Zvok: Razlika med redakcijama

Zvok zaznavamo s pomočjo čutila za sluh. Človek in mnoge živali uporabljajo svoja [[uho|ušesa]] za zaznavanje zvoka, nizek zvok oz. zvok z nizko frekvenco pa lahko zaznavamo tudi z drugimi deli telesa, s pomočjo [[čutilo za tip|čutila za tip]]. Zvok se uporablja na različne načine, najpomembnejša sta komunikacija s pomočjo [[govor]]a in [[glasba]]. Lahko pa se uporablja tudi za zbiranje informacij o okolju, kot so na primer prostorske značilnosti in prisotnost drugih živali ali objektov. [[Netopirji]], na primer, uporabljajo eholokacijo, ladje in podmornice uporabljajo [[sonar]]je, večina ljudi pa pridobi nekaj informacij o prostoru glede na to, iz katere smeri zvok prihaja. [[Sloni]] in [[aligatorji]] za komunikacijo uporabljajo zvok nižjih frekvenc, medtem ko miši, netopirji in nekateri insekti uporabljajo zvok višjih frekvenc. Oboji pa uporabljajo zvok s frekvencami, ki so zunaj dosega človeškega sluha.

 

 

Amplituda zvočnega vala je določena glede na njegov [[pritisk]]. Človeško uho lahko zaznava zvok z velikim obsegom amplitud. Za to se uporablja logaritmična decibelna amplitudna lestvica. Najtišji zvok, ki ga človeško uho še zazna, ima amplitudo približno 20 μPa ([[mikropaskal]]ov) ali raven zvočnega pritiska 0 dB ([[decibel]]ov). Daljša izpostavljenost zvočnemu pritisku, ki presega 85 dB, lahko trajno poškoduje uho, te poškodbe pa povzročijo zvenenje v ušesih ali slušne okvare. Raven zvoka, ki presega 130 dB, je višja, kot lahko človeško uho varno vzdrži, in lahko povzroči resne bolečine in trajne poškodbe sluha. Pri zelo visokih amplitudah lahko zvočni valovi povzročijo nelinearne posledice, vključno s šoki.