Redakcija: 15:48, 27. april 2017 uredi Arminij (pogovor \| prispevki) 329 urejanj m Tipkarska napaka Oznaka: vizualno urejanje ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:45, 12. marec 2018 uredi razveljavi Majamariakosec (pogovor \| prispevki) 6 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1: [[Slika:Confucius - Project Gutenberg eText 15250.jpg\|thumbnail\|Konfucij]] ~~'''Konfucijanstvo''' ali '''konfucianizem''' je [[Vzhodna Azija\|vzhodnoazijska]] filozofsko politična smer, ki jo je uvedel [[Kitajci\|kitajski]] [[modrec]] in [[filozof]] [[Konfucij]].~~ KONFUCIJANSTVO Temelji na štirih [[knjiga]]h najzgodnejše [[Kitajska\|kitajske]] [[kitajska književnost\|književnosti]] in na petih klasikih, ki so bili kanonizirani v kasnejših obdobjih. Kitajska idejna zgodovina ne pozna monoteizma saj je nebesno načelo (tian 天)popolnoma brezosebno, neločljivo od zemeljskega. V nasprotju s filozofskim daoizmom, kjer je dao 道 (pot) predstavljal kozmično pranačelo vsega bivanja, je taisti pojem v okviru konfucijanstva razumljen kot socialna kategorija in pomeni družbeni položaj oziroma osebno pot posameznika. Temu načelu se je posameznik moral prilagajati; tako je Konfucij v okviru diskurzov, temelječih na binarni kategoriji, ki označuje razmerje med poimenovanji oz. konceptualizacijo (ming 名)in stvarnostjo(shi 實), ustvaril teorijo Pravilnih imen (zheng ming lun 正名論). Ta teorija izhaja iz predpostavke, po kateri je predpogoj za vsako harmonično družbo v tem, da se vsak posameznik prilagodi in se obnaša v skladu s svojim "pravilnim imenom", tj. s svojo pozicijo znotraj strukture odnosov v družbi. (君君,臣臣,父父,子子 = Vladar naj bo resnično vladar, podložnik resnično podložnik; oče naj bo resnično oče in sin resnično sin.) Pojem konfucijanstvo (Ru xue 儒学) označuje sistem mišljenja, ki je dolga stoletja predstavljal temelj socialne in politične etike, državne doktrine in sistema vrednot tradicionalne Kitajske. Zaradi vsebinskih sprememb, ločujemo zgodnje »konfucijanstvo«, ki je odločno nasprotovalo despotizmu in pa »konfucijanizem«, ki je kasneje postal ideologija državnega despotizma. Svoj evropski naziv je dobilo po Konfuciju (Kong fuzi孔夫子), najznamenitejšem predstavniku te filozofske smeri. Na Kitajskem sicer ta filozofska šola nosi ime »Nauk izboražencev« (Ru xue 儒学) in je nastala v »Obdobju vojskujočih se držav« (Zhan guo shidai 战国时代 481-221 pr.n.št.). Celotni nauk temelji na petih osnovnih vrlinah: ''ren'' - [[pravičnost]], ''xin'' - [[iskrenost, zanesljivost]] do sebe in do drugih, ''shu'' [[strpnost]], ''zhong'' - [[zvestoba, lojalnost]] . Izrednega pomena so namreč [[odnos]]i, saj v vsakem odnosu obstajata dve [[oseba\|osebi]], [[predmet]]a, ki sta med seboj povezana; prvi je tisti, ki [[vodenje\|vodi]] in drugi, tisti, ki je voden. Samo [[zakon]]i v državi ne zadostujejo. V državi mora vladati zakon [[morala\|morale]] - [[svoboda govora]] in delovanja. Materialni [[napredek]] je odvisen od moralnih in ne od materialnih dejanj (človeka pahnejo v pogubo). Pomemben koncept v konfucijanstvu je tudi koncept [[obred]]nosti (li 禮), saj je delovanje v skladu z natančno strukturiranimi obredu po Konfuciju pomenilo možnost združitve človeka in kozmosa (tian ren heyi 天人合一). Po Koncu dinastije Zhou 周 (1066 - 256 pr. n. št.) je prišlo do prve združitve kitajske države pod vlado dinstije Qin 秦 (221 - 206 pr. n. št.). Ta mogočna, unificirana država je bila absolutistična in je vpeljala avtokratsko ideologijo legalizma. V tem času je bilo konfucijanstvo, tako kot vse ostale filozofske šole predqinskega obdobja, prepovedano. Po padcu dinastije Qin in z začetkom prevlade dinastije Han 漢 (221 pr. n. št. - 206)je politični teoretik [[Dong Zhongshu]] 董仲舒 konfucijanstvo reformiral, vanj na prikrit način vključil precej elementov legalističnega absolutizma in ga ustoličil kot državno doktrino. Tako je iz izvornega konfucijanstva, preprostega etičnega nauka za vsakdanjo rabo, nastala državotvorna, konzervativna ideologija, ki je vse do začetka dvajsetega stoletja služila tudi kot osnova izpitov za vse državne uradnike. Nalsednjo reformo je konfucijanstvo doživelo v obdobju dinstije Song 宋 (960 - 1279) in sicer v okviru takim. neokonfucijanstva. Njegov osrednji predstavnik, filozof Zhu Xi 朱熹, je vanj vključil vrsto omembnih elementov iz neodaoistične in budistične filozofije. Po tem obdobju je konfucianizem pričel stagnirati in se postopno razkrajati. Tretji preporod je konfucianizem doživel na pragu 20. stoletja v sklopu struje Modernega konfucijanstva. Predstavniki te struje, ki dandanes predstavlja vodilno smernico sodobne kitajske iflozofije, si prizadevajo za prenovo tradicionalnih konfucijanskih vrednot in za prilagoditev konfucijanske etike zahtevam moderne dobe. 1. PET KLASIKOV IN ŠTIRI KNJIGE Konfucijanski nauk se je ukvarjal predvsem s študijem klasičnih del predkonfucijanskih izročil in duhovno refleksijo predkonfucijanskih religiozno-socialnih tradicij. Konfucij osebno naj bi zbral in uredil besedila t.i. »Petih klasikov« (Wu jing 五经), ki so kasneje predstavljali osnovo obvezne izobrazbe vseh državnih uradnikov. Mednje sodijo: - »Knjiga pesmi« (Shi jing 诗经) - »Knjiga premen« (Yi jing 已经) - »Knjiga dokumentov« (Shu jing 书经) - »Knjiga obredov« (Li ji 礼记) - »Spomladanski in jesenski rokopisi« (Chun qiu lu 春秋录) Najstarejši neposredni viri nauka konfucijanstva so t.i. »Štiri knjige« (Si shu 四书): - »Pogovori« (Lun yu 论语) - »Mencij« (Mengzi 孟子) - »Nauk o sredini« (Zhong yong 中庸) - »Vzvišeni nauk« (Da xue 大学) Medtem ko je bilo Pet knjig kanoniziranih že v obdobju prve reforme konfucijanskega nauka (dinastija Han 汉), so bile Štiri knjige kanonizirane v obdobju druge reforme, to je v sklopu neokonfucijanstva dinastije Han. 2. TEMELJNI KONCEPTI KONFUCIJANSTVA Religiozni vidiki konfucijanstva izhajajo iz kulta prednikov, ki je v času dinastije Shang (商) in zahodne dinastije Zhou (西周 1066-771 pr.n.št.) še vseboval najvišje božanstvo »Shangdi« (上帝), ki pa ga je nato zamenjal koncept neba ali narave (tian 天), katerega politične in družbene funkcije so se izražale skozi obrednost (li 礼). Ta koncept, ki zaobjema več različnih pomenov, kot so nravnost, spodobnost, vljudnost, ceremonije, izobrazba, kultura, obredi, prazniki itd. Nebo kot najvišji vladar je za konfucijance predstavljalo najvišji izraz vseh moralno-etičnih načel, vsako njegovo dejanje pa je moralo potekati v skladu z daotom (道), velikim pranačelom, ki ureja bit vsega na svetu. Kljub nekaterim religioznim elementom konfucijanstvo štejemo za temeljno socialno in politično ideologijo tradicionalne Kitajske. Konfucij namreč niti s strani učencev ni bil smatran kot božanstvo, temveč kot učitelj, posredovalec temeljnih načel ureditve sveta. V svoji ideologiji se je Konfucij zavzemal za utrjevanje etičnih meril, saj je verjel, da bo družba preko izpolnjevanja le-teh, ponovno dosegla stopnjo naravne harmonije in reda. Ta tradicionalna merila naj bi veljala tako za vladarje, ki bi moral v svojem delovanju brezpogojno slediti zakonitostim neba, kot tudi za ljudstvo. Legitimnost vladavine je bila namreč po konfucijanski teoriji »nebeškega mandata« (tianming 天命) v celoti odvisna od volje neba. Kar se tiče običajnega ljudstva, Konfucij govori o delitvi na »plemenitnike« (junzi 君子), to so nadpovprečni ljudje z dobro izobrazbo in zmožnostjo pozitivnega spreminjanja samih sebe in svoje okolice, in »malenkostneže« (xiaoren 小人), ki so podpovprečni in popolnoma neizobraženi in predstavljajo najnižjo raven duhovnega iz fizičnega razvoja. »Plemenitnik« in »malenkostnež« tako predstavljata bipolarna simbola skrajnosti znotraj družbene sfere. Konfucijanstvo poudarjat tudi velik pomen znanja in učenja, ne ukvarja pa se s posmrtnim življenjem. Po Konfucijevem mnenju ima vsak človek možnost doseči harmonijo s svojim družbenim in naravnim okoljem in postati »plemenitnik«. To lahko doseže preko negovanja petih kreposti: - človečnost (ren 仁) - pravičnost (yi 义) - lojalnost (zhong 忠) - strpnost (shu 恕) - poštenost (zhi 直) Pomembna je tudi t.i. »Teorija pravilnosti imen« (Zheng ming lun 正名论), ki poudarja, da mora vsak državljan zasedati svoje mesto v hierarhični družbi, saj bo le tako izpolnjen osnovni pogoj za harmonično življenje. Te družbene pozicije sodijo k relacijskemu sistemu imen, ki določajo stvarnost. Kadar imena niso v skladu s stvarnostjo, v družbi namreč prevlada kaos. Ti položaji so določeni s petimi vrstami medčloveških odnosov (wu lun 无论), ki jih je opredelil Konfucijev učenec, filozof Mencij (Mengzi 孟子): - odnos med vladarjem in podložnikom - odnos med očetom in sinom - odnos med možem in ženo - odnos med starejšim in mlajšim bratom - odnos med prijateljema Konfucijanski nauk je bil za svoje čase zelo napreden. Konfucij je učil, da je ljudstvo pomembnejše od vladarja (min ben 民本) in da lahko le-tega tudi vrže s prestola, če deluje samopaško ali krivično, t.j. v nasprotju s prej omenjenim »nebeškim mandatom«. Prestol po njegovem mnenju ne bi smel biti deden, ampak bi moralo biti ljudstvo tisto, ki vladarja izvoli izmed vrst najbolj izobraženih in moralno neoporečnih, t.j. kultiviranih učenjakov. Poleg Konfucija kot najpomembnejša predstavnika konfucijanstva štejemo še Mencija (Mengzi 孟子) in Xunzija (Xunzi 荀子). 3. PRVA REFORMA IN KONFUCIANIZEM V političnem neredu 3. stoletja pr.n.št. se je vloga konfucijanstva bistveno zmanjšala, saj ga je oblast dinastije Qin (秦 221-206 pr.n.št) želela načrtno iztrebiti. Njegova vloga se je ponovno okrepila v obdobju dinastije Han (汉 206 pr.n.št.-220 n.št.), vendar tokrat v spremenjeni obliki, ki jo imenujemo »konfucianizem«. Konfucianizem je bil bistveno strožji od konfucijanstva, saj je prevzel vse politično relevantne elemente legalizma. Kot obliko ortodoksne državne doktrine ga je oblikoval politični teoretik Dong Zhongshu 董仲舒. Koncept obrednost li je etično utemeljil preko sistema kozmoloških špekulacij. Novo nastala civilna teorija je tako temeljila na harmoniji med človekom in vsemi ostalimi kozmičnimi dejavniki in je stoletja po tem močno vplivala na politiko kitajskega dvora. Konfucianizem je izključeval utrjevanje kakršnihkoli individualističnih miselnih vzorcev in absolutistično zagovarjala družbeni centrizem. Konfucianizem je postal nauk, ki ni bil več predmet kritičnega razmišljanja, temveč je prevzel vlogo etičnega in socialnega kodeksa ter politične ideologije. Dong Zhongshu je poleg tega izdelal osnovo za sistem uradniških izpitov, katerih uspešno opravljanje je tako postalo predpogoj za pridobitev vseh stopenj uradniških položajev, s tem pa tudi politične moči. Tako je konfucianizem v sintezi z legalizmom vse do pričetka 20. stoletja deloval kot integralni del inštitucionaliziranega družbenega reda in njegove rigidne hierarhične strukture. == Konfucijevi izreki ==

Konfucijanstvo: Razlika med redakcijama