Enver Hoxha: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 20:
Hoxha je bil [[vodja države|voditelj]] [[Albanija|Albanije]] od konca [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] do svoje smrti leta 1985. Že 1941 je bil na ustanovnem kongresu KP Albanije izvoljen za njenega generalnega sekretarja. Kot voditelj albanskega osvobodilnega gibanja, v veliki meri naslonjenega na jugoslovansko, je leta 1944 je postal predsednik začasne albanske vlade ter hkrati obrambni in zunanji minister (do leta 1954, ko se je s teh funkcij umaknil). Ohranil je le funkcijo prvega sekretarja Albanske stranke dela in predsednika Demokratične fronte ter vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Ob sporu Stalina in njegovih vzhodnoevropskih satelitov z Jugoslavijo, se je prvi postavil na sovjetsko in protijugoslovansko stran. Proglasil se je za striktnega [[anti-revizionizem|anti-revizionista]]; po [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]]ovi smrti je, nezadovoljen nad [[Nikita Hruščov|Hruščovo]] politiko, počasi pretrgal vezi s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] in se naslonil na [[Ljudska republika Kitajska|Ljudsko republiko Kitajsko]]. Tudi ta zveza je iz različnih vzrokov postopoma propadla in Albanija je bila pahnjena v mednarodno osamo.
 
Hkrati je postala njegova vladavina izrazito avtoritarna. [[Albanska delavska stranka]], ki jo je vodil, je imela vse vzvode oblasti, čemur je pripomogla albanska tajna policija [[Sigurimi]]. Država je imela popoln nadzor nad mediji in politična opozicija je bila zatirana. Že kmalu po drugi svetovni vojni se je v državi pričela protireligijska kampanja, usmerjena sprva predvsem proti [[Katolištvo|katolikom]]. Leta 1967 je prerasla v nasilno ofenzivo, ki jo je delno navdihnila kitajska [[kulturna revolucija]]. Albanija je bila razglašena za [[ateizem|ateistično]] državo. Po drugi strani se je pod Hoxhevim vodstvom izboljšal položaj žensk v družbi in izobrazba prebivalstva. Država je bila razmeroma samozadostna, a revna in gospodarstvo je stagniralo. V periodičnih čistkah se je znebil vseh potencialnih rivalov, ki bi lahko ogrožaliogrozili njegov položaj, pri čemer jih je v stari stalinistični maniri običajno obtožil sodelovanja z zunajimi sovražniki in (tudi večimi) tujimi obveščevalnimi službami.
 
V zadnjih letih vladavine mu je pričelo močno pešati zdravje in po nasilni smrti oz. samomoru dolgoletnega premiera in zaveznika Mehmeta Shehuja je ključne funkcije v državi prevzel njegov izbrani naslednik [[Ramiz Alia]]. Tranzicija v svobodnejšo družbo se je zgodila šele med letoma 1991 in 1992, več let po njegovi smrti.