Veljko Rus: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dopolnil
dodal
Vrstica 6:
Kot aktiven pripadnik t. i. kritične generacije je deloval v uredništvu ''Revije 57'' in ''Perspektive'', pri kateri je bil prav tako (so)urednik (obe sta bili politično ukinjeni). Po daljši brezposelnosti je bil 1960 povabljen na Zavod za izobraževanje kadrov in proučevanje organizacije dela (nato Zavod za organizacijo dela oz. Višja/visoka šola za organizacijo dela) v Kranju, kjer je sodeloval pri njenem razvoju, postavil predmet in napisal prvi učbenik ter predaval sociologijo dela do leta 1964, ko je zaradi ponovnih političnih diskvalifikacij in pritiskov moral šolo zapustiti, kljub temu pa je bilo prav to obdobje odločilno za njegovo nadaljnjo profesionalno pot. 1964-68 je nadaljeval delo na Zavodu za revizijo poslovanja v Ljubljani. Leta 1968 je dobil Fordovo ''štipendijo'' za študij v ZDA, kjer se je dodatno strokovno usposabljal na področju sociologije organizacije, pisal doktorat in imel občasna predavanja na Columbiji v New Yorku, v Ann Arborju in Berkeleyju. Po vrnitvi 1969 je doktoriral na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu s temo ''Moč in odgovornost v delovnih organizacijah'' (1970, mentor Rudi Supek).
 
Na ljubljansko univerzo se je lahko vrnil leta 1970, ko je postal najprej docent in 1972 izredni profesor za sociologijo dela na njeni novopridruženi članici, Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ([[FSPN]]), kjer je vzpostavil program kadrovsko-organizacijskega študija sociologije. Bil je mdr. aktiven član t. i. ''Korčulanske šole'' revije ''Praxis'' in zagrebšekga kroga ''Čovjek i sistem''. Leta 1974 je še enkrat padel v politično nemilost in bil skupaj s še tremi predavatelji te fakultete ([[Vladimir Arzenšek]], [[Janez Jerovšek]], [[Tine Hribar]]) zaradi "nemarksističnih" oz. "meščanskih" pogledov odstranjen iz pedagoškega procesa. Vanj se je lahko vrnil šele po letu 1985, ko je bil rehabilitiran in izvoljen za rednega profesorja na [[FSPN]] (kasnejši [[FDV]]). Dobro desetletje, ko je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za sociologijo ljubljanske univerze, je izkoristil za raziskave različnih modelov države blaginje in industrijske demokracije na zahodu. Raziskoval je ali predaval kot gostujoči profesor na več univerzah po svetu (Uppsala 1972, Stockholm 1977, Svobodna univerza Berlin 1978, Kobenhavn 1979, Tokio 1980, Južna Karolina/ZDA, 1987/88, Wassenar 1989). Kot mednarodno uveljavljen sociolog se je posvečal teoriji organizacije, socialne politike in socialnega menedžmenta, še zlasti pa teoretski obravnavi človeškega dela v družbenem razvoju ter empiričnim raziskovanjem organizacij, odločanja oz. moči v njih oz. organizacijske demokracije; prispeval je tudi k sociološki konceptualizaciji in sistematizaciji izkustva v socialni politiki ter k reševanju aktualnih družbenih vprašanj (politični in sociološki problemi privatizacije, socialna stratifikacija, družbeni aspekti razvoja, partnerstvo med državo in civilno družbo, sociološki vidiki prehoda iz moderne v postmodero družbo). Na Inštitutu za sociologijo in filozofijo je zasnoval raziskavo ''Kvaliteta življenja v Sloveniji'', ki se je nato razširila tudi v jugoslovanski prostor. V okviru novoustanovljenega Inštituta za družbene vede reogranizirane [[Fvck|FDV]] (1991) je postal predstojnik novoustanovljenega Centra za evalvacijske in strateške raziskave. Po ponovni vključitvi v delo na FDV v začetku 90. let se je Veljko Rus pedagoško osredotočil predvsem na magistrski študij Menedžmenta neprofitnih organizacij, na katerem je bil mentor 48 magistrom in 5 doktorjem znanosti.
 
Čeprav ni pripadal jedru uredništva ''Nove revije,'' je bil med podpisniki peticije za ustanovitev revije ter avtor članka v znameniti 57. številki. Ni sicer aktivno sodeloval v procesu politične pluralizacije Slovenije (čeprav so nekateri mladinski forumi že konec leta 1987 v časopisju objavili oglas, v katerem so podprli njegovo kandidaturo za predsednika SZDL Slovenije), pač pa je sodeloval pri pisanju osnutka slovenske ustave (t.i. Pisateljska ustava 1988, kjer je zagovarjal ohranitev in poglobitev samoupravljanja). Tudi po spremembi sistema je ostal kritičen do nove ureditve. Kot kandidat ljubljanske univerze je bil 1997 izvoljen v Državni svet Republike Slovenije (mandat do 2002), medtem ko s kandidaturo za njegovega predsednika ni uspel, saj je bil tarča političnih diskvalifikacij, povezanih tudi z njegovo ugotovitvijo, da je ta institucija postala neustaven plen strankokracije. Nikoli ni prešel meja svoje stroke v politiko, saj je (v nasprotju z ideološkim "socialnim inženiringom") zagovarjal mnenje, da ima stroka (npr. sociologija) samo nalogo ugotavljanja in predstavljanja možnih alternativ razvoja, politika pa nosi odgovonost izbire med njimi. Prav tako ni bil izvoljen za rektorja [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani]], ki pa mu je leta 2001 podelila naziv zaslužnega profesorja. Postal je še častni član Slovenskega sociološkega društva (1991), ambasador znanosti Republike Slovenije (1995) in [[akademik]] oz. član [[SAZU]] (izredni 1991 in redni 1995). Pri Mednarodnem sociološkem združenju (ISA) je ustanovil Raziskovalni komite št.10 za participacijo, delavsko kontrolo in samoupravljanje ter mu prvi predsedoval, bil je tudi član Sveta za proučevanje prihodnosti Evrope pri Rimskem klubu ter urednik pri revijah ''Sociologija'' in ''Organization studies''. Dobrih 30 let je imel najvidnejšo vlogo v mednarodnem primerjalnem raziskovanju med slovenskimi družboslovci. Sam ali z drugimi je skupaj objavil ali uredil več kot 30 knjig (7 v tujini).