Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjenih 20 zlogov, pred 1 letom
m
pnp (otok -> država), drugi drobni popravki AWB
[[Slika:Battle of Gettysburg.jpg|thumb|Bojišče po Gettyjsburški bitki [[Ameriška državljanska vojna|Ameriške državljanske vojne]], 1863]]
 
'''Državljanska vojna''' je [[vojna]] med organiziranima skupinama znotraj [[država|države]] ali [[republika|republike]],<ref name=fearon>{{cite web |author=James Fearon |url=http://www.foreignaffairs.org/20070301faessay86201/james-d-fearon/iraq-s-civil-war.html |title=Iraq's Civil War" |work=Foreign Affairs |date=marec–april 2007}}</ref> ali, manj pogosto, med dvema deželama, ki sta nastali iz prejšnje enotne države.<ref name="EH"> {{cite web |url=http://eh.net/bookreviews/library/1130 |publisher=EH.net |title=Two nations [within the U.S.] developed because of slavery. |date=oktober 2006 |accessdate=1. julij 2009}}</ref>
 
Namen ene strani je prevzeti nadzor nad deželo ali regijo, doseči neodvisnost regije ali spremeniti politiko vladanja.<ref name=fearon />
[[Slika:Battle tewkesbury.JPG|thumb|[[Bitka pri Tewkesburyiju|Bitka pri Tewkesburyju]] (1471) v angleški [[Vojna med belo in rdečo rožo|Vojni med belo in rdečo rožo]]]]
 
James Fearon, strokovnjak za državljanske vojne na [[Stanford University|Univerzi Stanford]], definira državljansko vojno kot »nasilen konflikt v deželi, kjer se vojskujejo organizirane skupine, katerih namen je prevzeti moč nad središči v regiji, ali spremeniti vladne politike.«<ref name=fearon/> Ann Hironaka opredeljuje, da je ena stran v spopadu [[vlada|vladna]].<ref name=hironaka3/> Intenziteta, pri kateri državljanska motnja postane vojna, je dogovorjena. Nekateri politični strokovnjaki definirajo kot državljansko vojno tisto, v kateri je več kot 1.000 žrtev,<ref name=fearon/> medtem ko drugi trdijo, da mora biti na vsaki strani vsaj 100 žrtev.<ref>{{navedi splet |author=Edward Wong |url=http://www.nytimes.com/2006/11/26/world/middleeast/26war.html?_r=1&oref=slogin |title=A Matter of Definition: What Makes a Civil War, and Who Declares It So? |work=New York Times |date=26. november 2006}}</ref> [[Correlates of War]], zbirka podatkov, ki jo uporabljajo preučevalci konfliktov, razvršča državljanske vojne glede na to, ali je zaradi vojne v enem letu umrlo več kot 1.000 ljudi. To je majhno število glede na 1 milijon mrtvih v [[Druga sudanska državljanska vojna|Drugi sudanski državljanski vojni]] ali [[Kamboška državljanska vojna|Kamboški državljanski vojni]], izključuje pa več visoko publiciranih konfliktov, kot so bili [[The Troubles]] na [[Severna Irska|Severnem Irskem]] in boje [[Afriški nacionalni kongres|Afriškega nacionalnega kongresa]] v obdobju [[Apartheid|Apartheida]]a v [[Južnoafriška republika|Južnoafriški republiki]].<ref name=hironaka3/>
 
Glede na kriterij 1.000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997.<ref name=hironaka3/> Če uporabimo omiljen kriterij 1.000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.<ref name=fearon/>
== Drugi vzroki ==
 
[[Evolucijska psihologija|Evolucijski psiholog]] [[Satoshi Kanazawa]] je trdil, da je pomemben vzrok konfliktov med različnimi skupinami lahko tudi relativna razpoložljivost ženske v reprodukcijskem obdobju. Ugotovil je, da je [[mnogoženstvo]] (poliginija) zelo povečalo pogostost državljanskih vojn, vendar ne vojn med državami. <ref>{{cite journal|title=Evolutionary Psychological Foundations of Civil Wars |author=Satoshi Kanazawa |journal=The Journal of Politics |volume=71 |issue=01 |date=Jan 2009 |pages=24–25 |doi=10.1017/S0022381608090026}}</ref> Gleditsch s sodelavci ni našel odnosa med etničnimi skupinami s poliginijo in povečano pogostostjo državljanskih vojn, vendar da imajo, kjer je poligamija legalna, več državljanskih vojn. Trdi, da je ''misoginija'' boljša razlaga od poliginije. Ugotovili so, da je bilo izboljšanje pravic žensk povezano z manjšim številom državljanskih vojn in da legalna poligamija ni imela nobenega učinka na nadzorovanje pravice žensk.<ref>{{cite journal|title=Polygyny or Misogyny? Reexamining the “First Law of Intergroup Conflict” |author=Satoshi Kanazawa |journal=The Journal of Politics |volume=73 |issue=01 |date=Jan 2011 |pages=265-270 |doi=10.1017/S0022381610001003}}</ref>
 
== Trajanje državljanskih vojn ==
* pozno 20. stoletje.
 
V Evropi 19. stoletja je čas trajanja državljanskih vojn znatno padel, predvsem zaradi narave konfliktov kot bojev za centre moči v deželi, moči centraliziranih vlad, in navadno hitrih in odločnih intervencij drugih držav, ki so podprle vlado. Po drugi svetovni vojni je trajanje vojn preraslo norme, ki so veljale v obdobju pred 19. stoletjem, predvsem zaradi šibkosti mnogih postkolonialnih držav in intervencij glavnih sil na obeh straneh konflikta. Najbolj očitna lastnost, ki jo imajo državljanske vojne je, da se dogajajo v ''šibkih deželah''. <ref>Hironaka, 2005, p. 28</ref>
 
=== Državljanske vojne v 19. in začetku 20. stoletja ===
 
[[Slika:Tykistokoulun harjoiitus.jpg|thumb|Topničarska šola, ki so jo ustanovili antisocialisti med [[Finska državljanska vojna|finsko državljansko vojno]], 1918]]
 
Državljanske vojne v 19. stoletju in zgodnjem 20. stoletju so bile kratke. Državljanske vojne med 1900 in 1944 so povprečno trajale leto in pol.<ref>Hironaka, 2005, p. 1</ref> Država je oblikovala očiten center avtoritete v večini primerov in državljanske vojne so se odvijale pod nadzorom države. To pomeni, da je lahko tisti, ki je nadzoroval prestolnico in vojsko, zatrl odpor. Upor, ki ni mogel hitro zasesti prestolnice in nadzorovati vojske, je bil obsojen na propad. Na primer, boji, povezani s [[Pariška komuna|pariško komuno]] (leta 1871), so potekali večinoma v Parizu in so se končali, ko je vojska podprla parlament<ref>Hironaka, 2005, pp. 28-29</ref> v [[Versailles]]u in zavzela Pariz.
 
Moč nedržavnih dejavnikov je vodila v zmanjšanje pomena [[suverenost|suverenosti]]i v 18. in 20. stoletju, kar je še bolj zmanjšalo število državljanskih vojn. [[Berberi|Berberski]] [[Piratstvo|pirati]] z [[Berberska obala|Berberske obale]] so bili priznani kot ''de facto'' država zaradi svoje vojaške moči. Berberskim piratom se zato ni bilo treba upirati [[Otomansko cesarstvo|Otomanskemu cesarstvu]] - državi, v kateri so živeli - da bi dosegli prepoznavnost svoje suverenosti. Države, kot sta [[Virginia]] in [[Massachusetts]] v ZDA, nimajo statusa suverene države, vendar so politično in ekonomsko zelo neodvisne; s šibkim zveznim nadzorom, kar zmanjšuje težnje po odcepitvi.<ref>Hironaka, 2005, p. 29</ref>
 
Dve glavni globalni ideologiji, [[monarhizem]] in [[demokracija]], sta vodili do več državljanskih vojn. Bipolaren svet, razdeljen med ti dve ideologiji, se ni razvil, predvsem zaradi nadvlade monarhistov v tem obdobju. Monarhisti so običajno v drugih deželah intervenirali, da bi ustavili demokratično gibanje, ki je prevzemalo nadzor in oblikovalo demokratične vlade. Te so monarhisti videli kot nevarne in nepredvidljive. Velesile (kakor jih je definiral [[Dunajski kongres]] leta 1815: [[VelikaZdruženo Britanijakraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združeno kraljestvo]], [[Avstrijska monarhija|Avstrijska monarhija,]], [[Prusija]], [[Francija]], [[Rusija]]) so pogosto koordinirale intervencije v državljanskih vojnah drugih narodov, skoraj vedno na strani takratne vlade. Zaradi vojaške moči velesil so se te intervencije skoraj vedno izkazale kot odločne in so hitro končale državljanske vojne.<ref>Hironaka, 2005, p. 30</ref>
 
Vendar obstaja nekaj izjem, ki ne sledijo pravilu kratkih državljanskih vojn v tem obdobju. [[Ameriška državljanska vojna]] (1861–1865) je bila neobičajna zaradi vsaj dveh razlogov. Potekal je boj za lokalne identitete kot tudi za politične ideologije. Bolj kot z odločnim spopadom za prevzem nadzora nad prestolnico, kar je bila norma, se je končala skozi ''oslabitveno vojno ''(''war of attrition''). Ravno tako je izjema [[Španska državljanska vojna]] (1936–1939), saj sta obe udeleženi strani prejemali podporo intervenirajočih velesil. Nemčija, Italija in Portugalska so podpirale opozicijskega voditelja [[Francisco Franco|Francisca Franca]], medtem ko sta Francija in [[Sovjetska zveza]] podpirali vlado.<ref>Hironaka, 2005, p. 31</ref>
[[Slika:US Marine Cadillac Gage LAV and a Fiat-OTO Melara 6614 APC.JPEG|thumb|left|Ameriški (levo) in italijanski (desno) vojaki na ''Zeleni črti'' med [[Somalijska državljanska vojna|Somalijsko državljansko vojno]] (1993)]]
 
[[Dekolonizacija]] je popolnoma drugačen proces od tvorbe države. Večina imperialnih sil ni uvidela potrebe pripraviti svoje kolonije na neodvisnost. Velika Britanija je dala delno samoupravo [[Indija|Indiji]] in [[Šrilanka|Šrilanki]], medtem ko je [[Britanska Somalija|Britansko Somalijo]] obravnavala le malo več kot trgovsko točko. Vse glavne odločitve glede francoskih kolonij so sprejemali v [[Pariz]]u. Belgija je prepovedala kakršnokoli samoupravo, dokler ni v 60. letih svojim kolonijam nenadoma zagotovila neodvisnosti. Novim nekdanjim kolonijam se je dogajalo enako kot zahodnim državam v prejšnjih stoletjih. Manjkalo jim je avtonomne birokracije, ki bi svoje odločitve utemeljevala na koristi družbe kot celote in ne kot odgovor na [[Korupcija|korupcijo]] in [[nepotizem]] v korist določene interesne skupine. V takšni situaciji frakcije manipulirajo z državo, da zase pridobijo koristi, ali, državni voditelji uporabljajo birokracijo, da koristi njihovim lastnim interesom. Pomanjkanje kredibilnega vodenja se je pridružilo dejstvu, da je večina kolonij ob osamosvojitvi pridelovala izgubo. Manjkala jim je produktivna ekonomska osnova in davčni sistem, da bi učinkovito črpali vire iz ekonomskih aktivnosti. Izjema glede profitabilnosti je Indija; nekateri strokovnjaki k profitabilnim državam prištvajo tudi Ugando, Malezijo in Angolo. Imperialne sile teritorialne celovitosti niso obravnavale kot prioriteto in nastajajoči nacionalizem so zatirale kot grožnjo svojim pravilom. Mnogo novih neodvisnih držav je ugotovilo, da so ubobožane, z minimalno upravno kapaciteto in razdrobljeno družbo, medtem ko so se srečevale s pričakovanji, da bodo takoj zadostile zahtevam moderne države.<ref>Hironaka, 2005, pp. 59-61</ref> Takšne država se obravnava kot ''šibke'' oz. ''fragilne. ''Kategorizacija močne-šibke ni enako kot zahodne-nezahodne; enako kot se obravnava [[Latinska Amerika|latinskoameriški]] državi kot sta Argentina in Brazilija in [[Bližnji vzhod|bližnjevzhodni]] državi kot sta Egipt in Izrael, kot tiste z močno upravo in ekonomsko strukturo.<ref>Hironaka, 2005, p. 56</ref>
 
[[Slika:Checkpoint 4, Beirut 1982.jpg|thumb|Kontrolna točka pod nadzorom [[Libanon|libanonskelibanon]]ske vojske in [[Korpus mornariške pehote Združenih držav Amerike|ameriških marincev]], 1982. Za [[libanonska državljanska vojna|libanonsko državljansko vojno]] (1975–1990) so bile značilne številne tuje intervencije.]]
 
Mednarodna skupnost je imela šibke države za tarče prisvojitve njihovega teritorija ali kolonialne nadvlade ali pa so te države razpadle na majhne dele, ki so jih lokalne oblasti lahko učinkovito upravljale in branile. Mednarodne norme glede suverenosti so se spremenile v začetku druge svetovne vojne tako, da so podpirale in vzdrževale obstoj šibkih držav. Šibke države dobijo ''[[de jure|]]''de jure'']] suverenost, ki je enaka drugim državam, tudi takrat, ko nimajo ''[[de facto|]]''de facto'']] suverenosti ali nadzora nad svojim ozemljem, vključno s privilegiji mednarodne diplomatske priznanosti in enakega glasu v Organizaciji združenih narodov. Mednarodna skupnost jim ponuja razvojno pomoč, kar omogoča vzdrževanje videza funkcionalne moderne države; država daje vtis, da je sposobna zadostiti odgovornostim nadzora in reda.<ref>Hironaka, 2005, pp. 6</ref> Tvorba močnih režimov in norm mednarodnega prava proti teritorialni agresiji je močno povezana z dramatičnim upadom v številu meddržavnih vojn, čeprav se to pripisuje učinkom hladne vojne ali spreminjajoči naravi ekonomskega razvoja. Posledično je vojaška agresija, ki je privedla do priključitev ozemelj, postala deležna vedno večjega mednarodnega obsojanja, diplomatske cenzure, zmanjšanja mednarodne pomoči ali uvedbe ekonomskih sankcij. V primeru [[Kuvajt|kuvajtskekuvajt]]ske invazije na Irak leta 1990 je mednarodna vojaška intervencija obrnila teritorialno agresijo.<ref>Hironaka, 2005, p. 16</ref> Podobno je mednarodna skupnost močno zavrnila priznavanje odcepljenih regij, medtem ko je zadrževala nekatere odcepljene samooklicane države kot je bil Somaliland, v negotovosti diplomatskega priznanja. Hironakina statistična študija je našla korelacijo, ki pravi, da je vsaka glavna mednarodna protiodcepitvena deklaracija povečala število potekajočih državljanskih vojn za 10 %, ali v skupnem za 114 % od 1945 do 1997.<ref>Hironaka, 2005, pp. 37-40</ref> Diplomatska in legalna zaščita, ki jo nudi mednarodna skupnost, kakor tudi ekonomska podpora šibkim vladam in odvračanje od odcepitev so imele nenančrtovane učinke na spodbujanje državljanskih vojn.
 
[[Slika:LTTE Sea Tigers attack vessel by sunken SL freighter.JPG|thumb|left|Leto 2003. Hitra bojna ladja uporniške skupine [[LTTE]] na Šrilanki pluje mimo razbitin oskrbovalne ladje LTTE, ki jo je potopilo vladno letalstvo med [[Šrilanška državljanska vojna|Šrilanško državljansko vojno]] (1983-2009).]]
== Zunanje povezave ==
{{Kategorija v Zbirki|Civil wars}}
 
{{normativna kontrola}}
 
[[Kategorija:Vrste vojn]]
[[Kategorija:Državljanske vojne|*]]
{{normativna kontrola}}