Fobija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JanaStr (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
JanaStr (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 124:
 
Strah pred delovnim mestom je ena od specifičnih fobij, ki predstavlja strah pred samim delovnim okoljem, zaradi česar se mu oseba izogiba. Kadar se delovnemu okolju posameznik ne more izogniti, oz. ko oseba le razmišlja o delovnem mestu, občuti simptome tesnobnosti, kot so npr.: občutek ogroženosti in nevarnosti, pospešeno bitje srca, potenje, bolečina v prsih ipd. Strah pred delovnim mestom se lahko pojavi kot sekundarni simptom, ki izhaja iz katere druge konvencionalne duševne motnje, lahko pa se kaže kot samostojna duševna motnja, ki se izraža še s kakšno drugo anksiozno motnjo, povezano z delovnim mestom (npr. posttravmatska stresna motnja, vezana na delovno okolje, specifična in nespecifična socialna fobija, vezana na delovno okolje, situacijska fobija, vezana na delovno okolje idr.).<ref name="Muschalla, 2008"/>
 
==Socialna fobija ali socialna anksioznost==
Socialna fobija prestavlja neizmeren strah pred javnim osramočenjem oz. pred tem, da bi bil posameznik obsojan s strani drugih v neki socialni situaciji. Paziti moramo, da socialne anksioznosti ne enačimo s plašnostjo, saj socialna fobija predstavlja veliko intenzivnejši strah pred socialnimi situacijami.<ref name="Nordqvist"/> Avtorji ugotavljajo, da ima socialna fobija genetsko podlago, lahko pa se otroci socialne fobije tudi naučijo od staršev preko socialnega učenja. Na razvoj socialne fobije pa lahko vplivajo tudi okolje ter razne negativne socialne izkušnje, kot so npr. spolne zlorabe, konflikti s fizičnimi obračuni ter druge negativne socialne izkušnje.<ref name="Stansfeld idr.">Stansfeld, S. A., Blackmore, E. R., Zagorski, B. M., Munce, S. M., Stewart, D. E. in Weller, I. (2008). Work characteristics and social phobia in a nationally representative employed sample. ''Canadian Journal of Psychiatry, 53''(6), 371–376.</ref>
 
Poznamo dve obliki socialne fobije: specifična in nespecifična socialna fobija. O nespecifični socialni fobiji govorimo takrat, ko so anksiozne in fobične reakcije pri posamezniku prisotne skoraj v vsaki situaciji, kjer se mora javno izpostaviti. O specifični socialni fobiji pa govorimo takrat, ko oseba doživlja anksioznost le v stiku z določenimi osebami (npr. s točno določenim sodelavcem ali nadrejenim). Specifična socialna fobija je skoraj dvakrat bolj pogosta v populaciji kot nespecifična.<ref name="Linden in Muschalla, 2006">Linden, M. in Muschalla, B. (2006). Anxiety disorders and workplace-related anxieties. ''Journal of Anxiety Disorders, 21''(3), 467–474.</ref> Specifična socialna fobija, vezana na delovno mesto pomeni strah pred specifičnimi sodelavci in klienti oz. strah pred interakcijo z njimi. Tovrstna socialna fobija je pogosto povezana z »mobbingom« na delovnem mestu. Nespecifična socialna fobija pa je strah pred nastopanjem pred sodelavci in pred tem, da ga sodelavci opazujejo pri delu ter pred interakciji s sodelavci na splošno.<ref name="Muschalla, 2008"/>
 
==Agorafobija==
Agorafobija, ali tudi strah pred strahom, je ena od anksioznih motenj, pri kateri so simptomi vezani na strah pred situacijami, iz katerih bi bilo težko pobegniti, če bi oseba doživela panični napad. Takšna okolja so npr. dvigalo, javna prevozna sredstva, velike množice ljudi, mostovi, kina, trgovine ipd. Oseba z agorafobijo se takšnih situacij skuša izogibati oz. potrebuje ob sebi spremljevalca. Posameznik se navadno boji preživljanja časa sam v okolju, kjer je veliko ljudi, velikih prostorov ali majhnih prostorov, osramočenja, izgube nadzora na javnih mestih, biti opazovan ter paničnih napadov, ki bi lahko ogrožali njegovo življenje.<ref name="McIntosh, 2017">McIntosh, James. »What you need to know about agoraphobia.« ''Medical News Today'', 20. 12. 2017, www.medicalnewstoday.com/articles/162169.php?iacp. Pridobljeno 18. 3. 2018.</ref>
 
Poleg zgoraj navedenih strahov oseba z agorafobijo lahko občuti še razdražljivost, občutek, da njegovo telo in okolje nista resnična, izločenost iz družbe in nemoč. Nekateri posamezniki tudi postanejo pretirano odvisni od drugih ali pa za dalj časa ne upajo zapustiti doma.<ref name="McIntosh, 2017"/> Agorafobija se razvije pri tretjini pacientov s panično motnjo. Razširjenost variira od 0,6 do 6 odstotkov, od tega ženske obolevajo dvakrat do trikrat pogosteje kot moški zaradi večje občutljivosti žensk na strah (višja nevrotičnost kot osebnostna poteza).<ref name="agorafobija, 2018">''Agorafobija''. Inštitut za razvoj človekovih virov, b. d., www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/anksiozne-motnje/agorafobija. Pridobljeno 15. 4. 2018.</ref>
 
===Dejavniki tveganja in vzroki za nastanek===
Dejavnikov tveganja za agorafobijo je več:
* panična motnja ali kakšna druga fobija
* hujši travmatični dogodek
* ženski spol
* agorafobija pri bližnjih sorodnikih
* več stresnih dogodkov, skupaj s telesno ali spolno zlorabo v otroštvu
* težave v partnerski zvezi, nadzorujoč partner
* nagnjenost k tesnobi,
* depresija
* čezmerno uživanje alkohola, cigaret, pomirjeval ali drog.<ref name="agorafobija, 2018"/>
 
Vzrok za nastanek agorafobije leži v sovplivanju biološke in psihološke ranljivosti ter stresorjih. Med biološko ranljivost spada nagnjenost k panični motnji in agorafobiji, ki je v določeni meri dedna (šibko do srednje), ter nevrobiološke značilnosti. Slednje so enake kot pri panični motnji – povezane so s preveliko vzdraženostjo stresne osi. Pod psihološko ranljivost štejemo odraščanje ob starših, ki so bili pretirano zaščitniški ali pa pretirano perfekcionistični in kritični ter razne oblike zlorab ali večje izgube (npr. smrt staršev). K psihološki ranljivosti štejemo tudi tvegane osebnostne lastnosti, kot je npr. temperament. Največjo vlogo pri razvoju agorafobije igra čustvena labilnost, poleg tega pa imajo večjo možnost za pojav agorafobije še osebe s povečano občutljivostjo za strah ter hipersenzibilne osebe. Sprožilci oz. stresorji so lahko panični napadi na nekem kraju zunaj domačega okolja in strah, da tam ne bodo mogli prejeti ustrezne pomoči oz. ne bodo mogli pobegniti iz situacije. Posledično se prične pacient izogibati takim krajem. Med sprožilce lahko spadata že zgolj zapuščanje doma ali zmanjšana sposobnost prostorske orientacije.<ref name="agorafobija, 2018"/>
 
===Simptomi===
Telesni simptomi, ki se navadno pojavljajo pri agorafobiji so bolečine v prsih, vrtoglavica, pospešeno bitje srca, plitvo dihanje, znojenje, tresenje, slabost, intervali vročice in hladu idr. Posamezniki, ki poleg same agorafobije doživljajo tudi panične napade, imajo lahko veliko težav tako v domačem okolju kot tudi v šoli ali na delovnem mestu.<ref name="McIntosh, 2017"/>
 
===Zdravljenje===
Najpogostejši način zdravljenja je psihoterapija, kjer se posameznik redno sestaja s terapevtom, kar klientu omogoča, da odprto spregovori o svojih strahovih. Psihoterapija se lahko izvaja tudi v kombinaciji z zdravili za optimalno učinkovitost, vendar pa je to kratkotrajna rešitev s katero prenehamo, ko se je oseba sposobna soočiti s svojimi strahovi in anksioznostjo. Najpogostejša oblika terapije je kognitivno-vedenjska terapija. Tovrstna terapija pomaga posamezniku razumeti njegova izkrivljena občutja in poglede glede agorafobije. Prav tako je kognitivno-vedenjska terapija koristna pri učenju posameznika strategij, ki mu pomagajo premagovati stresne situacije tako, da nekonstruktivne misli nadomestijo s konstruktivnimi mislimi, s čemer posameznik dobi občutek nadzora nad življenjem. Podobno kot pri specifičnih fobijah se tudi pri agorafobiji uporablja terapija z izpostavljanjem. Na tak način se oseba postopoma znebi svojega strahu.<ref name="Kivi, Boskey in Cherney, 2016">Kivi, R., Boskey, E. in Cherney, K. »Agoraphobia.« ''Healthline'', 29. 1. 2016, www.healthline.com/health/agoraphobia. Pridobljeno 18. 3. 2018.</ref>
 
== Razlike med strahom in fobijami ==