Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjenih 10 zlogov ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
V obdobju med obema vojnama je bil dejaven tudi kot kritični publicist. Kot levi liberalec je tik pred napadom na Jugoslavijo sodeloval pri ustanovitvi [[Društvo prijateljev Sovjetske zveze|Društva prijateljev Sovjetske zveze]], pozneje pa se je priključil [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]]. Po začetku [[Kraljevina Italija|italijanske okupacije]] je bil maja 1941 kratko aretiran, marca 1942 pa poslan v [[konfinacija|konfinacijo]] v [[Aprica|Aprico]], majhen kraj ob italijansko-[[Švica|švicarski]] meji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je sam z vlakom in peš prebil do Slovenije, kjer se je pridružil [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|slovenskim partizanom]]. Od januarja 1944 do marca 1945 je v [[Kočevski Rog|Kočevskem Rogu]] vodil partizanski [[Znanstveni inštitut IOOF]], edinstveno inštitucijo v zasedeni Evropi. Kot predednik komisije za mejna vprašanja pri IO OF je pripravljal gradiva za novo povojno določitev jugoslovanskih oziroma slovenskih mej. V letu 1945 je odšel v [[Beograd]], kjer je do leta 1947 delal kot tajnik na Inštitutu za preučevanje mednarodnih vprašanj pri jugoslovanskem [[zunanje ministrstvo|zunanjem ministrstvu]]. Na Inštitutu je nadaljeval s pripravljanjem gradiva o mejnih vprašanjih, kot ekspert pa je sodeloval tudi na povojnih [[mirovna konferenca|mirovnih konferencah]] (Pariz, 1946). O mejnem vprašanju je v tem obdobju napisal vrsto brošur in memorandumov, precejšen del v tujih jezikih.
 
Medtem je bil leta 1945 izvoljen za [[izredni profesor|izrednega profesorja]], po vrnitvi na Filozofsko fakulteto leta 1948 pa za [[redni profesor|rednega profesorja]] za zgodovino novega veka. Na fakulteti je ostal do upokojitve leta 1975. Opravljal je tudi različne funkcije na univerzi: v letih 1952-54 je bil [[rektor]] in 1954-56 [[prorektor]]; leta 1977 je postal [[zaslužni profesor]], leta 1986 pa [[častni doktor]] Univerze v Ljubljani. Dvakrat je dobil nagrado Kidričevega sklada (1963 in 1972), Kidričevo nagrado za življenjsko delo (1975) in nagrado AVNOJ-a (1975). Od leta 1953 je bil dopisni, od 1958 redni član [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]] (SAZU); bil je tudi dopisni član [[Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti|JAZU]] (1961) in [[Srbska akademija znanosti in umetnosti|SANU]] (1970). 1965-72 je bil predstojnik Oddelka za zgodovino na FF, 1972-82 upravnik Inštituta za občo in narodno zgodovino (od 1977 Zgodovinski inštitut Milka Kosa) pri SAZU, zatem pa predsednik njegovega znanstvenega sveta do smrti. Dejaven je bil v strokovnih združenjih, v letih 1948-1966 je bil predsednik [[Zveza zgodovinskih društev Slovenije|Zgodovinskega društva za Slovenijo]], 1954-56 prvi predsednik Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije, 1975-78 pa je bil predsednik [[Slovenska matica|Slovenske matice]] (dejansko, formalno samo v funkciji podpredsednika, ker se ni pustil izvoliti za predsednika).
 
Po njem se danes imenuje [[Zwittrova ulica, Novo mesto|ulica]] v Novem mestu.
Brezimni uporabnik