Wikipedija

Daoizem: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m +par detajlov
Izboljšal in uredil sem pomanjkljiv članek.
Vrstica 1:
[[Slika:Yin yang.svg|thumb|right|Simbol ''Taijitu'' (太極圖; pinyin: Tàijítú) kot diagram predstavlja ravnovesje dveh principov ''yin'' in ''yang'']]'''Daoizem''' (Wade—Giles: '''taoizem''') je starokitajska tradicija in miselnost, ki se deli na klasični oziroma filozofski (道家; pinyin: Dàojiā) in ljudski ali religiozni daoizem (道教; pinyin: Dàojiào). Med obema strujama so velike razlike, vendar obstaja v zahodnih jezikih (vključno s slovenščino) kljub temu samo en izraz, ki poimenuje obe.
[[Slika:Yin yang.svg|thumb|right|Simbol Taidžitu kot diagram predstavlja ravnovesje dveh sil, po katerem deluje princip Jin in Jang]]
 
Osrednji pojem v daoizmu je ''dao'' (道; pinyin: dào), neviden in vseobsegajoč praprincip vsega obstoječega, s katerim se je po daoizmu treba uskladiti za harmonično življenje. Poleg daota, ki v prevodu pomeni »pot«, se v daoizmu pojavijo še drugi koncepti, kot so »nedelovanje« (無為; pinyin: wú wéi), »krepost« (德; pinyin: dé) ter »spontanost« (自然; zìrán). Od svojih zametkov pa vse do danes je daoizem spremljal in močno vplival na kitajsko družbeno in kulturno življenje.
'''Daoizem''' (v starejših zapisih kot taoizem) je različica [[kitajska filozofija|kitajske filozofske]] tradicije, katerih izhodišče sta ravnovesje in naravni red. Ločimo med »[[filozofija|filozofskim]] daoizmom«, ki so ga razvili filozofi [[Jang Džu]], [[Laodzi]] (kitajsko: 老子Lǎozi） in Zhuangzi （kitajsko: 庄子 Zhuāngzi), ter »[[religija|religioznim]] daoizmom«, ki je sinteza filozofskih prvin, ljudskih verovanj in [[budizem|budizma]].
 
== Filozofija1. Filozofski daoizem ==
DaoizemFilozofski daoizem se je filozofskapodobno smer,kot kikonfucijanstvo sekot jedružbeno pojavilarelevantna miselnost pojavil v obdobju dinastijestoterih Zhoušol, (11.v stol.času pr.postopnega n.razpada štfevdalne družbe konec 5. –in 221v začetku 4. stoletja pr. n. št.), kiKot gaodgovor lahkona imenujemonevzdržne karrazmere, »zlataso dobanekateri kitajskeželeli filozofije«.zapustiti Boljsvet natančnouradnih jehierarhij biloin toso vuteho [[obdobjenašli stotetihv šol|obdobjuidejah stoterihindividualistično-anarhističnega šol]]filozofa inYang postopnegaZhuja razpada(楊朱; fevdalnepinyin: družbeYáng (5Zhū)., 4.Yang stol.Zhu pr.ima n.v št.).svoji Vfilozofiji tistemsicer časumnogo sedaostičnih potez, ampak mnogi sinologi so mnenja, da je začelbil pojavljatiustanovitelj uporsvoje protilastne oblastiposebne teršole, spletkamki inje prvibila filozofločena od daoizma. Je prvi, ki je poskušal relativizirati splošno veljavna merila o vrednosti družbe in posameznika,. jeProblematiko bilsvobode, nekonformističniki mislecje [[Yangosrednji Zhu]].predmet Problematikonjegovih svobode parazprav, sta zobravnavala boljtudi [[metafizika|metafizičnega]]oba vidikanajbolj obravnavalaznana tudiutemeljitelja Laozidaoistične infilozofije, ZhuangziLaozi (Čuang老子; cepinyin: Lǎozǐ), najboljin znanaZhuangzi utemeljitelja(莊子; daoizmapinyin: Zhuāngzǐ).
 
Glavni pojem v daoističnem nauku je ''dao'' (道; pinyin: dào), katerega etimološki pomen je »pot«. Dao je nevidna in neoprijemljiva, a vendar povsod prisotna, večna in vseobsegajoča manifestacija narave oziroma vsega obstoječega, kar lahko človek občuti v poti zvezd, menjavi dneva in noči, letnih časih, itd. Dao kot simbolično, a tudi dejansko manifestacijo teh zakonitosti najdemo tudi v konfucijanskih klasikih. Značilnost tega nauka je, da poudarja organsko povezavo med zakonitostmi zunanje narave in zakonitostmi človeškega oziroma družbenega življenja, kjer so daoisti svoj svet dojemali kot naravno dano svobodo. Bolj kot etična kategorija, ki je značilna za konfucijanski dao, je pri daoistih isti pojem uporabljen predvsem kot holistični kozmogonični termin — gre za naravno dano pot (zakonitost) večnih premen vesoljstva in vsega bivajočega. Za daoistično miselnost je značilna odsotnost vsega absolutnega, ki se odseva v večnosti daota.
Beseda [[Dao]] ([[kitajščina|kitajsko]]: 道 dào = pót) ima v kitajski miselnosti zelo globok pomen. Pomeni kozmično pranačelo, ki je za vsemi dogajanji, in hkrati – v skladu z imanentno metafiziko, ki je ena temeljnih značilnosti antične kitajske filozofije – tok stvari in dogajanj samih. Filozof Laodzi skuša dao med drugim opisati kot »pramater desettisočih stvari«, čeprav že v prvi kitici svoje knjige pravi, da »če je Dao izrekljiv, potem to ni večni Dao«. Daoisti so težili k samoti, meditaciji, preprostemu življenju. Daoistična etika poudarja pomen ne-delovanja (vuvei 無為), ki pa ni pasivnost, temveč postulat, ki preprečuje delovanje v nasprotju z večnim, vse-prevevajočim tokom Daa. Pomembno je torej življenje v soskladju z naravo in z individualno svobodo ter avtonomno integriteto posameznika.
 
Daoistom so zaradi daota kot vseobsegajoča, odločilna ter zaokrožena sila, ki v sebi in prek sebe določa vse bivanje, vsi nasilni posegi v svet odveč in so tudi najvišjim vladarjem predlagali, naj se čim manj dejavno vmešavajo v naravni in posledično družbeni tok življenja. Zagovarjali so koncept nedelovanja ''wu wei'' (無為; pinyin: wú wéi). Proces ''wu wei'' ne pomeni pasivnosti, saj posamezniku, družbi ali naravi omogoča, da se skozi njih izrazi edina dejavnost, ki zmore ustvariti resnično sožitje med vsem obstoječim. Ta dejavnost je ''de'' (''德''; pinyin: dé), naravno dana in osnovna krepost.
Daoizem lahko razdelimo na daiozem filozofov (5. in 4. stol. pr. n. št.) oziroma v kitajščini imenovan ''daojia'' ter religiozni daoizem (2. in 3. stoletje n. št.), imenovan tudi ''daojiao''. Smeri se med seboj močno razlikujeta, saj prva temelji na filozofiji, medtem ko drugo povezujejo predvsem z ljudsko religijo in magijo, čeprav je še vedno temeljila na starih načelih. Vse smeri daoizma pa so težile k daljšemu življenju oz. nesmrtnosti, čeprav se Laozi ter Zhuangzi neposredno z nesmrtnostjo nista ukvarjala, temveč sta se zavzemala za ideal mirne smrti po dolgem in izpolnjenem življenju.
 
== 2. Religiozni daoizem ==
Daoizem in predvsem Laodzi je v marsičem del narodnega izročila in legend ter zato pomemben dejavnik legend, moralk in kratkih ljudskih zgodbic. Nekateri povezujejo daoizem tudi s teorijo o spolnih vlogah in tradicionalnostjo, saj ob razlagi težavne situacije naslavljajo rešitev na elemente, ki veljajo od nekdaj.
[[slika:青羊宫法事.jpg|thumb|Daoistični obred v templju ''Qingyang'' (''Tempelj zelene koze'') v krajumestu [[Čingjang]]Chengdu, [[Gansu]]provinca Sichuan, [[Ljudska republika Kitajska|LR Kitajska]]]]▼
Klasiki filozofskega daoizma, kamor spadata Laozi in Zhuangzi, se niso nikoli ukvarjali z nesmrtnostjo, temveč so se zavzemali za ideal mirne smrti po izpolnjenem življenju. Od obdobja dinastije Han (漢; pinyin: Hàn) (206 pr. n. št.–220) naprej, se je vse več daoistov ukvarjalo z raziskovanjem metod podaljševanja življenja in nesmrtnosti. Iz nauka prvega znanega daoističnega alkimista Liu Shaojuna (劉燒君; pinyin: Liú Shāojūn) se je tako razvilo pravo religiozno gibanje. Religiozni ali ljudski daoizem je svoj duhovni potencial črpala iz kultov agrarne mitologije, simboličnih prvin daoistične filozofije in populariziranih inačic budistične religije. Religija je že v obdobju Han imela svoje najvišje božanstvo Huang Laojuna (黃老君; pinyin: Huáng Lăojūn) (mešanica med »Rumenim cesarjem« Huang dijem (黃帝; pinyin: Huáng Dì) in Laozijem), ki je opisan celo kot inkarnacija daota. V nekaterih primerih se je pojavil tudi le sam Laozi, ki so ga častili kot božanstvo. Alkimisti so najbrž še starejšemu daoističnemu »bogu štedilnika« Zao Jun (灶君; pinyin: Zào Jūn) pred eksperimenti, kjer so delali zvarke za podaljševanje življenja, žrtvovali na oltar.
 
Mojstrice in mojstri daoistične religije so sčasoma razvili pravo znanost o načinu življenja, ki naj bi privedel do nesmrtnosti. Ti nauki izhajajo iz dveh ločenih šol: alkimistične šole ''wai dan'' (外丹; pinyin: wài dān), katere glavni predstavnik je Ge Hong (葛宏; pinyin: Gĕ Hóng) ter ezoterične šole ''nei dan'' (內丹; pinyin: nèi dān). Nauki ezoterične šole priporočajo posebne telesne vaje za doseganje nesmrtnosti, npr. »embrionalno dihanje« ''tai xi'' (''胎吸''; pinyin: tāi xī)), s katerim naj bi človek postal neodvisen od zunanjega zraka. Vsi praktikanti (če so si lahko privoščili) bi se morali držati stroge diete, se obredno sončiti in uriti telesno gibčnost, poleg tega bi pa moški morali varčevati s spermo, saj se pri izlivu izgublja življenjska energija.
== Načelo ==
▲[[slika:青羊宫法事.jpg|thumb|Daoistični obred v templju v kraju [[Čingjang]], [[Gansu]], [[Ljudska republika Kitajska|LR Kitajska]]]]
Osrednjo načelo daoizma je nauk o Dau, ki predstavlja [[narava|naravni]] [[svetovni red]]. Filozofski daoizem uči delovanje svojega uma in telesa v svetu ter kako najti svojo pravo pot in svojo pravo naravo. Vsaka stvar v vesolju ima svojo pot, svojo naravo tako, kot ima vsak posameznik svojo pot, po kateri mora iti in srečno najti svoje življenje. Daoizem uči, da se vsaka stvar spreminja in da nikoli ne stoji pri miru. Narava se spreminja čez čas in čas, zvezde se rojevajo in umirajo, čas gre in svet stoji, ker Dao 道 (pot) je tudi narava. Zato se daoisti ravnajo po naravi ter mojstri učijo, da mora biti vse skupaj v harmoniji z Daom, drugače ni življenja.
 
Ob naraščanju vpliva budizma se je daoističnemu panteonu pridružilo še mnogo različnih malikov. Najpomembnejša božanstva so tvorila trojico »nebo-zemlja-človek« ''tian di ren'' (天地人; pinyin: tiān dì rén). Daoistična religija je iz tradicionalnih ljudskih verovanje prevzela tudi vrsto obrednih praks in tehnik, npr. geomantični sistem »vetra in vode« ''feng shui'' (''風水''; pinyin: fēng shuǐ), ki na podlagi kozmičnih dejavnikov določa naprimernejša mesta in razmere za postavitev objektov ali izvedbo obredov in je po svetu ohranjen še danes.
=== Dao ===▼
{{glavni|Dao}}
Dao je osrednji pojem daoizma, ki je nastal že v zgodnejših obdobjih. Etimološki pomen besede dao je »pot«, ponazarja pa nekaj nevidnega, neoprijemljivega, a kljub temu povsod prisotnega. Občutimo ga lahko v njegovih zakonitostih, kot na primer menjava dneva in noči ter letnih časov. Hkrati pa naj ga bi lahko občutili kot nekakšno povezavo med nami in naravo, a le v trenutku, ko pozabimo na vsa lažna hrepenenja ter družbene ideale. Ker dao predstavlja odločilno in zaokroženo silo, ki preko sebe določa vse bivanje, so se zdeli daoistom vsi nasilni posegi v svet odveč in so se poskušali čim bolj izogniti vmešavanjem v naravni ter družbeni tok življenja. Za razliko od metafizike daoistov je [[konfucijanstvo|konfucijancem]] veljal Dao za splošen etični ideal in praktično vodilo ravnanja. Konfucijanstvo in daoizem se v (ne)razlagi Daa torej povsem razlikujeta.
 
== 3. Neodaoizem ==
Dao se lahko v grobi miselnosti upošteva kot tok v vesolju, ali kot nekateri trdijo bistvo oz. vzorec za naravni svet, ki ohranja vesolje uravnoteženo in odrejeno. Dao je ne-dvojni koncept-to je večja celota,iz katere vsi posamezni elementi vesolja izhajajo. Dao je običajno opisan v smislu elementov narave in [[metafora|metaforično]] kot podoba vode. Tako kot voda je nerazdeljen, neskončen, samoobnovljiv, mehak in miren, vendar izjemno močan, ravnodušnen in radodaren, usmerjev v ukrepe vseh bitij.
V času šestih dinastij Liu chao (六朝; pinyin: Liù cháo) (220—581 n. št.) se je pojavil izraz neodaoizem ''xin daojia'' (新道家; pinyin: xīn dàojiā), katerega utemeljitelja sta Wang Bi (王弼; pinyin: Wáng Bì) in He Yan (何宴; pinyin: Hé Yàn) — ustanovitelja »Šole za spoznavanje misterija« ''xuan xue (''玄學; pinyin: xuān xué). Privilegiranci kitajske družbe so v prostem času zbirali na t.i. Čistih pogovorih ''qing tan'' (清談; pinyin: qīng tán) in iskali bistvo posameznih besed. V tej šoli se je oblikovala tudi antiintelektualna skupina slikarjev in pesnikov »Tokovi vetra« ''feng liu'' (風流; pinyin: fēng liú). Poleg tega je zraven spadalo še "Sedem modrecev iz bambusovega gozdička" ''Zhu lin qi xian'' (竹林七仙; pinyin: Zhū lín qī xiān) z glavnim predstavnikom Ji Kangom (嵇康; pinyin: Jī Kāng). Norčevali so se iz poduhovljenih debat sodobnikov, ki so se po njihovem mnenju samo še oddaljevali od resničnega daota, poveličevali so spontanost, kritizirali okostenelost konfucijanske družbe, ljubili umetnost ter uživali ob pitju vina. V 7. in 8. stoletjuje ta skupina močno vplivala tudi na nastanek budistične šole ''chan'' (禪; pinyin: chán; japonsko ''zen'').
 
Daoizem je skozi vso zgodovino tradicionalne Kitajske predstavljal pomemben vpliv na družbeno in kulturno življenje, s posebnim vplivom na razne tajne družbe. V času komunistične LR Kitajske je bil daoizem strogo kritiziran, vendar zaradi svoje idealistične in apolitične narave ni bil nikoli tako preganjan kot konfucijanstvo. V zadnjih letih vse od liberalizacije kitajske družbe je ponovno opazno obnavljanje nekaterih tradicionalnih daoističnih samostanov.
Zakon Daa pravi, da se vse vrača k izhodišču, torej vse, kar preide do skrajnosti, se bo vrnilo k nasprotnim lastnostim. Tako daoizem teži k temu, da delujemo v skladu z Daom. Pojavil se je koncept nedelovanja oz. wu wei (無為). To pomeni, da so spontane akcije v skladu z Daom, torej naravnim redom, lažje in učinkovitejše kot aktivni poskusi nasprotovati Dau. Po tem principu lahko tisti, ki ne dela nič, izvrši vse. Vpliv te miselnosti je še danes viden v kitajski politiki ter družbi. Ne smemo pa dojemati ideje nedelovanja preveč pasivno, saj omogoča, da se v posamezniku, družbi ali naravi izrazi dejavnost, ki je v sožitju z vsemi ˝desettisočimi stvarmi ˝, kar pa je kitajski pojem (wan wu), ki označuje vse obsotječe. To silo naravno dane oz. osnovne kreposti pa daoisti imenujejo '''De''' (德).
 
== 4. Predstavniki in pomembna dela ==
»Če bomo izvajali nedelovanje, bo povsod vladal red«
Daoisti so namreč verjeli, da vsak ukrep oz. poseg ruši naravno urejenost ter vodi k neredu.
 
▲=== Dao4.1 Laozi ===
V daoizmu pa naletimo tudi na problem neizrekljivega, saj je, kot že rečeno, Dao nekaj, česar ne moramo niti izgovoriti, kaj šele videti. Laozi besedo uporablja kot neopisljivo realnost. Svoje delo Dao De Ching pa začenja z izrekom:
Laozi (ok. 6. do 5. stol. pr. n. št.) — Stari mojster ali Stari mojstri, ki morda sploh ni bil resnično obstoječa zgodovinska osebnost, velja za avtorja znamenitega dela »''Dao de jing«'' (道德經; pinyin: Dào dé jīng) ''(Klasik poti in njene krepostne sile). Dao de jing'' velja kot eno najpomembnejših in verjetno tudi najstarejših klasičnih del filozofskega daoizma in je na Kitajskem še danes aktualen. Ima svoj natančen in v sebi zaključen logični ustroj. Razdeljen je na dva dela, namreč na del, ki obravnava ontološke dimenzije samega daota, ter na del, ki obravnava pojem kreposti ''de.'' Temeljna principa te filozofije sta tudi prisotnost ''you'' (有; pinyin: yǒu) in odsotnost ''wu'' (無; pinyin: wú), ki sta z značilno komplementarno dinamiko močno prepletena tudi s pojmom ''dao'' 道. V ‘pozahodenih’ interpretacijah in prevodih pogosto pride do napak v razumevanju tovrstnih besedil. Dao (kot ustvarjalna sila življenja) v ''Dao de jingu'' tako ne sodi le na raven metafizike, ampak je tudi prisoten v vsaki konkretni stvari, ki biva tudi na ravni fizikalnega in dojemljivega. Tako tudi pismenka »''chang«'' (常; pinyin: cháng), ki v besedilu pomeni ''večno'', za razliko od npr. »Božje besede« v večini interpretacij starega evangelija, v sistemu starokitajske miselnosti pomeni večno premeno, ki se manifestira skozi neprekinjeno rojevanje in smrt, nastajanje in spreminjanje pojavnih oblik. Laozi ugotavlja, da jezik nič ne prispeva k razjasnitvi kompleksnih vsebin daotove esence. V njegovi spoznavni teoriji mehanizmi jezikovnega izražanja kvečjemu zavirajo spoznanje.
<poem>
»Če je Dao izrekljiv,
To ni večni Dao,
Če ga je moč imenovati,
To ni večno ime.«
</poem>
 
=== 4.2 Zhuangzi ===
Hkrati pa je to nekoliko ironično, saj je Laozi o tem nedojemljivem in neizrekljivem pojmu napisal delo, ki obsega pet tisoč pismenk. Nekateri Laoziju celo pripisujejo »izvirni greh«, saj je poskušal ubesediti nekaj, kar je neizrekljivo in dati obliko nečemu, česar bistvo je praznina.
Zhuangzi (ok. 380 do 300 pr. n. št.), s polnim imenom Zhuang Zhou (莊周; pinyin: Zhuāng Zhōu), je bil rojen v današnji provinci Hunan (湖南; pinyin: Húnán). Najprej je deloval kot nižji uradnik, nato pa se je naveličan odpravil na podeželje in živel skromno življenje modreca. Dvakrat je odklonil ponudbo za visoko državniško pozicijo. Filozofska zbirka, ki jo pogosto po njenem avtorju imenujemo »''Zhuangzi''«, nosi naslov »''Nan hua zhen jing''« (''南花真經''; pinyin: Nán huā zhēn jīng) (»Resnični klasik Južnega cvetovja«). Nastala je  v 4. stoletju pred našim štetjem, njen avtor naj bi bil pa ravno Zhuangzi. V delu je veliko bolj kot država v ospredju osvoboditev človeka izpod jarma njegove individualnosti, ki se kaže v materialnem poželenju in duhovnih ambicijah. S tem, ko je dosledno nedejaven in se ničemur ne upira, je postavljen v neranljivi položaj središča vsega obstoječega, ki mu nudi vpogled v nerešljiva in nedeljiva življenjska nasprotja. Njegova nihilistična, a nikakor ne fatalistična filozofija se kaže v znamenitih zgodbah o »koristi brezkoristnosti« ''Wu yong zhi yong'' (無用之用; pinyin: Wú yòng zhī yòng). Hkrati je v njegovih zgodbah (npr. v »Sanjah o metulju« ''Hudie meng'' (蝴蝶夢; pinyin: Húdié mèng), kjer se Zhuangzi sprašuje o tem, ali je človek, ki sanja, da je metulj, ali metulj, ki sanja, da je človek, prisoten tudi njegov odpor do vsakršne nadvlade človeka nad človekom ali naravo, poudarjanje enakovrednosti in medsebojne neodvisnosti življenja in smrti, iluzornosti kakršnega koli zunanjega ali neodvisnega »jaza« nad katero koli obliko zavedanja ter vprašanja o zaznavanju in dojemanju resničnosti.
 
=== 4.3 Liezi in Huainanzi ===
Prav tako je zanimiv motiv neverbalnega jezika. Uporaba komunikacije v daoizmu se namreč približa nivoju »jezika tišine«, hkrati pa ne gre za popolno odsotnost jezika, temveč kritično omejenost le tega.
Knjiga »Liezi« (列子; pinyin: Lièzǐ) istoimenskega avtorja naj bi po nekaterih virih nastala že v 5. stoletju pred našim štetjem, vendar so raziskave pokazale, da so bili vsaj nekateri deli napisani šele v 3. in 4. stoletju našega štetja. Liezi je bil še bolj nihilističen kot Zhuangzi in v njegovem delu so prisotni vplivi budizma. Osrednji pojem njegovega nauka je praznina ''xu'' (虛; pinyin: xū) kot nekakšna odpoved potrošništvu in navezanosti na materialne ali duhovne dobrine, hkrati pa kot zavest, ki je sprijaznjena z ničevostjo vsega bivajočega in lastnega sebstva.
 
V 2. stoletju pred našim štetjem naj bi kot plod dela večih avtorjev nastalo četrto klasično delo daoistične filozofije, enciklopedija »''Huai nanzi«'' (淮南子; pinyin: Huái nánzǐ) (Mojstri dežele Huainan), katere urednik je bil kralj Liu An (劉安; pinyin: Liú Ān). Delo vsebuje mnogo legalističnih elementov, v daoistični nauk pa vpelje nov pojem »resničnega človeka« ''zhen ren '' (真人; pinyin: zhēn rén) — idealnega človeka, katerega modrost je v tem, da iz nepregledne raznovrstnosti najde pot nazaj v veliko preprostost celote, ki je sestavljena iz obeh nasprotujočih si, a hkrati medsebojno soodvisno povezanih in prepletenih principov ''yin'' (陰; pinyin: yīn) in ''yang'' (陽; pinyin: yáng).
<poem>
»Kdor ve, ne govori;
kdor govori, ne ve.«
</poem>
 
== De5. Reference ==
De Kitajsko 德 je ključni koncept v daoistični filozofiji po navadi pomeni neločljiv značaj, notranjo moč, moralni značaj in vrlino.
 
=== WuViri Weiin literatura ===
# Fung, Yu-Lan. 1966. ''A Short History of Chinese Philosophy.'' New York: The Free Press.
Wu Wei (poenostavljeno kitajsko 无为, tradicionalno 無為) je pomemben koncept v daoizmu, ki vključuje vedeti, kdaj delovati in kdaj ne. Drug vidik tega je, da »vuvei« pomeni kar ne-delovanje.
# Kohn, Livia. ur. 2006. ''Daoist Body Cultivation: Traditional Models and Contemporary Practices.'' Magdalena: Three Pines Press.
 
# Littlejohn, Ronnie. 2016. "Daoist Philosophy | Internet Encyclopedia Of Philosophy". ''Iep.Utm.Edu.'' <nowiki>http://www.iep.utm.edu/daoism/#H3</nowiki>, prevzeto 17.3.2018.
== Nadaljnje branje ==
# Milčinski, Maja. 2013. ''Azijske filozofije in religije.'' Ljubljana: Mladinska knjiga.
* Klasiki daoizma, zbornik (Lao Zi, Zhuang Zi, Lie Zi) {{COBISS|ID=30244352}}
*# Rošker, Jana S. Rošker:2005. ''Iskanje poti: spoznavna teorija v kitajski tradiciji. -1. Deldel 1:- Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song.'' {{COBISS|ID=224301824}}Oddelek za Azijske študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.▼
* Lie Zi: O praznini {{COBISS|ID=226051584}}
# Rošker, Jana S. 2009. 'Traditional Chinese Thought: Philosophy or Religion?' ''Asian Philosophy'' 19(3): 225-237.
* Laozi: Dao De Jing : življenje življenjske sile skozi izžarevanje notranje moči {{COBISS|ID=231245312}}
*# Rošker, Jana S. Rošker:2010. ''Odnos kot jedro spoznanja: kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva.'' Cankarjeva založba, Ljubljana 2010. {{COBISS.SI|ID=251084544}}▼
▲* Jana S. Rošker: ''Iskanje poti: spoznavna teorija v kitajski tradiciji - Del 1: Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song'' {{COBISS|ID=224301824}}
# Watts, Alan. 2008. ''Dao: pot vode.'' Nova Gorica: Založba Eno.
▲* Jana S. Rošker: ''Odnos kot jedro spoznanja: kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva.'' Cankarjeva založba, Ljubljana 2010. {{COBISS.SI|ID=251084544}}
 
== Zunanje povezave ==
Vrstica 69 ⟶ 60:
[[Kategorija:Kitajska filozofija]]
[[Kategorija:Kitajska misel]]
[[Kategorija:PanteizemLaozi]]
[[Kategorija:PoliteizemZhuangzi]]
[[Kategorija:Filozofski daoizem]]
[[Kategorija:Religiozni daoizem]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Daoizem«