Antična Grčija: Razlika med redakcijama

'''Antična Grčija''' je poimenovanje za obdobje stare grške kulture med koncem velikih selitev indoevropskih plemen okoli leta 800 pr. n. št. in vključitvijo območja Grčije v [[rimski imperij]] leta 146 pr. n. št. Zlasti za začetek obdobja veljajo različna merila, saj grško antiko težko strogo ločimo od predhodne ahajske kulture in predgrških kultur. Sprva so začetek obdobja povezovali z začetkom prirejanja [[olimpijske igre|olimpijskih iger]], torej [[776 pr. n. št.|776 pr. n. št.]].

Tudi konec obdobja ni enoznačnoenoumno določen, saj nekateri menijo, da se zaključikonča že z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] 323. leta pr. n. št..

Obdobje deloma sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in [[Rimljani|Rimljanov]] od približno 8. stoletja pr. n. št.. do 5. stoletja.

Antična Grčija opisuje grško govoreči del sveta v tistem obdobju in torej ne vključuje le geografskega območja sedanje [[Grčija|Grčije]], temveč semso sodijok njej spadali še: [[Ciper]], [[Egejski otoki]], obalni pas [[Mala Azija|Male Azije]], [[Sicilija]] in južna [[Italija]] (''[[Magna Graecia|Velika Grčija]]'') in razpršene grške naselbine na obalah [[Kolhida|Kolhide]] (''Kolchis''), [[Ilirija|Ilirije]], [[Trakija|Trakije]] (''Thráki''), [[Egipt]]a, [[Cirenajka|Cirenajke]] (''Cyrenaica''), južne [[Galija|Galije]], vzhodni in severovzhodni del [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] in [[Iberija|Iberijo]] (''Iberia'').

To je bilo živahno obdobje epistemološkega razvoja (gr.grško ''episteme'' = znanje, znanost), ko so postavili temelje sodobni znanosti, umetnosti, izobraževalnim sistemom, politiki in jeziku. Zaslug zaZa prenos tedanjih dosežkov v sodobni čas nimajo zaslug le Grki sami, marveč gre to med drugim pripisati [[Arabci|Arabcem]], predstavnikom [[Renesansa|renesančnega obdobja]] in [[Neoklasicizem|neoklasicistom]].

Znani angleški filozof [[Bertrand Russell]] je nekoč zapisal, da je vzpon stare Grčije pravzaprav presenetljiv, saj so na videz bolj ustrezniustreznejši dejavniki za uspešen razvoj civilizacij obstajali že na drugih geografskih območjih.<ref>Po drugi strani nemški filozof [[Karl Jaspers]] zagovarja s [[teorija o aksialni dobi|teorijo o aksialni dobi]], to je istočasen nenaden kulturni razvoj grške, indijske in kitajske civilizacije.</ref> Toda kljub temu so bili Grki tisti, ki so razvili [[matematika|matematiko]], [[znanost]] in specifičnoznačilno [[filozofija|filozofijo]]. Prvi so pisali [[zgodovina|zgodovino]] v sodobnem pomenu besede, povsem neobremenjeno so razmišljali o naravi sveta. Začetek in nagel razvoj vseh teh značilnosti gre izsleditispada prav v časobdobje antične Grčije, ko se je na širšem geografskem območju spremenilo marsikaj.

== Predhomersko obdobje (ok.okoli 2000 – 8002000–800 pr. n. št.) ==

[[legenda|Legenda]] pravi, da so Atenci v svojih gorah zahrbtno ubili [[Minos]]ovega sina Androgeja. Zaradi tega jesta njihovo deželo pustošila vojska in bolezen. [[Minos]]u in bogovom so se Atenci odkupili s tem, da so [[Minos]]u vsakih 9 let obljubili 7 fantov in 7 deklet kot davek za [[Minotaver|Minotavra]]. Temu je, zanimivo, zgradil labirint ravno Atenec [[Dedal]], potem ko je po uboju nečaka zbežal pred sojenjem iz [[Atene|Aten]] na [[Kreta|Kreto]], -ki političnije centerbila v tistem času politično središče.

Še pred prihodom Indoevropejcev je bil na otoku [[Kreta]] prišlo do vzponavzpon prve visoke kulture na tem območju. Zgodovinarji jo imenujejo kretska ali minojska kultura (ok.okoli 2200 – ok.2200–okoli 1450 pr. n. št.). Krečani so bili sorodni staremu mediteranskemusredozemskemu prebivalstvu [[Grčija|Grčije]] in [[Mala Azija|Male Azije]]. Okoli leta 1700 pr. n. št. je kretsko kulturo zadela katastrofa, katere vzrok ni jasen. Sledil je njen ponovni vzpon, skoraj v celoti pa je bila uničena okrog leta 1450 pr. n. št., najverjetneje izje bilo več razlogov (potres, državljanska vojna, vdor mikenskih Grkov).

Grki so od Minojcev prevzeli način življenja po naselbinah: centersredišče dogajanja je bila palača, okoli nje pa so bile povasi posestvihs vasiposestmi. Palača je centralistično vodila [[gospodarstvo]] za posamezno področjeobmolje. Očitno so od svojih nadrejenih s [[Kreta|Krete]] prevzeli tudi uradniški sistem s [[pisava|pisavo]]. Minojci so uporabljali zlogovno linearno A pisavo A, ki je danes ne znamo brati. Ne poznamo namreč jezika, ki so ga govorili v tej kulturi. Verjetno je šlobil zato enegaeden od egejskih jezikov. Ta jezik je imel svoje posebnosti. Najverjetneje je v njem veljalo pravilo o odprtem zlogu, zato je bila zlogovna pisava zelo primerna za njegovo zapisovanje. To [[pisava|pisavo]] so prevzeli tudi [[Grki]] in jo malo spremenili, tako da govorimo o linearni B pisavi B. Z njo so vodili gospodarstvo palače na glinenih tablicah.

Začetek mikenske kulture sovpadesovpada z indoevropsko naselitvijo, zato jo v nasprotju s predgrškima kulturama Krete in [[Troja|Troje]] štejemo za prvo grško kulturo. Skupno ime za Grke mikenske dobe je Ahajci. Prvo obdobje po naselitvi Grčije je časso pretežno kmečkihgojili kmečke kulturkulture, v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. pa se izoblikujeje izoblikovalo več družbenih razredov. Večje državne tvorbe so nastale v pokrajinah BojotijaBeocija (s središčem v Mikenah) in Argolida, načeloval pa jim je vladar (vojaški kralj), ki so mu državo pomagali upravljati vrhovni poveljnik vojske, aristokrati in lokalni nadzorniki. Nižje na družbeni lestvici so bili obrtniki, trgovci in kmetje, najnižji sloj pa so bili sužnji. To obdobje zaznamuje vojaški duh; plemstvo je živelo v utrjenih dvorcih ter posedovaloimelo bojne vozove in bronasto orožje. V 14. in 13. stoletju so Ahajci dosegli tudi začasno prevlado na morju, o čemer pričajo njihove postojanke na otokih, kot sta [[Rodos]] in [[Ciper]], ter trgovanje z vzhodnim Sredozemljem.

Med glavne najdbe tega časa sodijospadajo jaškasti grobovi v mikenskem gradu in levja vrata v Mikenah.

V Grškem temnem veku zamre [[trgovina]] in skupaj z njo tudi vse gospodarske dejavnosti. Spet prevlada kmetijstvo (Družbadružba postane samozadostna- – [[avtarkija]]). Pozabi se pisava. Palač ni več, nadomestijo jih hiše iz gline. Propad hierarhije [[Mikene|Miken]], [[polis]]i še niniso bili izoblikovanaizoblikovani. 

== Arhaično obdobje (ok.okoli 800 – 500800–500 pr. n. št.) ==

Grško območje 8. in 7. stoletja pr. n. št. je –v zaprimerjavi razlikoz odvelikimi velikihdržavnimi državnih tvorbtvorbami na Bližnjem vzhodu – razcepljeno na vrsto majhnih držav, imenovanih polis. A kljub temu se že v arhaičnem obdobju oblikuje grška zavest, zlasti zaradi skupnega jezika. V 7. stoletju pr. n. št. postane ime Heleni skupna oznaka za vse Grke doma in na tujem (ime izhaja iz manjše pokrajine Hellas v Tesaliji). MedV panhelensketem institucijeobdobju tegaso časa soditavsegrški zlasti preročišče v [[Delfi]]h in [[olimpijske igre]], ki se od začetka 8. stoletja pr. n. št. odvijajo v kraju Olimpija na Peloponezu. V tem času je zapovedana prekinitev vseh vojaških spopadov.

Sredi 8. stoletja pr. n. št. se začne veliko preseljevanje Grkov po sredozemskem svetu. DoSelili selitevso je prišlose predvsem zaradi prevelikega števila prebivalstva, ki je imelo na razpolago premalo zemlje, pa tudi zaradi prezadolženosti nekaterih delov prebivalstva in zaradi trgovskih ambicijtrgovine. Kolonizacija je bila načrtovana iz matičnematičnega polispolisa, so pa bile kolonije od nje večinoma politično neodvisne.

Grki so v tem času poselijoposelili jug Italije (mesta Tarent, KymeKima, NeapolisNeapola) in Sicilijo (mesta Sirakuze, AkragasAkragant, Gela), kamortu greje bil največji naselitveni val (to območjeje sepo latinsko imenuje Magna GreciaGraecia, »Velika Grčija«), področjeobmočje Črnega morja (mesta Apolonija, OdesosOdes, Tomi, Olbija), zahodno Sredozemlje (MasilijaMasalija – današnji Marseilles), pridejo tudi v severno Afriko (kolonija KireneKirena, ob delti Nila Navkratis). V drugem poselitvenem valu prebivalci Sicilije naselijo jadranske otoke Korčulo (Korkira), Hvar (Faros) in Vis (IssaIsa). Ena glavnih posledic velikih selitev je porastrast trgovanja, ki ga spremlja nastanek blagovno-denarnega gospodarstva, saj se kot sredstvo menjave uporablja denar. Grki tako postanejo vodilno ljudstvo starega sveta.

Ob poselitvi ozemlja današnje Grčije je plemenom načeloval kralj. V arhaičnem obdobju pa prideso v polispolisu donastala trenjtrenja med kraljem in aristokrati (nekdanji plemenski in rodovni starešine, ki so ob naselitvi dobili najboljše kose zemlje). Kraljevo oblast zamenja aristokratska republika – plemiškim veleposestnikom, ki se ukvarjajo predvsem z vojsko, so podrejeni brezpravni širši sloji prebivalstva. Z veliko kolonizacijo pa moč dobijo trgovci in obrtniki, ki zahtevajo politične pravice (kjer jim uspe, pride do oligarhije – vladavine najbogatejših, ki niso več nujno aristokrati).

Na začetku 7. stoletja se grška vojska bistveno preoblikuje, saj je ne sestavljajo več le posamezni plemiški bojevniki, temveč falange (večje zaključenesklenjene skupine vojakov, imenovanih hoplitihoplitov). S tem postanejo politično polnopravni vsi tisti državljani, ki so sposobni vojaškeza vojaško službeslužbo (taka je denimo Solonova ureditev v Atenah).

V drugi polovici 7. stoletja pride v številnih grških polisih dovlada vladavine enegatiran – tiranijetiranija. Med tirani so tako pozitivne osebnosti, ki poenotijo izvršilno oblast in skrbijo za gospodarstvo (Pejzistrat v Atenah), kotin negativne (Falaris iz Akraganta na Siciliji, ki naj bi bil izjemno okruten).

* periojkiperioki se ukvarjajo z obrtniškimi in trgovskimi posli, plačujejo davke, političnih pravic nimajo;

* heloti pa so neke vrste državni sužnji, prvotno prebivalstvo območja, ki mora za špartiateŠpartance obdelovati zemljo.

Ena glavnih težav Špartancev je bilo kronično pomanjkanje zemlje, ki so ga reševali z osvajanjem; v dveh dolgotrajnih vojnah so si podredili sosednjo Mesenijo in pozneje še Argolido. S podreditvijo še nekaterih drugih polispolisov ([[Antični Korint]], [[Ajgina]], [[Megara]]), Šparta oblikuje t. i. peloponeškoPeloponeško zvezo, v kateri ima sama nadvlado.

Politično je bila Šparta urejena kot aristokratska monarhija; njena ureditev je vseskozi ostala enaka. Državi sta načelovala dva kralja (vmed času vojnevojno je poveljeval le eden). 28 vsaj 60 let starih špartiatov je tvorilosestavljalo ''geruzijo'', ki je pripravljala zakone in sodila tistim, ki so ravnali proti interesom države. Delo geruzije in kraljev je nadziralo še eno aristokratsko telo – ''eforat'' (tvorisestavljalo ga je pet eforjev, izvoljenih za eno leto). Vsi polnoletni Špartiatišpartiati moškega spola pa so sestavljali ljudsko skupščino, ki je z vzklikanjem (brez pogovora) pritrjevala ali zavračala sklepe kraljev in geruzije. Celotna družba je bila podrejena vojaškemu skupnemu življenju, ki je za posameznika pomenilo skoraj popolno odsotnost zasebnosti.

V osrednji Grčiji v pokrajini Atiki (jonsko območje) pa se je z združitvijo več manjših mest oblikovalaoblikoval večjavečji polis [[Atene]], ki je bilabil zav razlikoprimerjavi s od ŠparteŠparto v neposredni bližini morja in zato že od začetka pomorsko usmerjenausmerjen.

Atene so bile sprva urejene kot monarhija, ki jo je leta 682 pr. n. št. zamenjala aristokratska republika. Na čelu države je bilo devet arhontov (izvršnaizvršilna oblast), ki so po pretekupoteku mandata postali člani drugega pomembnega telesa, areopaga (svet starešin). Državniške in duhovniške funkcijenaloge so bile tako v rokah plemiških družin; plemiči pa so imeli v lasti tudi večino obdelovalne zemlje.

Vse ostrejša socialna nasprotja, ki so male kmete pogosto vodila v dolžniško suženjstvo, je leta 594 pr. n. št. skušal rešiti arhont Solon, ki je vse atenske svobodnjake odkupil iz dolžniškega suženjstva in prepovedal zadolževanje za osebno svobodo. Določil je zemljiški maksimum, prebivalstvo pa po premoženju razdelil na štiri razrede (timokratska ureditev), ki so glede na razred dobili pripadajoče mesto v vojski. Dodal je še eno politično telo, svet štiristotih ali bulé, ki so ga tvoriliestavljali delegati posameznih atenskih okrajev iz prvih treh premoženjskih razredov. Bulé je postal neke vrste nadzorno telo, ki predlaga zakone. Zaradi nepravičnih zakonov je Solon uvedel tudi porotno sodišče.

Okoli 560 pr. n. št. je v Atenah prišlo do tiranije. Na oblast se je povzpel [[Pejzistrat]], ki je bil znan po obdavčitvi bogatih, organiziranju javnih del in spodbujanju razvoja obrti. Njegova sinova sta bila zav razlikoprimerjavi odz njeganjim nepriljubljena, zato so ju okoli leta 510 pr. n. št. strmoglavili. Za arhonta je bil nato izvoljen Klejsten, ki je nadaljeval reforme. Atene je razdelil na deset po premoženju primerljivih upravnih enot (fil). Njihovi predstavniki so še naprej tvorilisestavljali bulé, ki je imel po novem 500 članov; za člana je bil lahko izvoljen vsakdovsak, ki imaje imel nekaj premoženja in je bil star vsaj 30 let. Veljavo v tem času pridobiva tudi ljudska skupščina, kar je nastavek za poznejšo demokratično ureditev. Da bi preprečil ponovenponovno pojav tiranijetiranijo, je Klejsten uvedel t. i. črepinjsko sodbo ([[ostrakizem]]), s katero so bili – ob soglasju vsaj 6.0006000 prebivalcev, ki so imena nezaželenih zapisali na lončene črepinje – politično nezaželeni prisiljeni državo zapustiti za deset let.

== Klasično obdobje (ok.okoli 500 – 323500–323 pr. n. št.) ==

Že okoli leta 520 pr. n. št. so maloazijski polisi prišli pod oblast nove velesile na vzhodu – [[Perzija|perzijske države]]. Perzijci so si z območja današnjega Irana podredili številne stare kulture, vključno ztudi Babilonijo, EgiptomEgipt, Lidijo in Fenicijo. Okrog leta 500 se je polis [[Milet]] v Mali Aziji uprlauprl perzijski nadoblasti, pri čemer je po morju dobiladobil pomoč tudi iz Aten. Uporniki so bili sprva uspešni, a čez nekaj let so jih Perzijci vendarle zatrli in začeli delati načrte za maščevanje Atenam. Perzijski šah [[Darej I.]] se je tudi v želji po novih sužnjih in bogastvih odločil napasti Atene, pri čemer so ga podprlepodprli nekaterenekateri grškegrški polispolisi v pokrajini Tesaliji. Ker Dareju ni uspel prodor prekoprek Helesponta, je proti Grčiji poslal mornarico. Leta 490 so se v bitki na Maratonskem polju atenski hopliti, ki jih je vodil Miltiad, spopadli z enkrat večjo perzijsko vojsko in zmagali (o čemer je Atence po legendi obvestil tekač Fidipid, ki je po 42 kilometrih teka umrl ob prihodu na cilj). Perzijci so bitko najverjetneje izgubili zaradi neenotne vojske, Atenci pa so imeli prednost, bojaker je bil boj na njihovem domačem terenu.

Do novega spopada je prišlo čez deset let; Dareja je medtem že nasledil vladar [[Kserks]]es, ki je leta 480 pr. n. št. proti Grčiji poslal novo odpravo. NekatereNekateri polispolisi na severu Grčije so takoj priznalepriznali perzijsko prevlado. V Atenah je medtem prišlo do spora, ali bi bilo bolje braniti se na kopnem ali na morju. Zmagali so zagovorniki »pomorske« stranke, na čelu katere je bil [[Temistokles]], ki je dal v ta namen zgraditi ogromno ladjevje, bojni načrt pa je pripravil skupaj s Špartanci.

Perzijci so po kopnem medtem prodirali proti jugu in prišli do ožine [[Termopile]]. Tu so jih čakali Špartanci na čelu s kraljem LeonidasomLeonidom. Perzijci so jih obšli in jih napadli s hrbta; v bitki je nekaj sto Špartancev izgubilo boj proti mnogo številčnejši perzijski vojski. Padli so vsi, vključnotudi s kraljemkralj, a pred tem so dalj časa hrabro zadrževali Perzijce, da se je grško ladjevje medtem lahko pomaknilo na jug. Pot do Aten je bila za Perzijce zdaj odprta. Ko so prišli do mesta, so porušili obzidje in mesto požgali, nato pa so se obrnili, ker jim je začelo primanjkovati hrane.

Medtem so se Atenam približale tudi perzijske pomorske enote. Atenci so jih pričakali pri otoku SalaminiSalamina in jih v pomorski bitki uspešno pregnali. Perzijci so leta 479 začeli nov pohod, a so bili premagani v pomorskihpomorski bitki pri Mikalah in kopenski bitki pri Platajah. S tem so se njihovi pohodi na evropska tla končali.

Izraz [[demokracija]] izvira od jonskih [[Grki|Grkov]]; tako so imenovali državno obliko, ki je v najboljšem primeru omogočala vsem odraslim moškim, ki so bili vpisani vna sezname državljanov, da so enakopravno sodelovali v političnem življenju.

Atene so po koncu vojn s Perzijci, zazaradi primermorebitnega ponovnega napada, polispolise v svoji bližini povezale v t. i. atiško-delsko pomorsko zvezo, v kateri so imele prevlado. Med državicami v zvezi je potekala tudi živahna trgovina. Skupno blagajno je imela zveza na otoku Delos, vanjo pa so morale države, ki niso imele vojaškega ladjevja, plačevati posebne prispevke.

V tem času je zgodovina Grčije v znamenju vzpona Aten. TeBile dobijoso primatprve med grškimi polispolisi, gospodarsko zacvetijo in prevzamejo vso trgovino na Egejskem morju, kar med drugim tudi odpre vrata demokratični ureditvi. Njen nosilec je [[Perikles]] (ok.okoli 490 – 429490–429 pr. n. št.). V demokraciji je precej večjo vlogo kot doslej pridobidobila ljudska skupščina (vsi svobodni moški državljani Aten), iz katere seso volijovolili porotnikiporotnike in uradnikiuradnike; skupščina sprejemaje sprejemala zakone in odločaodločala o vojni in miru. SestajaSestajala se je zelo pogosto, okoli štiridesetkrat na letoletno. Še zmeraj obstajaso imeli tudi 500-članski bulé, v katerem sedijoso sedeli predstavniki desetih atenskih okrajev (fil), predstavniki vsake file pa so 36 dni v letu tvorijosestavljali vlado (pritanije). DelujeImeli so tudi ljudsko sodišče, sestavljeno iz šest tisoč državljanov, ki so bili razdeljeni v vrsto manjših porotnih skupin. Nosilce izvršilne oblasti, arhonte, izbirajoso izbirali z žrebom; vojaške poveljnike, stratege, pa volije volila ljudska skupščina. Atenska demokracija je bila široko zasnovana, seveda pa ni primerljiva s tistim, kar si pod to besedo predstavljamo danes. Iz soodločanja so bili namreč izključeneizključeni ženske, tujci in sužnji.

V tem času so se Atene močno utrdile z izgradnjogradnjo obzidja, sledile pa so tudi številne monumentalne gradnje na griču [[Akropola]], ki so jih v veliki merigalvnem omogočila sredstva pomorske zveze. V tem času so nastali Atenin tempelj [[Partenon]], [[Propileje]] in nekoliko pozneje Erehtejon, ob vznožju Akropole je nastalo glasbeno gledališče Odejon. V tem času delujejoso delovali tudi številni znani ustvarjalci, kot so [[kipar]] [[Fidij]]a, dramatik [[Sofokles]] in [[zgodovinar]] [[Herodot]]. Antični viri Periklov čas tako označujejo kot zlato dobo.

Antična demokracija, kakršna se je najjasneje zarisala v Atenah, se od moderne demokracije razlikuje v naslednjihteh bistvenih točkah:

* Ta [[demokracija]] je bila zaradi preglednosti polispolisov neposredna in ne predstavniška.;

* Vv njej se oblast ni delila na izvršnoizvršilno, zakonodajno in sodno.;

* Nini bilo tistega, kar danes poznamo kot 'državo', namreč uradnega in oblastnega aparata, uradnikov, usposobljenih za posamezna področja.;

* Državljanskedržavljanske pravice je imel samo del prebivalcev polispolisa, namreč odrasli in polnopravni meščani. Ženske in sužnji so bili iz tega okvira izključeni, prav tako kot tudi svobodni tujci, ki so prebivali v polispolisih in so jim v Atenah pravili meteki (μέτοικοι); če so ti prispevali 'denar za zaščito', so dobili dovoljenje za bivanje v polispolisu in opravljanje poklica.

* Enakeenake pravice za vse (ἰσονομία).;

* Popolnapopolna svoboda političnega izražanja mnenj (ἰσηγορία).;

* Enakeenake možnosti za opravljanje državnih funkcij (ἰσοτιμία).

Grški svet je bil v tem času vse bolj razdeljen na dva pola: državi Atene in Šparta sta bili neskladni tako politično kotin gospodarsko inter vojaško; prva je bila pomorska, druga kopenska sila. Medtem ko so Atene cvetele, je šlo Šparti gospodarsko vse slabše. Med njima se je slednjič vnela vrsta vojn, ki so postopno pripeljale do zatona klasične grške civilizacije.

Povod za vojno je bil neznatenmanjši spor med strankama aristokratov in demokratov v Epidavru. V spor se je na strani demokratov vpletla Korkira, sicer kolonija Korinta, na drugi strani pa sam Korint, ki je kot član špartanske peloponeške zveze branil aristokrate. Korkira se je zato obrnila za pomoč k Atenam, Korint pa k Šparti. Obenem je izbruhnil tudi spor med Atenami in špartansko zaveznico Megaro. Leta 431 pr. n. št. je prišloizbruhnila do vojnevojna. Špartanci so s kopensko vojsko, ki je po številu daleč presegala nasprotnikovo, vdrli v Atiko, kjer so povzročili precejšnjo škodo, ki ji je sledila lakota, tako da so bili Atenci odvisni od uvoza. Prebivalstvo je bilo znotraj obzidja sicer zavarovano. Atenci so jim vrnili s podobnim; z ladjevjem so napadli peloponeško obalo in Špartancem onemogočili dovoz hrane. Edina velika bitka v tem obdobju je bila kopenska bitka pri Deliju, v kateri so bili Atenci poraženi. Po desetih letih prideje dobilo premirjasklenjeno premirje, saj so Atene že nekaj let trpele zaradi kuge, vzaradi katerikatere je umrl tudi Periklej.

V letih 414 – 405414–405 pr. n. št. pride ponovno do spopadov. Atenski strateg [[Alkibiades|Alkibiad]] je v tem času skoval načrt, da bi z ladjevjem zasedli [[Sirakuze|Sirakuzo]], polis na Siciliji, s čimer bi preprečili dobavo sicilskega žita Šparti ter jo prisilili k predaji. A Alkibiad se je zapletel v spor z domačimi oblastmi, odprava, ki je sicer obsegalaimela kar 134 ladij, pa je bila brez njega neuspešna. Sprva ji sicer ni kazalo slabo, saj se je izkrcala na Siciliji in pričelazačela obleganjeoblegati SirakuzSirakuze. A sledil je poseg Špartancev in obleganje je bilo vse manj smiselno. Ko so se Atenci slednjič odločili za umik, so jim Sirakužani nastavili past ter jim ladje potopili, vojake pa zajeli. Špartanci so se medtem za finančno pomoč obrnili na Perzijce, ki so jim pomagali zgraditi novo vojsko. V naslednjih letih se je vojna sreča obračala različno, leta 405 pr. n. št. pa so bili Atenci popolnoma poraženi v pomorski bitki pri Ajgospotamih. Mirovni pogoji, ki so jih postavili Špartanci, so bili težki: Atene so se morale z izjemorazen dvanajstih ladij odreči mornarici, podreti obzidje med Atenami in Pirejem, plačati vojno škodo, razpustiti atiško-delsko pomorsko zvezo in namesto demokracije uvesti oligarhijo (demokracija je bila pozneje obnovljena). Sledila je doba špartanske hegemonije, ki pa po moči še zdaleč ni dosegla prejšnje atenske.

Čas zatona grškegrškega polispolisa sicer ni pomenil tudi duhovnega zatona, saj sta prav v 4. stoletju pr. n. št. delovala najpomembnejša grška filozofa [[Platon]] in [[Aristotel]].

V prvi polovici 4. stoletja pr. n. št. so hegemonijo nad grškimi polispolisi za krajši čas dosegle [[Tebe, Grčija|Tebe]]. Leta 362 pr. n. št. so Atenci in Špartanci ponovno našli skupen jezik in Tebance porazili v bitki pri Mantineji. A od peloponeških vojn dalje ne Atene ne Šparta niso več dočakale vzpona. Na severu se je medtem oblikovala nova sila – Makedonci.

=== Makedonski kralj Filip II. Makedonski in Aleksander Veliki ===

Do nastopa kralja [[Filip II. Makedonski|Filipa II.]] so bili Makedonci odmaknjeno hribovsko ljudstvo, ki je bilo sicer grškega izvora, a je v kulturnem smislu za Grki precej zaostajalo. V času predhodnikov kralja Filipa se je iz pokrajin južne Makedonije začelazačelo širiti proti vzhodu prek Vardarja na območje ob Strumi. Kralj Filip II., ki je na oblast prišel leta 359 pr. n. št., pa je moral za nadaljnja osvajanja najprej reformirati vojsko: njeno jedro je po novem sestavljala strnjena falanga težko oboroženih pešcev, ki so nosili zelo dolge (petmetrske) sulice, ob straneh pa jo je spremljala konjenica.

Makedonski sosedje so se zbali nastajajoče močne države in so se povezali v zavezništvo, ki so se mu pridružile tudi Atene. A Filipova vojska je sosednja ljudstva – Ilire, Tračane, Peone – eno za drugim premagala. Z zmago v bitki na Žafranovem polju si je Filip podredil Tesalijo, kmalu zatem pa še polotok Halkidiko. V Atenah je medtem vladalo vse hujše protimakedonsko razpoloženje, ki ga je spodbujal zlasti govornik [[Demosten]]. Na njegovo pobudo je nastala Helenska zveza pod vodstvom Aten, ki naj bi Grke varovala pred makedonskim napadom, a je bila za kaj takega prešibka. Po vrsti diplomatskih in vojaških posredovanj je nazadnje prišlo do vojne (340 – 338340–338 pr. n. št.), v kateri je bila zveza grških mestnih držav z Atenami na čelu odločilno poražena v bitki pri Hajroneji. Leta 338 so na kongresu predstavnikov grških polispolisov nato ustanovili veliko PanhelenskoVsehelensko zvezo (vseh držav razen Šparte), razglasili mir in večno zavezništvo zveze s Filipom. Razglašeno je bilo načelo avtonomije posameznih držav, Filipa pa so nato pooblastili za poveljnika vojne proti Perziji. A makedonski kralj je ni dočakal – leta 336 pr. n. št. je bil na poroki svoje hčere žrtev atentata.

Filip je z združitvijo grških držav pod makedonskim vodstvom postavil temelje poznejši svetovni državi svojega sina [[Aleksander Veliki|Aleksandra]]. A ta je imel ob smrti očeta štel komaj dvajset20 let in si je moral oblast najprej utrditi. To je storil z nekaj pohodi proti sosednjim ljudstvom, ki so se začela upirati, in v katerih je pokazal veliko energijo in vojaškivojaško talentnadarjenost. Nato se je lotil priprav za pohod v Azijo, kamor se je odpravil z okoli 30.000 pešci in 5.0005000 konjeniki.

Perzijska država je bila v tem času šibka, Aleksander pa se je domačemu maloazijskemu prebivalstvu in grškim naseljencem predstavil kot rešitelj izpod perzijskega jarma. Prvi velik uspeh, ki ga je sicer skoraj stal življenja, je dosegel v bitki pri Graniku, kjer je premagal vojsko štirih maloazijskih satrapov (načelniki pokrajin – satrapij). Po zavzetju obalnega pasu Male Azije se je Aleksandrova vojska obrnila v notranjost. V polletnem pohodu je makedonski kralj zrušil perzijsko oblast v zahodni in osrednji Mali Aziji.

Sledilo je osvajanje prednje Azije: [[Fenicija|Fenicije]] in Palestine. Od feničanskih mest se je krčevito upiral le [[Tir]], ki so ga po dolgem obleganju zavzeli poleti leta 332. Sledil je Aleksandrov pohod v [[Egipt]], kjer ga je domače prebivalstvo sprejelo kot osvoboditelja izpod perzijske oblasti in ga okronalo z dvojno krono Zgornjega in Spodnjega Egipta. VMed časusvojim svojega bivanjabivanjem v Egiptu je makedonski kralj ustanovil tudi mesto AleksandrijoAleksandrija.

A to mu še ni bilo dovolj, saj je hotel osvojiti tudi vzhodne predele perzijske države. Spomladi leta 329 je njegova vojska prekoračila gorovje [[Hindukuš]], kar je bil tvegan in naporen podvig, in slednjič dosegla skrajno severovzhodno mejo Perzije, deželo Sogdiano (območje današnjega Samarkanda). Leta 327 se je Aleksander poročil s perzijsko plemkinjo Roksano, kar je bila gesta sprave s Perzijci in obenem odrazizraz njegove nove drže: imel se je za vladarja svetovne države, v kateri sobivajo in se mešajo različna ljudstva.

Aleksandrova država se je tedaj, na višku njegovesvoje moči, raztezala od Jadrana do Indijskega oceana, od spodnje Donave do Zgornjega Egipta. Načrtoval je tudi osvajalski pohod na zahod, a mu je to po kratki bolezni leta 331 pr. n. št. preprečila prezgodnja smrt.

== Helenizem (323 – 30323–30 pr. n. št.) ==

* Makedonijo in Grčijo dobije dobil Antigon oziroma njegovi potomci, [[Antigonidi]]. V državi vladajo nenehne napetosti, saj si grške države skušajo vrniti neodvisnost.

Grki in Makedonci, razseljeni daleč na vzhod, so v tem času v svojo novo domovino prenesli jezik, navade in vero, obenem pa so se orientalizirali in podlegli številnim vplivom domačega prebivalstva. Helenizem je tako čas velikega mešanja kultur. V tem času pridese tudi doje velikezelo spremembespremenila mentalitetementaliteta posameznika; spričozaradi vrhovne kraljeve oblasti v večinoma oddaljenih središčih je bila velika večina državljanov odrezana od političnega življenja. Za helenizem je tako značilen izrazit individualizem. Velik vpliv na življenjski slog imataimajo [[Stoicizem|stoiška]] in [[Epikurejstvo|epikurejska]] filozofija in nauki o iskanju osebne srečnosti, ki vključuje sprijaznjenje z usodo. Religiozno življenje v veliki merije postanepostalo privatnazasebna zadeva.

== ReferenceSklici ==