Marina Cvetajeva: Razlika med redakcijama

'''Marina Ivanova Cvetajeva''' , ([[Ruščina|rusko]] Марина Ивановна Цветаева), [[pisateljica]], [[pesnica]], [[dramatičarka]], * [[8. oktober]] [[1892]], [[Moskva]], [[Rusija]], † [[31. avgust]] [[1941]], Jelabuga, [[Rusija]].

 

Spada med najpomembnejše ruske literate v prvi četrtini 20. stoletja. Znana je predvsem po raznih ljubezenskih aferah, svobodomiselnosti ter velikem številu tragičnih življenjskih dogodkov, kateri so izoblikovali njen dramatičen in filozofski slog.

 

Cvetajeva se je rodila v premožni ruski družini. Njen oče, Ivan Vladimirovič Cvetajev, je bil po poklicu profesor umetnostne zgodovine na [[Univerza v Moskvi|Univerzi v Moskvi]]. Kasneje je ustanovil Muzej Aleksandra III., danes poznan kot [[Puškinov muzej|Puškinov muzej]]. Njena mati, sicer očetova druga žena, pa je bila koncertna pianistka. Ker je bila delno poljskega in nemškega porekla, se je njena hči lažje poistovetila s tema narodoma, kar lahko zasledimo tudi v njenih delih. Cvetajeva je iz očetovega prvega zakona imela dve polsestri, leta 1894 pa se rodi še mlajša sestra Anastazija, kateri je mati posvečala več časa. Njen oče jo je zaradi dela sčasoma vedno bolj zapostavljal, zato se je že v mladih letih zatekala k literaturi, kar pa njeni materi ni bilo všeč, saj je želela, da gre hči po njenih stopinjah.

Strastna ljubezen, ki jo je gojila do moža je ni odvrnila od številnih afer. Izmed odmevnejših sta bili aferi z [[Osip Mandelstam|Osipom Mandelstamom]], kateremu je posvetila pesniško zbirko ''Mejniki'' (1916) in pesnico [[Sofija Parnok|Sofijo Parnok]] omenjeno v pesniškem ciklusu ''Napaka'' (1920). Aprila leta 1917 se zakoncema rodi druga hči Irina. V istem letu je bil Efron nastanjen v Moskvi kot častnik 56. rezervnega regimenta.

 

 

Cvetajeva je [[ruska revolucija|oktobrsko revolucijo]] doživela na lastni koži, vendar je do nje gojila močan odpor. Po revoluciji se je Efron priključil [[Bela garda (Rusija)|Beli gardi]]. Pesnica se je v upanju, da se bo z možem pobotala, vrnila v Moskvo, kjer je ujeta pet let trpela pomanjkanja. Dela iz tega obdobja so precej politično usmerjena, med njimi veliko pesmi, ki slavijo bele z naslovom ''Labodji tabor''. Zaradi lakote in brez sorodnikov, na katere bi se lahko oprla, je svojo drugo hčer Irino zaradi podhranjenosti oddala v sirotišnico, ker je verjela, da se ji bo tam godilo bolje, a je kljub temu leta 1920 umrla zaradi podhranjenosti. To je v njej sprožilo gromozanske občutke krivde.

Leta 1922 je s hčerjo odšla v Berlin, kjer se je ponovno združila z možem. Družina je tam ostala nekaj mesecev. Tačas izidejo njene pesniške zbirke z naslovom ''Ločitev'', ''Pesmi Bloku'' in ''Car-dekle''.

 

 

Avgusta istega leta so se preselili na [[Češka|Češko]]. Ker niso imeli dovolj denarja za družinsko stanovanje v [[Praga|Pragi]], se je tja odpravil le Efron, kjer je študiral sociologijo in politične vede, žena in hči pa sta ostali v bližnji vasi. To obdobje je eno izmed najplodnejših, delo pa zaznamujejo predvsem [[pravoslavje|pravoslavni]] elementi in folklora.

Leta 1924 se je mož vrnil in se z družino naselil v predmestju Prage. Leta 1925 se je jima rodil sin Georgij, ki je postal središče njenega življenja, sama pa ga kliče Mur. Istega leta je mož Efron zbolel za [[tuberkoloza|tuberkulozo]], Cvetajeva pa je kot umetnica od [[Češkoslovaška|Češkoslovaške]] prejela manjšo štipendijo, katero je s prehodom na pisanje proze rahlo zvišala.

 

 

Konec leta 1925 se je z družino preselila v [[Pariz]], kjer ni bila najbolje sprejeta. Tam so štirinajst let živeli v bedi, edini vir dohodka pa je družini predstavljalo njeno pisanje proze. Sama se tam ni počutila sprejeta, saj so jo vodilni krogi emigrantskih pisateljev večkrat kritizirali in ji kljub delom, ki so opevali Bele, očitali premajhno kritičnost do Sovjetske zveze.

Leta 1926 se je Cvetajeva prek Parstenakovih pisem spoznala z [[Reiner Rilke|Reinerjem Rilkejem]], s katerim sta si začela dopisovati (''Pisma''), po smrti Rilkeja pa v njegov spomin napiše ''Pesnitev Zraka''. Leta 1935 jo je v Parizu obiskal Pasternak. Dve leti kasneje se je hči Ariadna vrnila v Sovjetsko zvezo, sledil ji je tudi Efron, ki pa je bil obtožen umora nekdanjega sovjetskega agenta, Marina pa je bila šele po zasliševanju seznanjena z dejavnostmi njenega moža. V Parizu je s sinom ostala sama, vendar se je zaradi slabega slovesa odločila za vrnitev v domovino.

 

 

Po vrnitvi leta 1939 se je seznanila s hudo resnico. Pod vodstvom [[Stalin]]a so bili vsi, ki so se odpravili v tujino, osumljenci, zato ni mogla objavljati in se je težko preživljala. Njena sestra je bila v zaporu že pred vrnitvijo Cvetajeve, a se kljub temu, da je preživela stalinizem, nista nikoli več videli. Edini iz kroga umetnikov, na katerega se je lahko obrnila je bil Pasternak, ki ji je priskrbel delo prevajalke, ostali pa so ji obrnili hrbte. Efrona in Ariadno so pozneje aretirali zaradi vohunjenja, izdal pa ju je Ariadnin zaročenec, ki se je izkazal za vohuna NKVD. Efrona so leta 1941 ustrelili, Ariadno pa odpeljali v zapor, kjer je preživela osem let. Po Stalinovi smrti so oba rehabilitirali.