AK-47: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
vjjdfgvn |
m rvv |
||
Vrstica 35:
}}
'''AK-47''' (rusko: ''Автомат Калашникова'', prevod: ''Avtomat Kalašnikova'') je ruska [[jurišna puška]] kalibra [[7,62x39]], ki jo je za potrebe [[Rdeča armada|Rdeče armade]] leta [[1947]] razvil [[Mihail Timofejevič Kalašnikov]]. Razvoj puške, ki je temeljil na osnovah znamenite nemške puške ''[[Sturmgewehr 44|StG 44]]'', se je začel proti koncu [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], prva testiranja pa so bila opravljena leta [[1946]]. Naslednje leto je bila puška že predana prvim enotam Rdeče armade. Leta [[1949]] je postala glavna jurišna puška Rdeče armade nekaj let pozneje pa so jo v uporabo uvedle tudi države [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]]. Zaradi svoje vzdržljivosti, nizke proizvodne cene, enostavnega vzdrževanja in uporabe je postala glavna izbira številnih vojsk ter uporniških, revolucionarnih in terorističnih skupin po vsem svetu. Do danes je bilo na svetu izdelanih točno 75 milijonov pušk ''AK-47'' in več kot 100 milijonov njenih kopij<ref name="список">{{cite news|url=http://www.foxnews.com/story/0,2933,288456,00.html |title=AK-47 Inventor Doesn't Lose Sleep Over Havoc Wrought With His Invention |publisher=Foxnews.com |date=2007-07-06 |accessdate=2010-04-03}}</ref>, kar puško ''AK-47'' uvršča med najbolj popularno in najbolj razširjeno puško na svetu.
== Zgodovina razvoja ==
Med drugo svetovno vojno so Nemci spoznali, da večina bojev poteka na razdaljah okoli 300 m kar je bila prekratka razdalja za dotedanje [[Repetirka|repetirke]]. Zato so razvili [[Brzostrelka|brzostrelke]] kot je bila npr. nemška ''[[MP-40]]''. Slabost teh orožij je bila draga izdelava, kratek domet in velika nenatančnost za razdalje večje od 100 m. Da bi odpravili te pomanjkljivosti so razvili prvo jurišno puško ''Sturmgewehr 44'' (''StG 44''), ki je postavila temelje sodobnih jurišnih pušk.
[[Slika:Sturmgewehr 44.jpg|thumb|left|200px|Nemški ''StG 44'', predhodnik vseh sodobnih jurišnih pušk.]]
Do podobnega zaključka kot Nemci so prišli tudi Rusi. Ti so takrat uporabljali velike količine raznovrstnega orožja. Najbolj pogosto se je uporabljala že obupno zastarela vendar izredno zanesljiva ''[[Mosin-Nagant|Mosinka]]'', nato pa še celo kopico brzostrelk (''[[PPD]]'', ''[[PPŠ]]'', [[PPS (brzostrelka)|PPS]] ...), ki pa so imele enake probleme kot nemške. Problem so nekako poizkušali rešiti z [[Polavtomatska puška|polavtomatskimi puškami]] ''AVS'' in ''[[SVT-40|SVT]]'' vendar se puški zaradi drage izdelave in nezanesljivosti na bojišču nista odnesli. Da bi odpravili problem so sredi vojne vihre razpisali natečaj za novo puško pehote, ki bi jo bilo mogoče učinkovito uporabljati tako na kratke kot dolge razdalje uporabljala pa bi naboj kalibra 7,62x39 mm. Na natečaj se je poleg znanih sovjetskih orožarskih konstruktorjev prijavil tudi Mikhail Kalashnikov, ki je ravnokar okreval od bojnih ran. Na natečaju s svojo puško ki se je zgledovala po ''[[M1 Garand]]'' ni zmagal, glavno nagrado je pobral že uveljavljeni konstruktor Simonov s svojo puško ''SKS'' (pri nas bolje znano kot ''[[papovka]]''). Čeprav je bila zmagovalna puška odlična in je ustrezala zahtevam v skoraj vseh pogledih je bila rešitev le začasna. Za povojno obdobje je Rdeča armada potrebovala polnokrvno jurišno puško, zgled je bil nemški ''StG 44''. Pred koncem vojne so se pojavili prvi prototipi, ki pa so se ubadali s celo kopico tehničnih težav zato jih je komisija razglasila za premalo dodelane in zato neuporabne. Po vojni se je komisija na novo sestala, da bi pregledala in ocenila nove stvaritve orožarskih mojstrov. Med kopico orožja je izstopala ''AK-1'' konstruktorja Kalashnikova. Njegova izredno zanesljiva avtomatska puška, ki je delovala na odvod smodniških plinov in je imela 30 strelni okvir je med testiranji dobesedno pometla s konkurenco. Po manjših izboljšavah, ki so še povečale njeno zanesljivost je bila puška leta 1947 predana prvim enotam Rdeče armade. Tam se je odlično izkazala zato je leta [[1949]] postala glavna jurišna puška Rdeče armade z oznako ''AK-47''.<ref>Bolotin, pp 69–71.</ref>
== Konstrukcija ==
[[Slika:Albanian soldier.jpg|thumb|right|200px|Albanski vojak z različico ''ASH-82''.]]
Danes je malokomu znano, da je ''AK-47'' pravzaprav hibrid treh različnih orožij: polavtomatske puške ''M1 Garand'', puške ''Remington Model 8'' in nemškega ''StG 44''. Orožje je zasnovano iz kar se da preproste in kompaktne konstrukcije, ki omogoča hitro in poceni proizvodnjo. Njena preprosta kovinsko-lesena konstrukcija omogoča tudi enostavno uporabo in vzdrževanje v vseh vremenskih razmerah. Verjetnost, da pride do zastoja pri veliki količini izstreljenih nabojev je zmanjšana z velikim plinskim batom ter relativno velikimi tolerancami med gibljivimi deli. Posledica velikih toleranc je majhna natančnost na večje razdalje. To pomanjkljivost so Rusi odpravili z ustrezno pehotno taktiko pri kateri natančnost streljanja ne igra tako veliko vlogo, bistveno pa je število krogel v zraku. Kar pomeni, da bo v bitki zmagal tisti, ki bo na nasprotnika izstrelil čim več nabojev v čim krajšem času. V prid tej taktiki govori tudi selektor ognja, ki ima tri različne položaje. V prvem položaju je orožje zaklenjeno in z njim ni možno streljati, ta položaj hkrati služi tudi kot zaščita zaklepišča pred prahom in ostalo umazanijo, drugi položaj omogoča avtomatsko delovanje, tretji položaj pa polavtomatsko delovanje. Če npr. pogledamo izredno natančno puško ''[[M16]]'', ki velja za največjega nasprotnika ''AK-47'' je vrstni red med avtomatskim in polavtomatskim delovanjem obrnjen. Kako robustna je ''AK-47'' nam pove tudi življenjska doba ki se giblje med 20 in 40 let, odvisno od okolja v katerem se orožje uporablja.<ref name="weaponomics">{{cite web | title = Weaponomics: The Economics of Small Arms | url = http://www.csae.ox.ac.uk/workingpapers/pdfs/2006-13text.pdf }}</ref>
Merki so mehanski. Zadnji merek je nastavljiv in kalibriran na vsakih 100 m, omogoča merjenje po smeri, sprednji merek je fiksen in omogoča merjenje po višini. Do tristo metrov uporabniku ni potrebno nastavljati merkov. Pri večjih razdaljah se po navadi uporablja rafalni ogenj. Ležišče naboja, cev, plinski bat in plinska komora so kromirani, s tem se podaljša življenjska doba orožja in zmanjša čas vzdrževanja. Med razvojem se je kromiranje izkazalo kot nujno saj je med zgorevanjem smodnika (še posebej je bil nevaren ruski smodnik in smodnik iz držav Varšavskega pakta) nastajal koroziven kalijev klorid (KCl), ki je neusmiljeno uničeval notranje dele orožje. Orožje se polni z okvirjem po trideset nabojev (obstaja tudi okvir s 60 in 100 naboji). Okvir je izdelan iz stisnjene pločevine, njegovo ustje je ojačano kar pripomore k večji zanesljivosti.
Puška uporablja strelivo [[7,62x39]]. To ima ob izhodu iz cevi hitrost 710 m/s in energijo 2.010 J. Krogla je težka 7,8 gramov, njen efektivni doseg pri uporabi puške pa je okoli 400 m.
Vrstica 46 ⟶ 52:
== Delovanje ==
[[Slika:Chinese type 56 AK47.jpg|thumb|left|250px|Vzdolžni prerez puške ''Tip 56'', kitajske kopije AK-47 oz. AKM.]]
''AK-47'' deluje v dveh načinih. Prvi način je avtomatsko delovanje, drugi način je polavtomatsko delovanje. Prvi način je tudi osnovni način delovanja puške. Pred začetkom streljanja je potrebno v orožje vstaviti okvir. Nato orožje odklenemo tako, da selektor ognja premaknemo navzdol (izberemo lahko avtomatski način v srednji legi ali polavtomatski način v skrajni spodnji legi). Sledi polnjenje orožja, to naredimo tako da povlečemo napenjalno ročico nazaj, ko je ta v zadnjem položaju jo spustimo da skoči naprej. S tem napnemo udarno iglo, zaklep iz okvirja pa pobere naboj in ga potisne v ustje cevi. Sedaj je orožje pripravljeno na strel. Ko pritisnemo na sprožilec sprostimo napeto udarno iglo, ki udari po netilki naboja. Ta sproži smodniško polnjenje, pri gorenju nastanejo plini, ki kroglo naboja potisnejo po cevi. Na koncu cevi je luknjica skozi katero se odvzame del smodniških plinov. Ti plini so speljani do plinskega bata, ki ga pri svojem širjenju potisnejo nazaj. Premikajoči se bat potisne nazaj zaklep, ta med premikanjem nazaj iz cevi izvleče prazen tulec in ga izvrže, pritem se napne tudi udarno sprožilni mehanizem. Povratna vzmet v zadnjem delu orožja poskrbi da se zaklep vrne v prednji položaj pritem pa iz okvirja pobere nov naboj in ga potisne v cev. Cikel se nato ponovi. Razlika v avtomatskem in polavtomatskem načinu delovanja je v tem, da se pri avtomatskem načinu delovanjem ob enem pritisku na sprožilec cikel ponovi tolikokrat kolikor je nabojev v cevi. Pri polavtomatskem delovanje pa se z enim pritiskom na sprožilec cikel izvede le enkrat.<ref name="army">Department of the Army. Operators Manual for AK-47 Assault Rifle. 203d Military Intelligence Battalion</ref>
== Izvedbe puške ==
* '''AK-47 1948–51, 7,62x39mm'''-Ena izmed prvih verzij puške. Njeni primerki so danes redki.
* '''AK-47 1952, 7,62x39mm'''—Ima leseno kopito in sprednje držalo. Cev in zaklepišče sta kromirani zaradi korozije. Orožje je težko 4,2 kg.
Vrstica 54 ⟶ 62:
* '''[[AK-74]] serija, [[5,45x39]]mm'''
* '''AK-101/AK-102'''
* '''AK-103/AK-104
* '''AK-107/AK-108'''
* '''AK-200'''
| |||