Janez Bleiweis: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodal |
|||
Vrstica 10:
Bleiweisova politična kariera se je začela s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, torej leta 1843. Po mnenju Vodopivca je bil [[fiziokratizem|fiziokratsko]] in [[razsvetljenstvo|razsvetljensko]] usmerjen konservativec.<ref name="Vodopivec49"/> Zavrnil je ilirizem, ki ga je imel za nesprejemljivi separatizem. Prav tako je nasprotoval konstruiranju panslovanskega jezika, ki ga je imel za »lunin jezik«. Do revolucije in naglih sprememb je imel negativen odnos. Zagovarjal je legitimizem, nasprotoval revoluciji in nagli nasilni odpravi fevdalizma. Rešitev kmečkih težav je postavljal v roke »pravičnega« cesarja. Zavzemal se je za mirno in ubogljivo čakanje na izboljšanja, ki jih bo prinesel čas. Obstoj in razvoj slovenskega naroda je videl le v okviru habsburške monarhije. Nad idejo [[Zedinjena Slovenija|Zedinjene Slovenije]] sprva ni bil navdušen. Smatral je, da je preradikalna in da [[Slovenci]] za njeno uresničitev nimajo »dušne moči«. Kasneje je svoje mnenje spremenil in organiziral zbiranje podpisov za peticijo, v kateri je bila omenjena tudi Zedinjena Slovenija. Na [[taborsko gibanje|taboru v Vižmarju]] 1869 pa je odločno utemeljeval nujnost združenja slovenskih pokrajin v novo upravno enoto Slovenijo.
V svojem političnem in uredniškem delu se je zavzemal za izobraževanje ljudstva, za preobrazbo kmeta, obrtnika in meščana v gospodarsko sposobnega, nacionalno zavednega in politično trdnega človeka. Do novosti je bil sprva nezaupljiv, a jih je podprl, če so se obnesle. Geslo ''Novic'' in verjetno tudi njega je bilo: »V diru časa utone, kdor z njim ne plava.« V »kulturnem boju« med cerkvijo in državo leta 1872 in 1873 se je Bleiweis postavil na stran cerkve in klerikalcev. Kljub temu pa se ni povsem strinjal s klerikalci, saj se je v deželnem zboru zavzemal za razvoj industrije in meščanstva, a ne za vsako ceno, saj bi silen in nenaden dotok kapitala v slovenska etnična območja lahko povzročil germanizacijo. S cerkvijo se tudi ni strinjal povsem, na primer ne glede odnosa do narodnosti, saj je v ''Novicah'' polemiziral z mnenjem cerkve, ki je narodnost opredelila kot pogansko. Kot vodja [[staroslovenci|staroslovencev]] je imel veliko nasprotnikov, med njimi je bil najbolj opazen [[Fran Levstik]], ki se je iz Bleiweisa in njegove politike pogosto norčeval, pogosto na račun samodrštva. S [[France Prešeren|Francetom Prešernom]] Bleiweis ni veliko sodeloval, Prešeren je Bleiweisa in ''Novice'' kritiziral, vendar je tudi priznaval njihovo vrednost. Očital jim je predvsem nepoznavanje slovenskega jezika (Bleiweis je nekatere članke pisal in objavljal kar v nemščini) in robatost. Priznaval pa jim je vlogo pri razvoju slovenščine. Bleiweis zaradi utilitarističnega odnosa do literature ni znal ceniti Prešernovih osebnoizpovednih umetniških del. Zanj je bila umetnost namenjena bujenju narodne zavesti in »gradnji našega jezika«, zato je veliko bolj kot Prešernove pesmi cenil vznesene, bombastične in narodno goreče pesmi [[Jovan Koseski|Jovana Koseskega]]. Nesoglasja je imel tudi z [[Josip Stritar|Josipom Stritarjem]], ki je na Bleiweisov račun napisal satiro. V dobrih odnosih pa je bil z [[Anton Martin Slomšek|Antonom Martinom Slomškom]], s katerim si je tudi dopisoval, saj sta imela podobna stališča glede aktualnih dogajanj. Leta 1867 je bil imenovan za [[Častni meščan Ljubljane|častnega meščana Ljubljane]]'''.'''
== Sklici in opombe ==
| |||