Milštatsko jezero: Razlika med redakcijama

Milštatsko jezero je nastalo v [[ledenik|ledeniški kotanji]], ima ovalno obliko in površino 13,28 km², ter največjo globino 141 m. Na območju Špitala ob Dravi in Milštatskega jezera je bil v zadnji ledeni dobi okoli 24.000 let pr. n.š št. ledenik, ki je segal do 1800 m n.m.v.nmv. Na začetku je bilo jezero večje in je segalo do Lurnskih hribov. Rečica Jezernica ({{jezik-de|Lieser}}) je tekla preko Kötzinga pri Rovtah nad naseljem Seeboden. Stari rečni tok je še vedno prepoznaven pri naselju Trebeliče ({{jezik-de|Trefling}}).

Milštatsko jezero je na severu omejejoomejujejo okoli 2000m2000 m visoke gore in gorovjapogorja z vrhovi kot je Černok, Kamplnoks, [[Milštatske Alpe|Milštatskimi alpami]] in LammersdorfskimiLammersdorfske goramigore ter [[Nockberge|Nockberškimi gorami]], ter z zahodnim delom gorovjapogorja, ki spada h [[Krške Alpe|Krškim Alpam]]. Na jugu jezero omejuje podolgovat greben, ki se razteza od [[Sveti Peter v Lesu, Teurnia|Sv. Petra v gozduLesu]] na zahodu do vzhodnega dela pritokov Milštatskega jezera iz Dravske doline. Najvišja točka tega pogozdenega hrbta je Gaisriegel (988 m n.m.v.). Vzhodno od jezera se dviga 2110 visok [[Mirnock]].

Millstatt Ost Seehöhe 2006.JPG|Naselje enakega imena [[Milštat]] – Vzhodnivzhodni del

Milštatsko jezero je eno od najtoplejših jezer na Koroškem, ker predstavlja veliko vodno maso in ob nizkihslabih pritokih in odtokih toodtoku pomeni tudi visoko stabilnostenakomerno temperaturetemperaturo jezerske vode. Na površini sredi jezera ima voda sredi poletja 22 ° C, ob obali doseže 26 ° C. Plast tople vode v poletnih mesecih dosega globino petih do osmih metrov. Ohlajanje jeseni je počasno. Pozimi pride do celotne pokritostiv zceloti ledomzaledeni le v izjemno mrzlih zimah, nabiranje ledu ob obalah pa se dogaja v času od začetka januarja do konca februarja, največ do sredine marca.

IzobilicaIzobilje rib v jezeru je znana od nekdaj. Že benediktinci[[Benediktinci]] iz [[Milštatski samostan|Milštatskega samostana]] so v letu 1177 prejeli od papeža potrjeno pravico do ribolova v vzhodnem delu jezera pri naselju Döbriach. <ref name="Fischereigeschichte">Wolfgang Honsig-Erlenburg, Georg Dabernig: ''O zgodovini ribolova na Milštatskem jezeru.'' v: ''Milštatsko jezero'', Celovec 2008, S. 31–34.</ref> Ribolovne pravice v zahodnem delu jezera so dolgo časa pripadale gospostvu [[Grad Sommeregg | Sommeregg]]. V letu 1450 je bil potrjen [[fevd]] več ribičem iz Seebodna in Milštata, ki so jim ga podelili takratni lastniki gospostva grofije [[Ortenburžani|Ortenburg]]. Cesar [[Friderik III. Habsburški |.Friderik III.]] je določil, da mora samostan za ribolovne pravice kot plačilo na dvor kvartalno dostavljati 50 [[postrv]]i. <ref name="Fischereigeschichte" /> Dokler je bila ribolovna pravica vezana na lastnike gospostva, so ti tudi določali pravila za ribolov. V času drstenja je bil predpisan lovopust pri mlinih in v jezovih. Prepovedana je bila uporaba pasti in nočni ribolov. Za navadnega človeka je bil prepovedan lov na rake. Z odpravo fevdalizma leta 1848 so vse te omejitve ribolova padleprenehale, vsekar je trajalo do leta 1885, ko je bil sprejet Avstro-ogrski imperijalni Zakon o ribištvu. Sedaj koKo je bil iztok iz jezera reguliran in postavljene hidrocentrale, je ribištvo kot gospodarska dejavnost zamrla. Le lokalna gastronomija ponuja postrv kot specialiteto, ribolov pa je le še prostočasna dejavnost oziroma gre za športni ribolov.

V ribiški hiši Brugger v predelu Seebodna neposredno pri iztoku iz jezera je bil leta 1980 odprt prvi Koroški ribiški muzej. Gre za hišo v kateri so živeli in delali ribiči gospostva Ortenburg, ki jo je podarila baronica Klinger – Klingerstorff območnemu muzeju v Špitalu, ki ima tu svojo podružnico. Hiša je iz leta 1638 in je tipična koroška prekajevalnica, ki ima glavni bivalni prostor in prekajevalnico s krušno pečjo (t.i. črna kuhinja), katere dimnik se uporablja za prekajevanje lososa oz.oziroma postrvi.

Jezero je močno turistično izrabljeno, o čemer pričajo hotelski in kopališki objekti okoli celotnega jezera. Obstajajo številne plaže, tudi lokali na bregovih jezera. Večina kopališč je zasebnih in rezerviranih za goste posameznih nastanitvenih obratov. VendarObstajajo pa obstajajotudi plaže v občinski lasti, ki so namenjene javnosti.

Prvi opis v popotni literaturi najdemo v opisu popotovanja po Avstriji iz leta 1825, katere avtor je dunajski [[alpinist]] Josef Kyselak. Z razvojem in izgradnjo železnic na Koroškem so tudi njena jezera postala cilj poletnih osvežilnih počitnic. Prvi obiskovalci iz Dunaja[[Dunaj]]a so zabeleženi leta 1869, kiko so se naselili v Milštatskem gostišču »Sobe pri Trebšetu« (Trebsche Quartier). V Milštatski župnijski kroniki iz leta 1872 lahko prečitamo, da je tega leta veliko tujih obiskovalcev predvsem iz Dunaja, za nekaj tednov ali dni obiskalo kraj. Podjetni Anton Trebše je leta 1870 na jezeru odprl kopališče z več kopalnimi kabinami in leta 1875 še Peter Marchetti. OdprleOdprla so se gostišča, nekateri premožni gostje so si zgradili vile ob jezeru zgradili vile. Leta 1881 je bilo ustanovljeno »Kopališko društvo Milštat«, turistično društvo z namenom promocije, pod vodstvom Franca Burgstallerja, ki je skrbelo za ureditev sprehajalnih poti, teniškega igrišča in parka ter organiziranje dogodkov. Leta 1883 je bil za goste, ki so prišli na železniško postajo Špital organiziran prevoz/povezava z omnibusom na konjsko vprego. <ref>Heidi Rogy: ''Tourismus in Kärnten.'' Klagenfurt 2002, S. 20</ref> Postopno je Milštat postal tretje poletno počitniško območje na Koroškem po [[Poreče, Koroška|Porečah]] in [[Vrba na Koroškem|Vrbi na Koroškem]]. Še leta 1875 je bilo ob Milštatskem jezeru 70 stalnih zdraviliških gostov, že leta 1903 pa jih je bil kar 1829, večinoma iz Dunaja in [[Madžarska|Madžarske]]. Seeboden se je v turizem vključivključil leta 1890, ob prelomu stoletja pa še Döbriach in Dole (''Dellach''). <ref>Heidi Rogy: ''Tourismus in Kärnten.'' Klagenfurt 2002, S. 170ff.</ref>

Po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]], v letih gospodarskega čudeža, pride do navala zahodnonemških turistov na Milštatsko jezero. Tudi kamperji so okoliOkoli leta 1960 odkriliso Milštatsko jezero kot počitniško destinacijo odkrili tudi turisti s šotori. Množični turizem je v letih med 1955 in 1972 prinesel onesnaženje jezerske vode, kjer so se zelo razmnožile alge, kikar je prineslaprineslo tudi zmanjšanje vidnosti v vodi iz 6 m na samo 2 metra. Tako je poleti 1972 jezero enostavno zacvetelo od alg, in tudi kopanje se je v jezeru praktično ustavilo. Šele leta 1995 je prišlo do upada količine alg in od leta 2004 je biomasa alg spet na nizkem nivoju.