Aragonska krona: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 83:
Poleg osvojenih mest je sedež taragonske škofije leta 1154 ponovno pridobil naziv metropolitanskega sedeža in se ločil od [[Narbone]]. Pod vladavino Alfonza II. Aragonskega so bila osvojena mesta na jugu (do [[Teruel|Teruela]]) s tudilenskim sporazumom (1151) in cazolskim sporazumom (1179), Aragonska krona je na ta način utrdila mejo na takratnem islamskem območju [[Valencija|Valencije]] in [[Denia|Denie]].
Za utrditev svoje monarhije je Pedro II. Aragonski leta 1205 obiskal papeža Inocencia III. z namenom pridobitve njegove podpore. Pedro II. Aragonski je bil poražen leta 1213 v muredski bitki, kar je pomenilo opustitev načrtov o nadaljnjem širjenju čez [[Pireneji|Pireneje]]. V prvi polovici 13. stoletja je njegov naslednik Jaime I. je osvojil Majorko in Kraljevino Valencije. Po njegovi smrti je njegov sin Jaime II. prevzel njegovo dediščino - kraljevino Majorko ki je vključevala tudi [[Balearske otoke]]. Pedro ''el Ceremonioso'' je politično nestabilno kraljevino [[Majorka|Majorke]] nato dokončno priključil aragonski kroni. Proti koncu 13. stoletja se je Aragonska krona začela širiti proti [[Sredozemlje|Sredozemlju]], z osvojitvijo [[Sicilija|Sicilije]] leta 1282 (v Palermu med t.i. [[siciljanske večernice|siciljanskimi večernicami]] pobijejo francoske ([[Anžujsko kraljestvo|anžujske]]) vojake in sicilijanci povabijo [[Peter III. Aragonski|Petra III. Aragonskega]], naj postane nijhov kralj).
Ustanovi se ''Llibre del Consolat de Mar'' ('knjiga morskega konzulata'), kodeks pomorskih navad. Poleg kodeksa so bile ustanovljene pomorske združbe kot npr. ''Magnas Societas Cathalanorum'' s pomočjo katerih so leta 1380 osvojili območje današnjih [[Atene|Aten]].[[File:Corona aragonum - corona d'aragón - corona d'aragó.jpg|thumb|500px|Širitev aragonske krone na sredozemskem morju okoli leta 1385.]]
| |||