgodovinar Penny Jolly predlagameni, da je od srede do poznih 1420-ih Jan lahko potoval v Italijo po ukazu vojvodeburgundskega Burgundijevojvode, kjer je v Firencah verjetno videl ikonično oznanjenje iz 14. stoletja in morda obiskal več sodobnih tovrstnih prizorov. Florentinska oznanjenja imajo številne ikonografske podobnosti s ploščami v Gentu, vključno z večbarvnimi krili Gabriela, s pisanjem na glavo, z obdelavo svetlobnih žarkov in ločitvijo med angelom in devico s tanko arhitekturno značilnostjo. Nekatere od teh elementov, še posebej prostorsko ločevanje med figurami, je mogoče najti v ''Oznanjenju Bartolinija Salimbenija'' v mestu Santa Trinita, Lorenca Monaca, končanem pred njegovo smrtjo leta 1424 in tistega, ki ga je Jan videl. V MonacovemMonakovem sta angel in Marija ločena z dvema majhnima prostoroma, enim zunanjim in notranjim, podobnimpodobnima mestnim in notranjim panelomploščam v Gentu.

Slog opremljanja prostora in sodobnost mesta, vidnega skozi obokano okno, postavlja plošče v sodobno postavitev 15. stoletja. Notranjost je bila navedena kot ena od prvih predstavitev srednjeveške »meščanske domače kulture«. Borchert vidi to znano postavitev kot pripomoček, ki gledalcem iz 15. stoletja omogoča, da se povežejo s ploščo in tako utrjujejo trditev, da sta oba svetnika prisotna v istem prostoru in času kot darovalec ali opazovalec. Vendar paToda številne značilnosti v notranjosti kažejo, da ni posvetni domači prostor, preveč očitne hladne in stroge površine, kupolasta okna in kamniti stebri.

Najbolj očitnoNajočitnejše je, da so štirje paneli povezani s talno ploščo in točko izginotja. Sence, ki padajo na plošče v spodnjem desnem kotu vsake, lahko odda le z oblikovanjem na okvirih, to je območja izvenzunaj slikovnega prostora.

Figure na štirih ploščah spodnjegaspodnje registraravni se nahajajoso v enotnih nišah. Na zunanjih sta prikazana donatorja Joost Vijdt in njegova žena Lysbette Borluut. Notranje plošče vsebujejo slike Janeza Krstnika in Janeza Evangelista v tehniki grizaj. Ta tehnika se uporablja za predstavitev iluzije kiparstva in pomeni, da gre za kultne predstavitve obeh svetnikov, pred katerimi donatorji klečijo in gledajo v daljavo z rokami, združenimisklenjenimi v častspoštovanju. Kot pri večini drugih panelovplošč na notranjem in zunanjem pogledu so osvetljeni odz desne. Sence, ki jih mečejo figure, določajo globino in prinašajo realizem obema kipoma in barvanim nišam.

Vsak svetnik stoji na kamnitem podnožju, vpisanem z njegovim imenom. Janez Krstnik, sin duhovnika Zaharije (ne sme se zamenjati z istim imenomprerokaimenom preroka, prikazanim vna zgornjemzgornji registruravni), ima v levi roki jagnje in se obrača proti Joostu Vijdtu. Njegova desna roka je dvignjena in njegov prst razširjen ter usmerjen proti jagnjetu, gestakretnja, ki pomeni, da recitira ''Agnus Dei''. Janez Evangelist drži kelih, sklicevanje na zgodnjo srednjeveško tradicijo, s katero je imel sposobnost zdraviti; lahko pije strup iz skodelice brez slabih učinkov.

Donatorji so naslikani v naravni velikosti in s tem veliko večji kot svetniki; to je najbolj opazno vpri relativnihsorazmerni velikostihvelikosti njihovih glav in rok. Njihova svetla in toplo obarvana oblačila se močno razlikujejo osod sive brezimnih svetnikov. Van Eyck prinašaje visokoVijdtsa stopnjonaslikal realizmazelo na predstavo Vijdtsarealistično; njegova študija o težavnembolehnem paru v starosti je neomajna in daleč od laskanja. Podrobnosti, ki razkrivajo njihovo staranje, so Joostove zalite oči, nagubane roke, bradavice, plešasta glava in škrlatna sivina. Kožne gube obeh figur so podrobnepodrobno narisane, kakor tudi njune štrleče žile in nohti. ObičajnoVerjetno velja,sta dabili sodokončani med zadnjimi ploščami, dopolnjenimi za oltar, in so tako z datumomleta 1431 ali v prvih mesecih 1432. [69]

Jodocus (znan kot Joos) Vijd je bil bogat trgovec in iz družine, ki je bila v Gentu vplivna že več generacij vplivna. Njegov oče, Vijd Nikolaas (umrl 1412), je bil blizu Ludvika II. Flandrijskega. Jodocus je bil eden najstarejših in politično močnih državljanov v Gentu. Imenovan je bil ''Seigneurseigneur'' Pamele in Ledeberga, v težkem in upornem političnem ozračju pa je postal eden največjih zaupnikov burgundskega vojvode Filipa Dobrega. Okoli leta 1398 se je Jodocus poročil z Lysbette Borluut, tudi iz ugledne mestne družine. Par je umrl brez otrok, dotacija cerkvi in naročanje takšnegatakega izjemno monumentalnegaveličastnega oltarja pa so bili namenjeni številnim razlogom, predvsem da bi zagotovili zapuščino. Toda, po besedah Borchert-a,Borcherta je tudi »zavarovati svoj položaj v prihodnosti« in, pomemben za tako ambicioznega politika, pokazati svoj socialniugled ugledv družbi, ki razkriva, verjame Borchert, željo, da bi »pokazal in ... presegel vse ostalepreostale donacije sv.svetemu Janezu, inče vsakine drugivsake cerkvicerkve in samostanivsakega samostana v Gentu«.

GentV jezgodnjem napredoval15. skozistoletju zgodnjeje 15.Gent stoletjenapredoval, številni lokalni svetniki pa so želeli vzpostaviti občutek neodvisnosti od burgundske vladavine. Filip je bil v finančnih težavah in je mesto prosil za prihodke, veliko občinskih mestnih svetnikov se je počutilo nerazumno in si tega finančno ali politično ne bi moglo privoščiti. Položaj je postal napet in ker so bili v svetu razdvojeni nadzaradi bremenombremena, je to povzročilo nezaupanje, ki je pomenilo, da je bilo članstvo v svetu nevarno in negotovo. V letuLeta 1432 so bili umorjeni številni svetniki, navidezno zaradi njihovesvoje zvestobe Filipu. Napetosti so prerastleprerasle v revoltupor, ki je izbruhnil leta 1433, kiin se je končal z obglavljenjem svetnikov, ki so delali kot vodje.

Po vsem tem je Vijd ostal zvest Filipu. Njegov položaj upravnika v cerkvi sv.svetega Janeza Krstnika (zdaj stolnica sv.svetega Bava) odražakaže to. CerkevCerkvi so favoriziralidajali prednost Burgundci zaradi uradnih svečanosti v Gentu. Na dan posvetitve oltarja, 6. maja 1432, so tam krstili Filipovega in Izabelinega sina.

[[File:Van der weyden miniature.jpg|thumb|left|300px| Filip Dobri je predstavil zgodovino Hainaulta, ki ga je spremljal njegov sin Karel in njegov kancler Nicolas Rolin, miniaturaminiatur, Rogier van der Weyden, c.okoli 1447-81447–8]]

Kot upravnik (''kerkmeester'') sv.svetega Janeza, Vijd med letiletoma 1410 in 1420 ni financiral samo izgradnjegradnje glavnega oboka kapele, temveč je podaril tudi nov kor, ki je prevzel njegov priimek, inv kjernjej so sebile redno odvijale maše v njegov in njegovih prednikov spomin. Za to novo kapelo je naročil Hubertu van Eyku, naj ustvari nenavadno velik in zapleten poliptih -– oltar. Bil je opisan kot donator na napisu na originalnemizvirnem, zdaj izgubljenem okvirju. Kapela je bila posvečena sv.svetemu Janezu Krstniku, katerega tradicionalni atribut je Božje jagnje, simbol Kristusa.

[[File:Ghent altarpiece at Altaussee.jpg|right|thumb|280px| Gentski oltar vob času vrnitvevrnitvi iz solnega rudnika Altaussee ob koncu druge svetovne vojne]]

PrvoZa prvo pomembno obnovo sosta leta 1550 izvedliposkrbela slikarjislikarja Lancelot Blondeel in Jan van Scorel po prejšnjem in slabo izvedenem čiščenju Jana van Scorela, kar je privedlopovzročilo do poškodbpoškodbe na [[Predela (oltar)|predeli]]. Delo letaLeta 1550 je bilo delo opravljeno s skrbjo in spoštovanjem; sodobni zapisi pišejo, »kako z ljubeznijo so poljubljali to spretno delo v umetnosti v mnogih krajih«. Predela je bila uničena v požaru v 16. stoletju. S trakom majhnih kvadratnih plošč in izvedena v barvah na vodni osnovi, je pokazan [[pekel]] ali [[predpekel]] s Kristusom, ki je prišel, da bi jih rešil. Med [[protestantizem|protestantsko]] [[reformacija|reformacijo]] je bil kos odnesen iz kapele, da bi preprečil poškodbe v časuobdobju ikonoklazma (''Beeldenstorm''), najprej na podstrešje in kasneje v mestno hišo, kjer je ostal dve desetletji. Leta 1662 je bil gentski slikar Antoon van den Heuvel pooblaščen za njegovo čiščenje Gentskega oltarja.

Program obnove Muzeja likovnih umetnosti v Gentu se je začel oktobra 2012 in naj bi predvidoma trajal pet let. RestavriranjeZa izvajarestavriranje je poskrbel Kraljevi inštitut za kulturno dediščino (KIK-IRPA), koordinator projekta na kraju samem pa je bil Bart J. C. Devolder. <ref>{{cite web|title=Ghent Altarpiece project|url=http://www.getty.edu/foundation/initiatives/current/panelpaintings/panel_paintings_ghent.html|publisher=Getty Foundation}}</ref> Le plošče, naki katerihjih delajoobnavljajo, so v muzeju, ostaledruge pa so na ogled v stolnici. V muzeju lahko javnost vidi delovidimo, kikako potekato počnejo, v ozadju za steklenim zaslonom.<ref>Muzej likovnih umetnosti Gent[https://www.mskgent.be/en/exhibitions/restoration-ghent-altarpiece]</ref> Zadnja večja obnova je bila opravljena v letih 1950-511950–51 po poškodbah med bivanjem v avstrijskih rudnikih med drugo svetovno vojno. Takrat so bile na ploščah uporabljene nove tehnike, kot je rentgensko slikanje.