Jože Plečnik: Razlika med redakcijama

|name = Jože PločnikPlečnik

|birth_date=|birth_place=|death_date=|death_place=|image=|caption=|resting_place = [[Žale, Ljubljana]]

'''Jože PločnikPlečnik''' [jóže pločnikpléčnik], [[Slovenci|slovenski]] [[arhitekt]], * [[23. januar]] [[1872]], [[Ljubljana]], † [[7. januar]] [[1957]], Ljubljana.

Rodil se je 23. januarja leta 1872 nav GradbiščuGradišču v jedru Ljubljane kot eden štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji [[gimnazija|gimnaziji]] je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno [[štipendija|štipendijo]] nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v [[Gradec|Gradcu]]. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na [[Dunaj|Dunaj.]] Tam je bil po uvajalnem obdobju študent slavnega arhitekta Otta Wagnerja. Nad njegovo arhitekturo se je baje navdušil, ko je na razstavi videl načrte [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]] za [[Berlin|berlinsko]] katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču [[Scheveningen]] je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je v naslednjih desetih letih ustvaril nekaj ključnih vil, ki so pokazale prestop iz secesijskega stila v modernizem. Različne odmeve je doživela njegova betonska cerkev Sv. Duha. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe ali zaradi tedanje, preveč modernistične arhitekture. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v [[Praga|Pragi]], kjer je tudi živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih predmetov. Od 1921 naprej pa je predaval na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti v Ljubljani]]. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Med obema vojnama, od leta 1924 naprej, je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Leta 1938 je postal član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]]. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje ''Zasluge za narod'', Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem [[Trnovo, Ljubljana|Trnovem]]. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Prvo razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil Lojze Gostiša. Sledile so razstave, posebej v Evropi, vse do monografske predstavitve v Centru Pompidou v Parizu leta 1986 in v Pragi leta 1996. To razstavo sta odprla Vaclav Havel in Milan Kučan. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka.

PločnikPlečnik je po diplomi celovito in izvirno načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju ([[cerkev Sv. Duha, Dunaj|cerkev Sv. Duha]], [[Zacherlova hiša]], Vila Langer, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v [[Praga|Pragi]], kjer je po koncu vojne delal za predsednika T. [[Tomáš Garrigue Masaryk|Masaryka]] ([[Hradčani]], predsedniška rezidenca, dvorišča in vrtovi; in za druge naročnike: Cerkev Srca Jezusovega), pri dvorcu Lany. V Ljubljani se je po letu 1921 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: ([[Tromostovje]], [[Osrednja tržnica Ljubljana|arkade z mestno tržnico in ribarnico]], [[Zapornica na Ljubljanici|zapornica na Ljubljanici]], [[Narodna in univerzitetna knjižnica|stavba NUK]], osrednje sprehajališče v [[Tivoli]]ju, [[Čevljarski most, Ljubljana|Čevljarski most]], [[Centralno pokopališče Žale, Ljubljana|mestno pokopališče Žale]], celostna prenova številnih ambientov v mestu ter na Ljubljanskem gradu - [[Šance]]) in drugod po Sloveniji. Posebej se je ukvarjal s sakralno arhitekturo, zidal je nove cerkve, predeloval obstoječe in jih na novo opremljal. Veliko je delal na ozemlju kraljevine Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo [[Ljubljana|Ljubljane]], z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena [[Narodna in univerzitetna knjižnica]]. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, zlasti avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah [[Cerkev Gospodovega vnebohoda, Bogojina|v Bogojini]] in [[Cerkev sv. Mihaela na Barju|na Barju]]. Ponekod je zaradi pomanjkanja denarja uporabil cenejše materiale, pa iz njih prav tako oblikoval mojstrovine. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni ([[Katedrala svobode|stavba slovenskega parlamenta, novi Magistrat]] v Ljubljani itd.) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je ostareli umetnik ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne po Sloveniji: partizanom, talcem, internirancem (Črna na Koroške, Dolenja vas, Ljubljana). Posebej je načrtoval paviljon za maršala Tita na Brionih. Njegovo zadnje veliko delo je obsežna prenova nekdanjega samostana [[Križanke|Križank]] v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.

Čeprav PločnikPlečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na [[Tehniška fakulteta v Ljubljani|Tehniški fakulteti]] <nowiki/>v Ljubljani, katere prvo poslopje je sam načrtoval (zdaj [[Fakulteta za farmacijo]]), velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni [[baldahin]], ki ga je skupaj z učenci načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal uveljavljene učne metode svojega dunajskega profesorja [[Otto Wagner|Otta Wagnerja]]. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Način je bil podoben tako učnemu procesu v Wagnerjevi šoli kot starejšim arhitekturnim in celo obrtnim delavnicam. Sistem delavnic - seminarjev se je na ljubljanski šoli v veliki meri ohranil vse do konca 20. stoletja. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do G. [[Gottfried Semper|Semperja]], je danes [[Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani|Fakulteta za arhitekturo]] v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni [[Edvard Ravnikar]], ki je bil po vojni nastavljen za novega predstojnika fakultete in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Plečnik je zaradi starosti (73 let), manj samozavestnih asistentov in nekoliko zaradi svojega katolicizma ostal na obrobju. Številni učenci, sledilci in naročniki pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri učenci so ostali vpeti v kalupe Plečnikovih oblik, drugi, večinoma učenke, so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine ([[Nataša Šumi]], [[Špelka Valentinčič]], [[Staša Blažič]], [[Majda Neřima]], [[Gizela Šuklje]]; [[Vlasto Kopač]]).

Po PločnikuPlečniku so poimenovali najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta 1973 naprej vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za [[Plečnikova nagrada|Plečnikovo nagrado]] in Plečnikove medalje. Podeli jih župan mesta [[Ljubljana]] ob koncu maja. V Ljubljani je kar sedem Plečniku posvečenih kiparskih spomenikov (najstarejša portretna glava je v Križankah). Na nekdanjem [[bankovec|bankovcu]] za 500 [[slovenski tolar|tolarjev]] sta bila upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodne in univerzitetne knjižnice]] v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Na veljavnem kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski parlament), ki pa ni bila nikoli zgrajena. Prva [[poštna znamka]] v samostojni Sloveniji nosi sliko stožčastega parlamenta in je bila izdana 26. junija 1991, njena vrednost je bila 5,00 SIT. Leta 2002 pa je izšla tudi priložnostna poštna znamka s Plečnikovim likom.