Ruska revolucija: Razlika med redakcijama

Potem, ko so se marca 1917 ob vzpostavitvi Začasne vlade [[Nikolaj II. Ruski|Nikolaj II.]] in njegova družina nastanili v Aleksandrovem dvorcu pri Carskem selu približno 15 km južno od [[Sankt Peterburg|Petrograda]], jih je kasnejša vlada pod vodstvom Aleksandra Kerenskega avgusta [[1917]] premestila pod Ural v [[Tobolsk]], baje zaradi njihove zaščite pred naraščajočim valom revolucionarnega [[rdeči teror|rdečega terorja]]. Po prihodu boljševikov na oblast v oktobru 1917, so pogoji njihovega ujetništva postajali strožji, številčnejše so postajale tudi govorice o postavitvi Nikolaja II. pred sodišče. Zaradi izbruha državljanske vojne in zbiranja protirevolucionarnih belogardističnih sil so se Romanovi morali v času med aprilom in majem 1918 ponovno seliti, tokrat v Jekaterinburg, vojaško oporišče boljševikov.

16. julija je bilo v zgodnjem jutranjem času Nikolaj, žena Aleksandra, njuni otroci, zdravnik in več služabnikov odpeljanih v kletne prostore in umorjenih. Po Edvardu Radzinskemu in Dmitriju Volokogonovu naj bi ukaz o poboju cesarske družine prišel direktno od Lenina in Jakova Sverdlova iz [[Moskva|Moskve]]. To, da je prišel ukaz od zgoraj, se je dolgo časa verjelo, vendar je manjkal trden dokaz. Razpravljalo se je o tem, ali so se usmrtitve izvedle na pobudo lokalnih bojševiških uradnikov ali so bile usmrtitve odobrene v Mosvi v primeru, če bi se sile Bele garde približale Jekaterinburgu. Radzinski je zapisal, da je [[Vladimir Iljič Uljanov|Leninov]] telesni stražar osebno dostavil telegram o ukazu izvšitve usmrtitev, pri čemer mu je bilo ukazano naknadno uničenje dokaza.<ref>Dmitrii Volkogonov, ''Lenin: A New Biography'' (New York: Free Press, 1994).</ref><ref>Edvard Radzinsky, ''The Last Tsar: The Life And Death Of Nicholas II'' (New York: Knopf, 1993).</ref>