Nagardžuna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{normativna kontrola}} |
m Zamenjal sem naslova Življenje in Dela sem dal kod podnaslov naslova Življenje in delo, dodal naslov Filozofija in Smer mahajanski budizem |
||
Vrstica 15:
== Življenje in delo ==
Iz življenja enega izmed najpomembnejših budističnih filozofov je znanih le nekaj zanesljivih podrobnosti, saj so zapisi o njegovem življenju nastajali šele stoletja po njegovi smrt, vendar obstaja veliko legend. Tradicionalni računi navajajo, da je živel 400 let po tem, ko je Buda prešel v nirvano (5.-4. Stoletje pred našim štetjem). Naj bi bil rojen na jugu Indije, zraven mesta Nagardžunakonda, ki je kasneje bilo poimenovano po njem. Po tradicionalnih biografih in zgodovinarjih, npr. Kumaradživi, naj bi bil rojen v družini Brahmanov, vendar se je kasneje spreobrnil v budizem. To bi lahko bil razlog, da je eden redkih pomembnih budističnih mislecev, ki so pisali v Sanskrtu, klasični jezik hinduizma, namesto v Paliju, budistični različici Sanskrta. Pri proučevanju njegovih spisov se opazi njegova povezanost s šolo filozofije Nikaya in Mahajansko tradicijo. Deloval je na budistični univerzi Nalanda. Nekateri strokovnjaki tudi verjamejo, da je bil Nagardžuna tudi svetovalec kralju Satavahanske dinastije.
=== DELA ===
Zasluge za razvoj filozofije Pradžnaparamita sutre('Popolnost modrosti') grejo Nagardžuni. Nagardžunov najpomembnejši prispevek budistični filozofiji je razvoj koncepta Sunyate ali praznine, ki povezuje ostale pomembne budistične doktrine. Za Nagardžuno so vsa bitja brez Svabhavate, svoje narave, brez inherentnega obstoja in kot taki brez kakršnega koli osnovnega bistva. Vsa bitja so tako prazna, vendar to še ne pomeni, da ne obstajajo. Nagardžuna je med drugim razvijal doktrino dveh resnic, po kateri obstajata dva nivoja resnice v budističnem učenju. Ena je končna in je le ena, to je praznina, druge, ki so konvencionalne ali instrumentalne resnice in jih je več. V kasnejših Mahajanskih besedilih so poimenovane Upaya. Pripisuje se mu veliko število besedil, čeprav je najbolj verjetno, da so veliko večino teh besedil napisali kasnejši avtorji. Edino delo, ki mu ga lahko z gotovostjo pripišemo je Mulamadhyamakakarika, temeljna modrost srednje poti, ki združuje njegovo misel v sedemindvajsetih kratkih poglavjih. Nagardžuna v svojih naukih razlikuje med konvencionalno in končno resnico in istočasno pojasnjuje, da je tudi Sunyata, končna resnica, prazna.▼
Mahajana pomeni veliki voz oz. voz, ki pelje k velikemu. Začetki so opazni že v slovstvu iz prvega stoletja našega štetja. Mahajanski budizem ni ena izmed veroizpovednih šol hkrati pa mahajane ne moremo uvrščati med redovne smeri. Ne obstaja namreč nikakršen pravi in primerljivi skupek mahajanskih redovnih pravil (vinaja). Nesmiselno je govoriti o theravadi in mahajani kot dveh šolah budizma. Theravada je redovna smer, Mahajana pa to ni. Lahko pa bi teoretično obstajal theravadski privrženec Mahajane. Zaradi tega si lahko mahajano najbolje predstavjamo kot vizijo, kaj budizem resnično, v končni izpeljavi sploh je. Mahajana se pojavlja prvič v tako imenovanih mahajanskih suttah torej besedilih, ki trdijo o sebi, da so besede samega Bude.▼
Njegova besedila so temelji za Madhjamako, ki se je kasneje razširila tudi na Kitajsko, pod imenom Sanlunska šola. Glede na zgodovinarja, Christiana Lindtnerja , ki je proučeval Nagardžuno, so dela, ki jih je zagotovo napisal Nagardžuna naslednja:
Vrstica 45 ⟶ 35:
* Bodhisaṃbhāra (‘Pripomočki za razsvetljenje’)
== Filozofija ==
▲Zasluge za razvoj filozofije Pradžnaparamita sutre('Popolnost modrosti') grejo Nagardžuni. Nagardžunov najpomembnejši prispevek budistični filozofiji je razvoj koncepta Sunyate ali praznine, ki povezuje ostale pomembne budistične doktrine. Za Nagardžuno so vsa bitja brez Svabhavate, svoje narave, brez inherentnega obstoja in kot taki brez kakršnega koli osnovnega bistva. Vsa bitja so tako prazna, vendar to še ne pomeni, da ne obstajajo. Nagardžuna je med drugim razvijal doktrino dveh resnic, po kateri obstajata dva nivoja resnice v budističnem učenju. Ena je končna in je le ena, to je praznina, druge, ki so konvencionalne ali instrumentalne resnice in jih je več. V kasnejših Mahajanskih besedilih so poimenovane Upaya. Pripisuje se mu veliko število besedil, čeprav je najbolj verjetno, da so veliko večino teh besedil napisali kasnejši avtorji. Edino delo, ki mu ga lahko z gotovostjo pripišemo je Mulamadhyamakakarika, temeljna modrost srednje poti, ki združuje njegovo misel v sedemindvajsetih kratkih poglavjih. Nagardžuna v svojih naukih razlikuje med konvencionalno in končno resnico in istočasno pojasnjuje, da je tudi Sunyata, končna resnica, prazna.
== Smer mahajanski budizem ==
▲Mahajana pomeni veliki voz oz. voz, ki pelje k velikemu. Začetki so opazni že v slovstvu iz prvega stoletja našega štetja. Mahajanski budizem ni ena izmed veroizpovednih šol hkrati pa mahajane ne moremo uvrščati med redovne smeri. Ne obstaja namreč nikakršen pravi in primerljivi skupek mahajanskih redovnih pravil (vinaja). Nesmiselno je govoriti o theravadi in mahajani kot dveh šolah budizma. Theravada je redovna smer, Mahajana pa to ni. Lahko pa bi teoretično obstajal theravadski privrženec Mahajane. Zaradi tega si lahko mahajano najbolje predstavjamo kot vizijo, kaj budizem resnično, v končni izpeljavi sploh je. Mahajana se pojavlja prvič v tako imenovanih mahajanskih suttah torej besedilih, ki trdijo o sebi, da so besede samega Bude.
| |||