Veljko Rus: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
Na ljubljansko univerzo se je lahko vrnil leta 1970, ko je postal najprej docent in 1972 izredni profesor za sociologijo dela na njeni novopridruženi članici, Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ([[FSPN]]), kjer je vzpostavil program kadrovsko-organizacijskega študija sociologije. Bil je mdr. aktiven član t. i. ''Korčulanske šole'' revije ''Praxis'' in zagrebšekga kroga ''Čovjek i sistem''. Leta 1974 je še enkrat padel v politično nemilost in bil skupaj s še tremi predavatelji te fakultete ([[Vladimir Arzenšek]], [[Janez Jerovšek]], [[Tine Hribar]]) naslednje leto zaradi "nemarksističnih" oz. "meščanskih" pogledov odstranjen iz pedagoškega procesa. Vanj se je lahko vrnil šele po letu 1985, ko je bil rehabilitiran in izvoljen za rednega profesorja na [[FSPN]] (kasnejši [[FDV]]). Dobro desetletje, ko je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za sociologijo ljubljanske univerze, je izkoristil za raziskave različnih modelov države blaginje in industrijske demokracije na zahodu. Raziskoval je ali predaval kot gostujoči profesor na več univerzah po svetu (Uppsala 1972, Stockholm 1977, Svobodna univerza Berlin 1978, Kobenhavn 1979, Tokio 1980, Južna Karolina/ZDA, 1987/88, Wassenar 1989). Kot mednarodno uveljavljen sociolog se je posvečal teoriji organizacije, socialne politike in socialnega menedžmenta, še zlasti pa teoretski obravnavi človeškega dela v družbenem razvoju ter empiričnim raziskovanjem organizacij, odločanja oz. moči v njih oz. organizacijske demokracije; prispeval je tudi k sociološki konceptualizaciji in sistematizaciji izkustva v socialni politiki ter k reševanju aktualnih družbenih vprašanj (politični in sociološki problemi privatizacije, socialna stratifikacija, družbeni aspekti razvoja, partnerstvo med državo in civilno družbo, sociološki vidiki prehoda iz moderne v postmodero družbo). Na Inštitutu za sociologijo in filozofijo je zasnoval raziskavo ''Kvaliteta življenja v Sloveniji'', ki se je nato razširila tudi v jugoslovanski prostor. V okviru novoustanovljenega Inštituta za družbene vede reogranizirane [[Fvck|FDV]] (1991) je postal predstojnik Centra za evalvacijske in strateške raziskave. Po ponovni vključitvi v delo na FDV v začetku 90. let se je Veljko Rus pedagoško osredotočil predvsem na magistrski študij Menedžmenta neprofitnih organizacij, na katerem je bil mentor 48 magistrom in 5 doktorjem znanosti.
Čeprav ni pripadal jedru uredništva ''Nove revije,'' je bil med podpisniki peticije za ustanovitev revije ter avtor članka v znameniti 57. številki. Ni sicer aktivno sodeloval v procesu politične pluralizacije Slovenije (čeprav so nekateri mladinski forumi že konec leta 1987 v časopisju objavili oglas, v katerem so
Izdal je zapiske in pričevanja svojega očeta [[Josip Rus|Josipa Rusa]] ''(Pričevanja in spomini: O sokolstvu, Osvobodilni fronti in novi Jugoslaviji'', 1989 ter ''Zapiski iz življenja Josipa Rusa'', 1992).
|