Hans Jonas: Razlika med redakcijama

Jonas se je sprva ukvarjal predvsem s humanističnimi in filozofsko zgodovinskimi temami, resnično pa se je uveljavil s študijami o poznoklasičnem gnosticizmu, filozofskem in verskem gibanju. Skupno vsem smerem tega filozofsko religioznega gibanja je verovanje, da je nezavedni del človeka zgrajen iz iste substance kot Bog, toda zaradi tragičnega razkola vržen v svet, ki je napolnjen z zlimi demoni. Ta svet je torej tuj Bogu, ki je za gnostike tišina, globina in absoluten izvir dobrih duhov. Njegovo glavno delo o gnosticizmu [[The Gnostic Religion: The Message of the Alien God & the Beginnings of Christianity]], izdano leta 1958, je bilo dolgo temeljno čtivo o zgodovini gnosticizma v angleščini.

Njegovo prvo večje delo [[The Phenomenon of Life]] iz leta 1966 je bilo uvod v njegovo delo o morali biologije, ki se je kasneje razširilo v moralo, oziroma etiko tehnologije. Njegova fenomonološka interpretacija biologije je razkrila metafizični pomen organskih pojavov. Ukvarjal se je tudi z moralnimi vprašanji bioloških poskusov in zagovarjal dualistično delitav telesa od duha.

Glavno delo Hansa Jonasa na področju etike je bilo objavljeno leta 1979 pod naslovom [[The Imperative of Responsibility: In Search of Ethics for the Technological Age]]. Njegov prvi esej ne temo etike v tehnologiji Philosophical Essays: From Ancient Creed to Technological Man pa je izšel že leta poprej. Vsa dela tega obdobja poskušajo utemeljiti njegovo interpretacijo etike v modernem svetu, v katerem pomembno vlogo igra razmerje med človekom in naravo. Svoj poglavitni princip je poimenoval hevristika strahu. Ta daje prednost negativnim predvidevanjem o prihodnosti pred pozitivnimi v primeru nepredvidvidljivih in nepopravljivih tehnoloških nevarnosti, ki pretijo prihodnosti človeštva. Zagovarja, da je to upravičeno, saj smo ljudje odgovorna bitja. Tako ljudem nalaga neomejeno odgovornost, da poskrbimo za zemljo in naše zanamce, kakršno imajo tudi starši za otroka, le da ta otrok nikoli ne odrase. Zato moramo to odgovornost prenašati tudi na prihodnje rodove, kar je zanj še pomembnejša naloga, kot tista za ohranitev zemlje. Bil je eden prvih, ki je omenjal kolektivno odgovornost za zaščito planeta zaradi povečanja človeške zmožnosti njegove uničitve in potrebe po naši ohranitvi. Zato velja za enega vodilnih filozofov na področju ekologije.