Daoizem: Razlika med redakcijama

Osrednji pojem v daoizmu je ''dao'' (道; pinyin: dào), neviden in vseobsegajoč praprincip vsega obstoječega, s katerim se je po daoizmu treba uskladiti za harmonično življenje. Poleg daota, ki v prevodu pomeni »pot«, se v daoizmu pojavijo še drugi koncepti, kot so »nedelovanje« (無為; pinyin: wú wéi), »krepost« (德; pinyin: dé) ter »spontanost« (自然; zìrán). Od svojih zametkov pa vse do danes je daoizem spremljal in močno vplival na kitajsko družbeno in kulturno življenje.

 

Filozofski daoizem se je podobno kot konfucijanstvo kot družbeno relevantna miselnost pojavil v obdobju stoterih šol, v času postopnega razpada fevdalne družbe konec 5. in v začetku 4. stoletja pr. n. št. Kot odgovor na nevzdržne razmere, so nekateri želeli zapustiti svet uradnih hierarhij in so uteho našli v idejah individualistično-anarhističnega filozofa Yang Zhuja (楊朱; pinyin: Yáng Zhū). Yang Zhu ima v svoji filozofiji sicer mnogo daostičnih potez, ampak mnogi sinologi so mnenja, da je bil ustanovitelj svoje lastne posebne šole, ki je bila ločena od daoizma. Je prvi, ki je poskušal relativizirati splošno veljavna merila o vrednosti družbe in posameznika. Problematiko svobode, ki je osrednji predmet njegovih razprav, sta obravnavala tudi oba najbolj znana utemeljitelja daoistične filozofije, Laozi (老子; pinyin: Lǎozǐ) in Zhuangzi (莊子; pinyin: Zhuāngzǐ).

 

Daoistom so zaradi daota kot vseobsegajoča, odločilna ter zaokrožena sila, ki v sebi in prek sebe določa vse bivanje, vsi nasilni posegi v svet odveč in so tudi najvišjim vladarjem predlagali, naj se čim manj dejavno vmešavajo v naravni in posledično družbeni tok življenja. Zagovarjali so koncept nedelovanja ''wu wei'' (無為; pinyin: wú wéi). Proces ''wu wei'' ne pomeni pasivnosti, saj posamezniku, družbi ali naravi omogoča, da se skozi njih izrazi edina dejavnost, ki zmore ustvariti resnično sožitje med vsem obstoječim. Ta dejavnost je ''de'' (''德''; pinyin: dé), naravno dana in osnovna krepost.

 

[[slika:青羊宫法事.jpg|thumb|Daoistični obred v templju ''Qingyang'' (''Tempelj zelene koze'') v mestu Chengdu, provinca Sichuan, [[Ljudska republika Kitajska|LR Kitajska]]]]

Klasiki filozofskega daoizma, kamor spadata Laozi in Zhuangzi, se niso nikoli ukvarjali z nesmrtnostjo, temveč so se zavzemali za ideal mirne smrti po izpolnjenem življenju. Od obdobja dinastije Han (漢; pinyin: Hàn) (206 pr. n. št.–220) naprej, se je vse več daoistov ukvarjalo z raziskovanjem metod podaljševanja življenja in nesmrtnosti. Iz nauka prvega znanega daoističnega alkimista Liu Shaojuna (劉燒君; pinyin: Liú Shāojūn) se je tako razvilo pravo religiozno gibanje. Religiozni ali ljudski daoizem je svoj duhovni potencial črpala iz kultov agrarne mitologije, simboličnih prvin daoistične filozofije in populariziranih inačic budistične religije. Religija je že v obdobju Han imela svoje najvišje božanstvo Huang Laojuna (黃老君; pinyin: Huáng Lăojūn) (mešanica med »Rumenim cesarjem« Huang dijem (黃帝; pinyin: Huáng Dì) in Laozijem), ki je opisan celo kot inkarnacija daota. V nekaterih primerih se je pojavil tudi le sam Laozi, ki so ga častili kot božanstvo. Alkimisti so najbrž še starejšemu daoističnemu »bogu štedilnika« Zao Jun (灶君; pinyin: Zào Jūn) pred eksperimenti, kjer so delali zvarke za podaljševanje življenja, žrtvovali na oltar.

Ob naraščanju vpliva budizma se je daoističnemu panteonu pridružilo še mnogo različnih malikov. Najpomembnejša božanstva so tvorila trojico »nebo-zemlja-človek« ''tian di ren'' (天地人; pinyin: tiān dì rén). Daoistična religija je iz tradicionalnih ljudskih verovanje prevzela tudi vrsto obrednih praks in tehnik, npr. geomantični sistem »vetra in vode« ''feng shui'' (''風水''; pinyin: fēng shuǐ), ki na podlagi kozmičnih dejavnikov določa naprimernejša mesta in razmere za postavitev objektov ali izvedbo obredov in je po svetu ohranjen še danes.

 

V času šestih dinastij Liu chao (六朝; pinyin: Liù cháo) (220—581 n. št.) se je pojavil izraz neodaoizem ''xin daojia'' (新道家; pinyin: xīn dàojiā), katerega utemeljitelja sta Wang Bi (王弼; pinyin: Wáng Bì) in He Yan (何宴; pinyin: Hé Yàn) — ustanovitelja »Šole za spoznavanje misterija« ''xuan xue (''玄學; pinyin: xuān xué). Privilegiranci kitajske družbe so v prostem času zbirali na t.i. Čistih pogovorih ''qing tan'' (清談; pinyin: qīng tán) in iskali bistvo posameznih besed. V tej šoli se je oblikovala tudi antiintelektualna skupina slikarjev in pesnikov »Tokovi vetra« ''feng liu'' (風流; pinyin: fēng liú). Poleg tega je zraven spadalo še "Sedem modrecev iz bambusovega gozdička" ''Zhu lin qi xian'' (竹林七仙; pinyin: Zhū lín qī xiān) z glavnim predstavnikom Ji Kangom (嵇康; pinyin: Jī Kāng). Norčevali so se iz poduhovljenih debat sodobnikov, ki so se po njihovem mnenju samo še oddaljevali od resničnega daota, poveličevali so spontanost, kritizirali okostenelost konfucijanske družbe, ljubili umetnost ter uživali ob pitju vina. V 7. in 8. stoletjuje ta skupina močno vplivala tudi na nastanek budistične šole ''chan'' (禪; pinyin: chán; japonsko ''zen'').

 

Daoizem je skozi vso zgodovino tradicionalne Kitajske predstavljal pomemben vpliv na družbeno in kulturno življenje, s posebnim vplivom na razne tajne družbe. V času komunistične LR Kitajske je bil daoizem strogo kritiziran, vendar zaradi svoje idealistične in apolitične narave ni bil nikoli tako preganjan kot konfucijanstvo. V zadnjih letih vse od liberalizacije kitajske družbe je ponovno opazno obnavljanje nekaterih tradicionalnih daoističnih samostanov.

 

 

Laozi (ok. 6. do 5. stol. pr. n. št.) — Stari mojster ali Stari mojstri, ki morda sploh ni bil resnično obstoječa zgodovinska osebnost, velja za avtorja znamenitega dela »''Dao de jing«'' (道德經; pinyin: Dào dé jīng) ''(Klasik poti in njene krepostne sile). Dao de jing'' velja kot eno najpomembnejših in verjetno tudi najstarejših klasičnih del filozofskega daoizma in je na Kitajskem še danes aktualen. Ima svoj natančen in v sebi zaključen logični ustroj. Razdeljen je na dva dela, namreč na del, ki obravnava ontološke dimenzije samega daota, ter na del, ki obravnava pojem kreposti ''de.'' Temeljna principa te filozofije sta tudi prisotnost ''you'' (有; pinyin: yǒu) in odsotnost ''wu'' (無; pinyin: wú), ki sta z značilno komplementarno dinamiko močno prepletena tudi s pojmom ''dao'' 道. V ‘pozahodenih’ interpretacijah in prevodih pogosto pride do napak v razumevanju tovrstnih besedil. Dao (kot ustvarjalna sila življenja) v ''Dao de jingu'' tako ne sodi le na raven metafizike, ampak je tudi prisoten v vsaki konkretni stvari, ki biva tudi na ravni fizikalnega in dojemljivega. Tako tudi pismenka »''chang«'' (常; pinyin: cháng), ki v besedilu pomeni ''večno'', za razliko od npr. »Božje besede« v večini interpretacij starega evangelija, v sistemu starokitajske miselnosti pomeni večno premeno, ki se manifestira skozi neprekinjeno rojevanje in smrt, nastajanje in spreminjanje pojavnih oblik. Laozi ugotavlja, da jezik nič ne prispeva k razjasnitvi kompleksnih vsebin daotove esence. V njegovi spoznavni teoriji mehanizmi jezikovnega izražanja kvečjemu zavirajo spoznanje.

 

Zhuangzi (ok. 380 do 300 pr. n. št.), s polnim imenom Zhuang Zhou (莊周; pinyin: Zhuāng Zhōu), je bil rojen v današnji provinci Hunan (湖南; pinyin: Húnán). Najprej je deloval kot nižji uradnik, nato pa se je naveličan odpravil na podeželje in živel skromno življenje modreca. Dvakrat je odklonil ponudbo za visoko državniško pozicijo. Filozofska zbirka, ki jo pogosto po njenem avtorju imenujemo »''Zhuangzi''«, nosi naslov »''Nan hua zhen jing''« (''南花真經''; pinyin: Nán huā zhēn jīng) (»Resnični klasik Južnega cvetovja«). Nastala je  v 4. stoletju pred našim štetjem, njen avtor naj bi bil pa ravno Zhuangzi. V delu je veliko bolj kot država v ospredju osvoboditev človeka izpod jarma njegove individualnosti, ki se kaže v materialnem poželenju in duhovnih ambicijah. S tem, ko je dosledno nedejaven in se ničemur ne upira, je postavljen v neranljivi položaj središča vsega obstoječega, ki mu nudi vpogled v nerešljiva in nedeljiva življenjska nasprotja. Njegova nihilistična, a nikakor ne fatalistična filozofija se kaže v znamenitih zgodbah o »koristi brezkoristnosti« ''Wu yong zhi yong'' (無用之用; pinyin: Wú yòng zhī yòng). Hkrati je v njegovih zgodbah (npr. v »Sanjah o metulju« ''Hudie meng'' (蝴蝶夢; pinyin: Húdié mèng), kjer se Zhuangzi sprašuje o tem, ali je človek, ki sanja, da je metulj, ali metulj, ki sanja, da je človek, prisoten tudi njegov odpor do vsakršne nadvlade človeka nad človekom ali naravo, poudarjanje enakovrednosti in medsebojne neodvisnosti življenja in smrti, iluzornosti kakršnega koli zunanjega ali neodvisnega »jaza« nad katero koli obliko zavedanja ter vprašanja o zaznavanju in dojemanju resničnosti.

 

Knjiga »Liezi« (列子; pinyin: Lièzǐ) istoimenskega avtorja naj bi po nekaterih virih nastala že v 5. stoletju pred našim štetjem, vendar so raziskave pokazale, da so bili vsaj nekateri deli napisani šele v 3. in 4. stoletju našega štetja. Liezi je bil še bolj nihilističen kot Zhuangzi in v njegovem delu so prisotni vplivi budizma. Osrednji pojem njegovega nauka je praznina ''xu'' (虛; pinyin: xū) kot nekakšna odpoved potrošništvu in navezanosti na materialne ali duhovne dobrine, hkrati pa kot zavest, ki je sprijaznjena z ničevostjo vsega bivajočega in lastnega sebstva.

 

V 2. stoletju pred našim štetjem naj bi kot plod dela večih avtorjev nastalo četrto klasično delo daoistične filozofije, enciklopedija »''Huai nanzi«'' (淮南子; pinyin: Huái nánzǐ) (Mojstri dežele Huainan), katere urednik je bil kralj Liu An (劉安; pinyin: Liú Ān). Delo vsebuje mnogo legalističnih elementov, v daoistični nauk pa vpelje nov pojem »resničnega človeka« ''zhen ren '' (真人; pinyin: zhēn rén) — idealnega človeka, katerega modrost je v tem, da iz nepregledne raznovrstnosti najde pot nazaj v veliko preprostost celote, ki je sestavljena iz obeh nasprotujočih si, a hkrati medsebojno soodvisno povezanih in prepletenih principov ''yin'' (陰; pinyin: yīn) in ''yang'' (陽; pinyin: yáng).

 

 

=== Viri in literatura ===