Klerikalizem: Razlika med redakcijama

'''Klerikalízem''' je težnja za uveljavitev [[kler|klera]]a ([[Cerkev (organizacija)|cerkvenih]] dostojanstvenikov) v družbenem in političnem življenju skupnosti izven področja [[Verstvo|verskega]] učenja.

Kler, največkrat dobro organizirana družbena skupina, lahko doseže nesorazmeren vpliv na posvetno organizacijo oblasti z vplivom na zakonodajo (v zakonodajnem telesu, sedaj je to večinoma [[parlament]]), na [[sodstvo|sodno prakso]], na nastavljanje visokih uradnikov ([[Opus Dei]] ima to v ustanovnih pravilih). To tendenco, če je izrazita, imenujemo klerikalizem, nasprotovanje pa [[Antiklerikalizem|antiklerikalizem]].

Izjema od pravila so verske organizacije, ki se [[Doktrina|doktrinarnodoktrina]]rno, izrecno, omejujejo na duhovnost.

Primera [[Teokracija|teokracij]], ko oblast v celoti temelji na religiji in jo izvaja duhovščina, sta v sodobnem svetu [[Iran]] in [[Sveti sedež|papeška država (Sveti sedež)]] [[Rimskokatoliška cerkev|Rimskokatoliške cerkve]]; s tem, da se [[papež]] spričo majhnosti preostalega državnega ozemlja [[Papeška država|Papeške države]] (mesto [[Vatikan]]), ukvarja predvsem z zadevami svetovne Rimskokatoliške cerkve.

[[Izrael|Izrael]] temelji na [[Judovstvo|judovstvu]] kot nacionalno-verskem konceptu. Zaradi notranjega ustroja judovske cerkve Izraela ni povsem teokratska država. Judovsko [[duhovnik|duhovstvo]] na posvetno oblast vpliva posredno, skozi verovanja državljanov.

V [[VelikaZdruženo Britanijakraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|VelikiZdruženem Britanijikraljestvu]] in nekaterih [[Skandinavija|skandinavskih]] državah ([[Danska]], [[Norveška]] in [[Švedska]]) so [[Kralj|kraljikralj]]i tudi cerkveni poglavarji, vendar je njihova funkcija tako v cerkveni kot posvetni oblasti zelo omejena.

V zgodovini je primerov enotnosti verske in posvetne oblasti bilo veliko. [[Rimski cesar|Rimski cesarji]]ji in [[Faraon|egiptovski faraoni]] niso bili le verski in posvetni poglavarji ampak celo [[božanstvo|božanstva]]. Podobno je bilo v starem Egiptu, vendar so verjetno večjo moč od faraona imeli visoki svečeniki.

[[Pravoslavna cerkev|Pravoslavne cerkve]], so [[Avtokefalnost|avtokefalne]], kar že izraža povezanost cerkvene in državne oblasti. Pravoslavje je posebno politično prakso razvilo tako v ([[Bizantinski imperij|bizantinskem imperiju]] kot v [[Ruski imperij|ruskem carstvu]], pa tudi v manjših državah. Pravoslavni kler se je skušal čim bolj približati vladarju in lokalnim oblastem, a vladarja ne priznava kot nadrejenega cerkvi. Vladarje pridobiva z verskimi častmi, kot zaščitnike cerkve, božje maziljence in, posmrtno, z morebitnim posvečenjem v [[Svetnik|svetnikesvetnik]]e<ref>Za svetnike je proglašeno več ruskih carjev. Za [[Kanonizacija|kanonizacijo]] zloglasnega carja [[Ivan Grozni|Ivana Groznega]], se zavzemajo skrajni nacionalistični krogi. Uradna Ruska pravoslavna cerkev je proti. (glej v [[ruščina|rus.]]Wiki:[[:ru:Вопрос о канонизации Ивана Грозного|Вопрос о канонизации Ивана Грозного]] (Vprašanje kanonizacije Ivana Groznega)</ref>. Doktrina največje, [[Ruska pravoslavna cerkev|ruske pravoslavne cerkve]] (RPC) razločuje pojma: ''cezaropapizem'' in ''papocezarizem'' - prvi naj bi označeval nadoblast carja nad cerkvijo, drugi pa nadoblast ([[Patriarh|patriarhapatriarh]]a) nad carjem. [[Doktrina]] RPC je »niti - niti«, zagovarja čim večjo povezanost obeh oblasti, brez nadoblasti ene ali druge<ref>[http://azbyka.ru/religii/konfessii/bulgakov_ocherki_ucheniya_pravoslavnoy_tserkvi_21-all.shtml protojerej S. Bulgakov, Pravoslavje in država], [[Ruščina|rus.]]: Сергий БУЛГАКОВ Православие и государство, Православие: очерки учения православной церкви, [http://www.webcitation.org/query?url=http%3A%2F%2Fazbyka.ru%2Freligii%2Fkonfessii%2Fbulgakov_ocherki_ucheniya_pravoslavnoy_tserkvi_21-all.shtml&date=2012-04-29 arhivirano]</ref>. Pravoslavna cerkev se ne ukvarja z ustanavljanjem versko obarvanih strank, kot so na primer krščanske stranke v tistih strankarskih demokracijah, kjer ni dosledno izvedena ločitev vere in države.

===Rimsko katoliškaRimskokatoliška cerkev in oblast===

Zgodovinsko je Rimsko katoliška cerkev zahtevala nadoblast cerkve nad posvetno oblastjo. [[Obred]]no se to izkazuje s tem, da je papež krona kralje<ref>Angleški kralj [[Henrik VIII.]] je nadoblast cerkve zavrgel in se sam postavil na čelo [[Anglikanska cerkev|Anglikanske (Episkopalne) cerkve]]. [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] je obredno zahtevo prekršil s tem, da je od duhovna sprejel cesarsko krono in si jo sam nadel.</ref>.

V [[Srednji vek|srednjeveški]] [[Evropa|Evropi]] je imela [[Rimsko-katoliška cerkev]] veliko moč, ne le na duhovnem področju, ampak tudi kot posvetna oblast. Poleg [[Papeška država|Papeške države]], kjer je vladal [[papež]], so imeli polno posvetno oblast tudi številni [[knezoškof|knezoškofi]]i. Posesti, ki so jim vladali knezoškofi so bile najbolj pogoste v [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti]]; v Sloveniji na primer [[Škofja Loka|Škofja Loka]] ([[Freisinški knezoškof|Freisinški knezoškofi]]i). Cerkveni dostojanstveniki so sodelovali pri oblasti tudi kot eden izmed [[stanovi|stanov]], in sicer kot prvi, najpomembnejši, stan.

Skozi cel srednji vek so v Zahodni Evropi posvetni vladarji bili boj s cerkveno oblastjo. Najmočnejši vladar, [[Francoskifrancoski kralj|francoski kralji]]i so celo posegli v boj za papeški prestol in podprli »svojega« papeža v [[Avignon|Avignonu]]u ([[Avignonsko izgnanstvo]].

Nasprotovanje posvetnim zahtevam, blišču in bogastvu [[RKC]] se je večkrat pojavljajo tudi znotraj cerkve. Značilni so spori znotraj [[Frančiškani|frančiškanskih]] vrst, o obveznosti uboštva in vprašanjih delovanja med ljudmi (ločitev na Spirituale in Observante, preganjanje nekaterih frančiškanskih menihov).

Začetek [[novi vek|novega veka]] označujejo tako odkritje [[Amerika|Amerike]], kot [[reformacija]]. V bojih za »pravo vero« je bilo pomembno tudi vprašanje razmerja med posvetno in cerkveno oblastjo. Nemški reformatorji so vzpostavili zavezništvo s plemstvom, niso pa podprli [[Nemška kmečka vojna|kmečkih upornikov]]. Reformacija je odprla pot večji osebni svobodi, zlasti za meščanstvo.

Nasprotovanje med klerikalno-konservativno in liberalno oziroma »[[Levičar|levo]]« političnima opcijama je v Sloveniji posebno močno in usodno.

V [[19. stoletje|19. stoletju]] razločimo več faz političnega dogajanja. Slovensko narodno budništvo, predvsem prosvetno delo, so pričeli [[Staroslovenci|Staroslovence]]. Mladi rod, predvsem pesnikov in pisateljev, [[Mladoslovenci]] so v provincialni, pretežno kmetski slovenski prostor vnašali [[svobodomiselnost]], vendar se vprašanje politične moči klera še ne izpostavlja, je še samoumevna. V [[70. |70. letih]] prevladuje [[Slogaštvo|slogaštvo]], povezovanje vseh Slovenskih politikov za večjo moč nasproti [[Nemci|Nemcem]].

Slogaštvo se skrha v 80. letih.

Razdelitev na konservativno in liberalno strujo je zaznamoval ves čas do [[1. svetovna vojna|1. svetovne vojne]], to je čas [[Kulturni boj|kulturnega boja]]. Jedke spore podpihujeta obe strani, na konservativno-klerikalni strani je najostrejši ideolog [[Anton Mahnič]], na liberalni strani pa je najvidnejši politik in literat [[Ivan Tavčar]]. Tavčar je leta 1891 objavil strupeno satiro-utopijo, [[4000 (roman)|roman »4000«]], ki riše pričakovane posledice klerikalizma.

===Po 1.prvi svetovn1svetovni vojni===

Klerikalno-liberalni spori se nadaljujejo tudi po vojni, a se pojavijo nove usmeritve, [[Socialistsocializem|socialistične]] in [[Komunizem|komunistične]], ter nove okoliščine v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevini Jugoslaviji]]. Nadaljnje drobljenje SLS se izkaže za usodno za čas pred in med [[2.druga svetovna vojna|2.drugo svetovno vojno]], vse do današnjih dni. Novi vodja SLS je po 1.prvi vojni postal [[Anton Korošec]], ki je bil spreten politik tako na domačih slovenskih tleh kot v [[Beograd|Beogradu]]u.

Sam Korošec je bil sicer konservativen krščanski politik, a demokrat. Znotraj krščanskega tabora pa so se nekateri politiki približevali korporativističnim zamislim, ki jih je priporočala tudi enciklika [[papež Pij XI.|Pija XI.]] ''[[Quadragesimo Anno]]''. V tem času se pojavljajo po Evropi tudi [[Klerofašizem|klerofašistične]] tendence, ki jim slovenska katoliška politika ni bila povsem tuja. V pripravah na odločilni boj proti svetovnemu [[Komunizem|komunizmu]] so se katoliki celo militarizirali ([[Katoliška akcija]], [[Straža (akademski klub)|Stražarji]], vodja [[Lambert Ehrlich]]).

Politične razmere v Sloveniji stranko SLS in njene duhovne voditelje-klerike opredeljujejo kot klerikalno stranko, saj so se [[Krščanski socialisti Slovenije|krščanski socialisti]], ki bi gibanje uravnotežili, že idejno izločili (dr.[[Andrej Gosar]], [[Edvard Kocbek]]; ustanovitev stranke je bila v pripravi).

<references />