[[Bogoslovje|Bogoslovje]] je študiral v [[Ljubljana|Ljubljani]] in bil [[1873]] posvečen; nato pa je do [[1876]] študiral bogoslovje še na [[Univerza na Dunaju|dunajski univerzi]], kjer je [[1876]] doktoriral iz teologije. Po vrnitvi v domovino je bil [[kurat]] v ženski [[kaznilnica|kaznilnici]], nato je šel na študijsko potovanje po [[Nemško cesarstvo|nemških]] in [[Kraljevina Italija|italijanskih]] [[univerza]]h, nakar je bil podvodja in predavatelj na [[Bogoslovno semenišče Ljubljana|ljubljanskem semenišču]]. Leta [[1881]] je postal [[profesor]] [[dogmatika|dogmatike]] na ljubljanskem bogoslovju, [[1882]] pa je bil imenovan za [[kanonik]]a [[vrhbosanski kapitelj|vrhbosanskega kapitlja]] v [[Sarajevo|Sarajevu]], kjer je postavljal temelje katoliške cerkvene organizacije v avstrijskem protektoratu in se zavzemal za spravo s pravoslavno cerkvijo. Leta 1897 je postal pomožni škof v Sarajevu.
Leta [[1898]] je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Bil je narodno zaveden in odločen bojevnik modernega katoliškega gi, s. 2.jagibanja. Slovensko katoliško prenovo je pojmoval široko na vseh področjih življenja. Močno je podpiral kmečko [[zadružništvo|zadružništvo]]. Na njegov predlog in z njegovo pomočjo je bila v [[Šentvid pri Ljubljani|Šentvidu]] postavljena prva popolna slovenska gimnazija. Bil je vrhunski slovenski politik, zato je njegovo ime povezano z vsemi odločilnimi potezami in uspehi narodne politike od [[1898]] do [[1930]]. Čeprav so bili njegovi javni nastopi vidni in odmevni, je bilo njegovo politično delo precej prikrito. Za [[Katoliška narodna stranka|Katoliško narodno stranko]] (nato [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|SLS]]) je bil odločilna avtoriteta. Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je v sporu med starini in mladini v SLS slednjim (okoli J. E. Kreka) pomagal do zmage in s posebno deklaracijo [[1917]] podprl politiko t. i. [[Majniška deklaracija (1917)|majniške deklaracije]]. Po nastanku [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]] je v slovenskih notranjepolitičnih vprašanjih in glede odnosov znotraj SLS ostal najvišja moralna in politična avtoriteta. V notranjih sporih slovenskega katolištva in SLS je vneto branil pravico do več mnenj. Zavračal je politiko slovenskega [[liberalizem|liberalizma]] in [[unitarizem|unitarizma]] ter obsojal [[komunizem|komunizem]].
Leta [[1930]] se je upokojil, inobemen sepa kotmu naslovnije papež podelil častni naslov [[nadškof|nadškofnadškofa]] garelskigarelskega. Umaknil se umaknilje v [[Gornji Grad]], [[1932]] pa v [[Stična|Stično]].
Že v študentskih letih se je ukvarjal s [[publicistika|publicistiko]]. V njegovem obsežnem znanstvenem, poljudnoznanstvenem in vzgojnem delu je prevladovala [[apologetika]] [[krščanstvo|krščanstva]] in [[katoliška vera|katoliške vere]]. Bil je tudi pobudnik ustanovitve [[Orel (organizacija)|orlovske]] organizacije, in je sežgal Cankarjevo [[Erotika (Cankar)|Erotiko]].
