Bitka pri Adrianoplu (378): Razlika med redakcijama

|strength2=12-15.000<ref>H. Delbrück (1980), ''The Barbarian Invasions'', str. 276.</ref> ali

Bitka je potekala v rimski provinci [[Trakija|Trakiji]] 13 km severno od [[Odrin]]a, sedanje Edirne v evropskem delu [[Turčija|Turčije]] blizu turške meje z [[Grčija|Grčijo]] in [[Bolgarija|Bolgarijo]]. Končala se je s prepričljivo zmago Gotov.<ref>Amijan Marcelin, ''Historiae'', 31, 12–14.</ref><ref>Zosim, ''Historia nova'', 4.</ref>

Na bitko, ki je bila del [[gotska vojna (376-382)|gotske vojne (376-382)]], se pogosto gleda kot na začetek končnega propada zahodnega dela Rimskega cesarstva v 5. stoletju, čeprav se je dejansko bíla med Goti in vojsko vzhodnega dela Rimskega cesarstva, ki je preživelo gotske vpade in se razvilo v [[Bizantinsko cesarstvo]].<ref>[http://www.roman-empire.net/army/adrianople.html ''Roman Empire – Adrianople''] roman-empire.net, Ilustrirana zgodovina Rimskega cesarstva. Pridobljeno dne 2. aprila 2007.</ref>

Atanarik je po porazu s strani [[Huni|Hunov]] izgubil avtoriteto ter spoštovanje svojega plemena, zato je veliko število Tervingov dezertiralo. Ta odcepljena skupina pod vodstvom Alavija in Fritigerna je prosila za azil v Rimskem imperiju. Vladar [[Vzhodno Rimsko cesarstvo|Vzhodno Rimskega Cesarstva]] [[Valens]] je prošnjo odobril saj je ravno bil vojno z [[Perzijci]] in je v brezdomnih Gotih najverjetneje videl vir novih vojakov.<ref name=":2">{{Navedi knjigo|title=Adrianople AD 378|last=MacDowall|first=Simon|publisher=Osprey Publishing|year=2001|isbn=978-1-84176-147-3|location=|page=13-14|cobiss=}}</ref> Tako so Goti s čolni, splavi in votlimi debli dreves prečkali reko. Zaradi močnega dežja in neznanja plavanja veliko ljudi prečkanja ni preživelo.<ref name=":1" /> Po njem so se Goti morali spopasti s pomanjkanjem hrane saj Rimljani na prečkanje več tisoč ljudi niso bili pripravljeni. Provincialna poveljnika Lupicinij in Maksim pa jim tudi nista bila v pomoč. Po zapisih Marcelina naj bi bila oba "zahrbtno pohlepna" ter naj bi bi Gotom v zameno za sužnje prodajala lokalne pse.<ref name=":1" /> Medtem so tudi Grevtungi prosili za azil v imperiju, ki pa je bil zavrnjen, saj so imeli imperijalne oblasti že preveč težav z Goti, ki so že bili v imperiju. Kljub temu so medtem, ko so bile Lupicinijeve enote zaposlene z možnim nemirom med Tervingi, prečkali reko ter se združili s Fritigernovimi Goti.<ref name=":1" /><ref name=":2" />