Resnica: Razlika med redakcijama

Najbolj znana najstarejša in mogoče tudi intuitivno najbolj sprejemljiva teorija resnice je '''korespondenčna teorija''', ki jo lahko podamo v odgovoru: resnica je skladnost z dejstvi. Z njenega stališča je nosilec resnice oziroma “kandidat” za resnico resničen, če in samo, če se »sklada z dejstvi«. Nekateri od nasprotnikov se pritožujejo, da je pojem dejstva sam po sebi razložljiv samo s terminom resnice (na primer, kot biti dobesedno soodnosen z resničnim stavkom ali propozicijo), tako da je teorija krožna. Drugi pa se pritožujejo, da je pojem »korespondence« ali prazen ali pa nespameten. Težko pa je tudi reči, kdo od filozofov je resnično podpiral to teorijo v taki abstrahirani obliki.

 

 

Da bi se izognili ugovorom o relativizmu, so nekateri zagovorniki koherenčne teorije predlagali, da je pojem resnice regulativni ideal, ki je lahko uresničen samo v združeni in izpopolnjeni znanosti daleč stran od delnih sistemov prepričanja katerekoli človeške družbe, kar jih dejansko obstaja. V tej preobleki se teorija prekriva z nekaterimi verzijami tako imenovane '''pragmatične teorije''' resnice (kar je koristno, je resnično), povezanimi z ameriškimi filozofi [[Peirce]]m, [[William James|James]]om in [[John Dewey|Dewey]]em. Kasnejša teorija, še posebej v Jamesovih rokah, poudarja povezavo med tem, kar je resnično in tem, kar je koristno; pri tem na primer poudarja, da je znamenje uspešne znanstvene teorije to, da nam s pomočjo povezanih tehnoloških razvojev omogoča, da manipuliramo z naravo na načine, ki doslej niso bili mogoči. Nasprotniki protestirajo, da je ta (domnevna) spojitev resnice s koristnostjo pogubna, saj etika od nas zahteva, da iščemo resnico z vso poštenostjo tudi, če bi se njene posledice izkazale kot škodljive za našo materialno ali drugačno dobrobit pa tudi marsikdaj se neresnica ali laž izkaže za koristnejšo od resnice.