Fobija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
==Specifične fobije==
Specifične fobije predstavljajo intenziven in iracionalen strah pred
Oseba ima lahko več kot eno specifično fobijo. Večina imen specifičnih fobij izvira iz latinskih ali grških poimenovanj, ki pa se le redko uporabljajo v diagnozah. Navadno zdravnik ali psiholog klasificira fobijo kot specifično fobijo ter nato opiše objekt, ki se ga oseba boji.<ref name="This"/>
===Klasifikacija specifičnih fobij===
Fobični strah lahko sproži kar koli
===Dejavniki tveganja===
* Starost: večina specifičnih fobij se razvije okrog desetega leta, nekatere pa se lahko pojavijo tudi pred ali po desetem letu.
* Spol: fobije so dvakrat pogostejše pri ženskah kot pri moških.
* Družina: posameznik ima večjo možnost za razvoj specifične fobije, če ima že kdo od njegovih sorodnikov takšno motnjo.
* Negativna izkušnja: doživetje travmatičnega dogodka vpliva na razvoj fobije.
* Negativne informacije: če oseba sliši negativne informacije o nekih dogodkih, lahko to vodi v specifično fobijo. <ref name="Specifične fobije">''Specifične fobije''. Inštitut za razvoj človekovih virov, b. d., www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/anksiozne-motnje/specificne-fobije. Pridobljeno 15. 4. 2018.</ref>
===Simptomi===
Ko oseba pride v stik z objektom ali s situacijo, ki se je boji, lahko doživlja "fight-or-flight" simptome, kot so npr.: povišan srčni utrip, tresenje, vrtoglavica, pospešeno ali oteženo dihanje in potenje. Intenziteta anksioznosti je odvisna od narave in lokacije stimulusa. Npr. pri osebi, ki ima fobijo pred pajki, bo stopnja ansioznosti odvisna od tega, kako daleč stran se pajek nahaja, kako velik je ter ali se premika ali le stoji pri miru. Če oseba ni v stiku z objektom, pred katerim ima fobijo, oz. če o njem ne razmišlja, bo anksioznost odsotna. Drugim ljudem se vedenje posameznikov s fobijo navadno zdi iracionalno ali pretirano.<ref name="This"/>
===Vzroki za nastanek===
V mnogih študijah so želeli odkriti glavni razlog za nastanek specifičnih fobij, vendar jim do sedaj še ni uspelo popolnoma razvozlati uganke. O vzrokih za nastanek fobij obstaja več teorij. Ena od teorij predpostavlja, da imamo ljudje že genetsko predispozicijo za strah pred določenimi stvarmi in situacijami, ki so potencialno nevarne ali celo usodne, kot so npr. kače, insekti, višina in neurja. Fobije se lahko razvijejo tudi po kakšni travmatični izkušnji (npr. nekdo se boji psov, ker ga je v preteklosti eden od njih ugriznil). Druga teorija je, da se strahu lahko naučimo od drugih. Posamezniki s specifičnimi fobijami imajo lahko tudi podedovano splošno nagnjenost k fobijam in anksioznosti, čeprav je nastanek neke specifične fobije lahko bolj odvisen od posameznikove lastne izkušnje in okolja.<ref name="This"/>
Nekateri posamezniki omedlijo ob pogledu na kri, poškodbe, injekcije, ali ko dajo kri pri zdravniku. Glede takšnih primerov še dandanes potekajo debate o tem ali takšne reakcije spadajo v kategorijo fobij ali ne. Veliko posameznikov v zgoraj opisanih primerih namreč pred omedlevico ne doživi anksioznosti. Reakcije v takšnih primerih zato strokovnjaki uvrščajo v posebno kategorijo. Nekateri posamezniki doživljajo simptome fobije, drugi pa imajo abnormalno močno nevrološko reakcijo na poškodbe oz. na grožnje pred poškodbami in zato omedlijo.<ref name="This"/>
===Spopadanje s specifičnimi fobijami===
Specifične fobije imajo najboljšo prognozo izmed vseh anksioznih motenj, saj jih je moč odpraviti, čeprav je za to potrebno vložiti veliko truda. Najbolj učinkovit pristop k zdravljenju specifičnih motenj je kognitivno-vedenjska terapija, oziroma bolj specifično, postopno ponavljajoče izpostavljanje strah vzbujajočemu predmetu ali situaciji, čemur pravimo terapija z izpostavljanjem.<ref name="This/>
Anksiozni odziv na določen objekt je navadno neproporcionalen z dejansko nevarnostjo tega objekta. Na žalost močna tendenca po izogibanju temu predmetu posamezniku preprečuje, da bi se naposled le naučil, da je njegov strah pred objektom pretiran. Kljub temu, da se veliko posameznikov zaveda, da je njihov strah najverjetneje pretiran, pa tega še niso spoznali na emocionalnem nivoju, zaradi česar pa se vzorec še naprej ponavlja: vsakič, ko se oseba spomni na predmet, ki se ga boji, se v njej sproži anksiozni odziv, čeprav se oseba zaveda, da je ta neupravičen. Ko se oseba sooči z ogrožajočo situacijo, namesto da bi zbežala stran od nje, je to prvi korak k emocionalnem učenju tega, da se situacije le ni treba toliko bati.<ref name="This"/>
Izpostavljenost ogrožajoči situaciji je lahko postopno, kjer si oseba v prvem koraku situacijo le zamišlja. Čeprav je zamišljanje situacije na začetku učinkovito, pa še vedno nima enakega učinka kot soočanje z objektom v realnosti, zato je slednje nujno za uspešno odpravljanje fobije. Drugi način izpostavljanja objektu pa je tehnika, pri kateri se oseba zadržuje v neprijetni situaciji toliko časa, dokler občutek hude anksioznosti ne začne pojenjati. To traja približno 2 do 3 ure. Takšen način izpostavljanja kaže takojšnje izboljšanje stanja. Posamezniki so pri tej tehniki še posebej uspešni, če imajo ob sebi izurjenega in izkušenega terapevta. Čeprav je slednja metoda praviloma zelo uspešna, pa jo je včasih potrebno dopolniti še z dodatnimi kognitivnimi tehnikami, odvisno od vrste specifične fobije.<ref name="This"/>
Pomoč pri spopadanju s specifičnimi fobijami običajno vključuje:
* Ocenjevanje situacije skozi celoten proces.
* Poučevanje o anksioznosti, specifični za klienta.
* Urjenje v strategijah za uravnavanje anksioznosti, kot je npr. čuječnost ter spodbujanje klienta pri redni uporabi teh strategij.
* Postopno izpostavljanje ogrožajočim situacijam/objektom.
* Kognitivne intervence za identificiranje iracionalnih prepričanj.<ref name="This"/>
Za osebe s kakršnokoli obliko anksioznosti je zaželeno, da se izogibajo alkoholu ali kakšnim drugim sedativom pri nadzorovanju njihove anksioznosti, saj to lahko vodi do tega, da se oseba ne zna več spopadati z anksioznostjo na drug način kot z alkoholom ali drugimi substancami (postane na nek način odvisna).<ref name="This"/>
Anksiozni napad pa lahko tudi sami omilimo s tehniko dihanja, ki nam pomaga pri zbiranju misli.
* Najprej eno minuto štejemo naše vdihe in izdihe (en vdih in en izdih = dih).
* Udobno se usedemo na stol pred uro in se osredotočimo na svoje dihanje.
* Ves čas dihamo le skozi nos.
* Dihamo s prepono. Sprostimo trebušne mišice, kolikor je mogoče.
* Vdih naj traja 3 sekunde ter enako za izdih. Vsakič, ko izdihnemo, pomislimo na besedo »sprostitev« in začutimo, kako mišice postajajo manj napete – rame in obraz naj bosta sproščena.
* Tehniko izvajamo 5 minut.
* Po 5 minutah ponovno štejemo vdihe in izdihe eno minuto in si podatek nekam zabeležimo.
* Povprečna oseba v mirovanju naredi 10 do 12 dihov (20 do 24 vdihov in izdihov). Posameznikovo dihanje je lahko nekoliko hitrejše, saj nekatere osebe, ki imajo socialno fobijo ves čas dihajo nekoliko hitreje, medtem ko drugi opazijo hitrejše dihanje le takrat, ko postanejo anksiozni. Tehnika dihanja pa je sicer koristna v obeh primerih.
* Na začetku je tehniko dihanja dobro vaditi takrat, ko smo sproščeni, sčasoma pa jo lahko začnemo uporabljati tudi v stresnih situacijah. Zaželeno je, da tehniko vadimo vsaj štirikrat na dan.<ref name="This"/>
==
* '''aglofobija '''- strah pred bolečino
* '''agorafobija''' - strah pred odprtim prostorom
Vrstica 77 ⟶ 119:
* '''zoofobija''' - strah pred [[živali|živalmi]]
* '''gelotofobija''' - [[Strah|strah pred posmehom]]
===Strah pred delovnim mestom===
Večina odraslih posameznikov dojema službo kot pomemben del njihovega vsakdanjega življenja. V službi ljudje običajno preživijo kar tretjino svojega dne, zaradi česar pa ima lahko delovno mesto vpliv tudi na posameznikovo duševno stanje. Duševne motnje, ki so povezane z delovnim okoljem, v današnji družbi pridobivajo vse več pozornosti, predvsem zaradi dolgih bolniških odsotnosti, ki jih povzročajo kronična obolenja.<ref name="Muschalla, 2008">Muschalla, B. (2008). ''Workplace-related anxieties and workplace phobia'' (doktorska dizertacija). www.publishup.uni-potsdam.de/opus4-ubp/frontdoor/deliver/index/docId/1817/file/muschalla_diss.pdf. (20. 4. 2018)</ref>
Strah pred delovnim mestom je ena od specifičnih fobij, ki predstavlja strah pred samim delovnim okoljem, zaradi česar se mu oseba izogiba. Kadar se delovnemu okolju posameznik ne more izogniti, oz. ko oseba le razmišlja o delovnem mestu, občuti simptome tesnobnosti, kot so npr.: občutek ogroženosti in nevarnosti, pospešeno bitje srca, potenje, bolečina v prsih ipd. Strah pred delovnim mestom se lahko pojavi kot sekundarni simptom, ki izhaja iz katere druge konvencionalne duševne motnje, lahko pa se kaže kot samostojna duševna motnja, ki se izraža še s kakšno drugo anksiozno motnjo, povezano z delovnim mestom (npr. posttravmatska stresna motnja, vezana na delovno okolje, specifična in nespecifična socialna fobija, vezana na delovno okolje, situacijska fobija, vezana na delovno okolje idr.).<ref name="Muschalla, 2008"/>
== Razlike med strahom in fobijami ==
| |||