Antična Grčija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 94.127.25.138 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Ljuba brank |
ustreznejša oznaka |
||
Vrstica 1:
{{History of Greece}}
[[Slika:Location greek ancient.png|frame|left|Grško ozemlje okrog 550 pr. n. št.]]
'''Antična Grčija''' je poimenovanje za obdobje stare grške kulture med koncem velikih selitev indoevropskih plemen okoli leta 800 pr.
Tudi konec obdobja ni enoznačno določen, saj nekateri menijo, da se zaključi že z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] 323. leta pr. n. št..
Vrstica 16:
== Predhomersko obdobje (ok. 2000 – 800 pr. n. št.) ==
Indoevropski predniki Grkov so na območje današnje Grčije prišli v [[Bronasta doba|bronasti dobi]], in sicer v obdobju med letoma 2000 in 1500 pr. n. št. z območja Panonske nižine. Njihova poselitev [[Balkanski polotok|Balkanskega polotoka]] je del obsežnih selitev indoevropskih plemen v drugem tisočletju pr.
=== Minojska (kretska) kultura ===
Vrstica 22:
[[legenda|Legenda]] pravi, da so Atenci v svojih gorah zahrbtno ubili [[Minos]]ovega sina Androgeja. Zaradi tega je njihovo deželo pustošila vojska in bolezen. [[Minos]]u in bogovom so se Atenci odkupili s tem, da so [[Minos]]u vsakih 9 let obljubili 7 fantov in 7 deklet kot davek za [[Minotaver|Minotavra]]. Temu je, zanimivo, zgradil labirint ravno Atenec [[Dedal]], potem ko je po uboju nečaka zbežal pred sojenjem iz [[Atene|Aten]] na [[Kreta|Kreto]] - politični center v tistem času.
Še pred prihodom Indoevropejcev je na otoku [[Kreta]] prišlo do vzpona prve visoke kulture na tem območju. Zgodovinarji jo imenujejo kretska ali minojska kultura (ok. 2200 – ok. 1450 pr. n. št.). Krečani so bili sorodni staremu mediteranskemu prebivalstvu [[Grčija|Grčije]] in [[Mala Azija|Male Azije]]. Okoli leta 1700 pr. n. št. je kretsko kulturo zadela katastrofa, katere vzrok ni jasen. Sledil je njen ponovni vzpon, skoraj v celoti pa je bila uničena okrog leta 1450 pr.
Grki so od Minojcev prevzeli način življenja po naselbinah: center dogajanja je bila palača, okoli nje pa so bile po posestvih vasi. Palača je centralistično vodila [[gospodarstvo]] za posamezno področje. Očitno so od svojih nadrejenih s [[Kreta|Krete]] prevzeli tudi uradniški sistem s [[pisava|pisavo]]. Minojci so uporabljali zlogovno linearno A pisavo, ki je danes ne znamo brati. Ne poznamo namreč jezika, ki so ga govorili v tej kulturi. Verjetno je šlo za enega od egejskih jezikov. Ta jezik je imel svoje posebnosti. Najverjetneje je v njem veljalo pravilo o odprtem zlogu, zato je bila zlogovna pisava zelo primerna za njegovo zapisovanje. To [[pisava|pisavo]] so prevzeli tudi [[Grki]] in jo malo spremenili, tako da govorimo o linearni B pisavi. Z njo so vodili gospodarstvo palače na glinenih tablicah.
Vrstica 30:
=== Mikenska kultura ===
{{glavni|Mikene}}
Začetek mikenske kulture sovpade z indoevropsko naselitvijo, zato jo v nasprotju s predgrškima kulturama Krete in [[Troja|Troje]] štejemo za prvo grško kulturo. Skupno ime za Grke mikenske dobe je Ahajci. Prvo obdobje po naselitvi Grčije je čas pretežno kmečkih kultur, v drugi polovici 2. tisočletja pr.
Leta 1450 pr. n. š. so Ahajci s Peloponeza napadli Kreto, jo izropali in si Krečane podredili. V enem od naslednjih stoletij je sledila trojanska vojna, v kateri so Ahajci napadli in izropali Trojo na maloazijski obali, kar je tudi osrednji motiv Homerjevega epa Iliada.
Vrstica 77:
V osrednji Grčiji v pokrajini Atiki (jonsko območje) pa se je z združitvijo več manjših mest oblikovala večja polis [[Atene]], ki je bila za razliko od Šparte v neposredni bližini morja in zato že od začetka pomorsko usmerjena.
Atene so bile sprva urejene kot monarhija, ki jo je leta 682 pr.
Vse ostrejša socialna nasprotja, ki so male kmete pogosto vodila v dolžniško suženjstvo, je leta 594 pr.
Okoli 560 pr. n. št. je v Atenah prišlo do tiranije. Na oblast se je povzpel [[Pejzistrat]], ki je bil znan po obdavčitvi bogatih, organiziranju javnih del in spodbujanju razvoja obrti. Njegova sinova sta bila za razliko od njega nepriljubljena, zato so ju okoli leta 510 pr. n. št. strmoglavili. Za arhonta je bil nato izvoljen Klejsten, ki je nadaljeval reforme. Atene je razdelil na deset po premoženju primerljivih upravnih enot (fil). Njihovi predstavniki so še naprej tvorili bulé, ki je imel po novem 500 članov; za člana je lahko izvoljen vsakdo, ki ima nekaj premoženja in je star vsaj 30 let. Veljavo v tem času pridobiva tudi ljudska skupščina, kar je nastavek za poznejšo demokratično ureditev. Da bi preprečil ponoven pojav tiranije, je Klejsten uvedel t. i. črepinjsko sodbo ([[ostrakizem]]), s katero so bili – ob soglasju vsaj 6.000 prebivalcev, ki so imena nezaželenih zapisali na črepinje – politično nezaželeni prisiljeni državo zapustiti za deset let.
Vrstica 90:
Že okoli leta 520 pr. n. št. so maloazijski polisi prišli pod oblast nove velesile na vzhodu – [[Perzija|perzijske države]]. Perzijci so si z območja današnjega Irana podredili številne stare kulture, vključno z Babilonijo, Egiptom, Lidijo in Fenicijo. Okrog leta 500 se je polis [[Milet]] v Mali Aziji uprla perzijski nadoblasti, pri čemer je po morju dobila pomoč tudi iz Aten. Uporniki so bili sprva uspešni, a čez nekaj let so jih Perzijci vendarle zatrli in začeli delati načrte za maščevanje Atenam. Perzijski šah [[Darej I.]] se je tudi v želji po novih sužnjih in bogastvih odločil napasti Atene, pri čemer so ga podprle nekatere grške polis v pokrajini Tesaliji. Ker Dareju ni uspel prodor preko Helesponta, je proti Grčiji poslal mornarico. Leta 490 so se v bitki na Maratonskem polju atenski hopliti, ki jih je vodil Miltiad, spopadli z enkrat večjo perzijsko vojsko in zmagali (o čemer je Atence po legendi obvestil tekač Fidipid, ki je po 42 kilometrih teka umrl ob prihodu na cilj). Perzijci so bitko najverjetneje izgubili zaradi neenotne vojske, Atenci pa so imeli prednost boja na domačem terenu.
Do novega spopada je prišlo čez deset let; Dareja je medtem že nasledil vladar [[Kserks]]es, ki je leta 480 pr.
Perzijci so po kopnem medtem prodirali proti jugu in prišli do ožine [[Termopile]]. Tu so jih čakali Špartanci na čelu s kraljem Leonidasom. Perzijci so jih obšli in jih napadli s hrbta; v bitki je nekaj sto Špartancev izgubilo boj proti mnogo številčnejši perzijski vojski. Padli so vsi, vključno s kraljem, a pred tem so dalj časa hrabro zadrževali Perzijce, da se je grško ladjevje medtem lahko pomaknilo na jug. Pot do Aten je bila za Perzijce zdaj odprta. Ko so prišli do mesta, so porušili obzidje in mesto požgali, nato pa so se obrnili, ker jim je začelo primanjkovati hrane.
Vrstica 105:
Atene so po koncu vojn s Perzijci, za primer ponovnega napada, polis v svoji bližini povezale v t. i. atiško-delsko pomorsko zvezo, v kateri so imele prevlado. Med državicami v zvezi je potekala tudi živahna trgovina. Skupno blagajno je imela zveza na otoku Delos, vanjo pa so morale države, ki niso imele vojaškega ladjevja, plačevati posebne prispevke.
V tem času je zgodovina Grčije v znamenju vzpona Aten. Te dobijo primat med grškimi polis, gospodarsko zacvetijo in prevzamejo vso trgovino na Egejskem morju, kar med drugim tudi odpre vrata demokratični ureditvi. Njen nosilec je [[Perikles]] (ok. 490 – 429 pr.
V tem času so se Atene močno utrdile z izgradnjo obzidja, sledile pa so tudi številne monumentalne gradnje na griču [[Akropola]], ki so jih v veliki meri omogočila sredstva pomorske zveze. V tem času so nastali Atenin tempelj [[Partenon]], [[Propileje]] in nekoliko pozneje Erehtejon, ob vznožju Akropole je nastalo glasbeno gledališče Odejon. V tem času delujejo tudi številni znani ustvarjalci kot [[kipar]] [[Fidij]]a, dramatik [[Sofokles]] in [[zgodovinar]] [[Herodot]]. Antični viri Periklov čas tako označujejo kot zlato dobo.
Vrstica 126:
Grški svet je bil v tem času vse bolj razdeljen na dva pola: državi Atene in Šparta sta bili neskladni tako politično kot gospodarsko in vojaško; prva je bila pomorska, druga kopenska sila. Medtem ko so Atene cvetele, je šlo Šparti gospodarsko vse slabše. Med njima se je slednjič vnela vrsta vojn, ki so postopno pripeljale do zatona klasične grške civilizacije.
Povod za vojno je bil neznaten spor med strankama aristokratov in demokratov v Epidavru. V spor se je na strani demokratov vpletla Korkira, sicer kolonija Korinta, na drugi strani pa sam Korint, ki je kot član špartanske peloponeške zveze branil aristokrate. Korkira se je zato obrnila za pomoč k Atenam, Korint pa k Šparti. Obenem je izbruhnil tudi spor med Atenami in špartansko zaveznico Megaro. Leta 431 pr.
V letih 414 – 405 pr. n. št. pride ponovno do spopadov. Atenski strateg [[Alkibiades|Alkibiad]] je v tem času skoval načrt, da bi z ladjevjem zasedli [[Sirakuze|Sirakuzo]], polis na Siciliji, s čimer bi preprečili dobavo sicilskega žita Šparti ter jo prisilili k predaji. A Alkibiad se je zapletel v spor z domačimi oblastmi, odprava, ki je sicer obsegala kar 134 ladij, pa je bila brez njega neuspešna. Sprva ji sicer ni kazalo slabo, saj se je izkrcala na Siciliji in pričela obleganje Sirakuz. A sledil je poseg Špartancev in obleganje je bilo vse manj smiselno. Ko so se Atenci slednjič odločili za umik, so jim Sirakužani nastavili past ter jim ladje potopili, vojake pa zajeli. Špartanci so se medtem za finančno pomoč obrnili na Perzijce, ki so jim pomagali zgraditi novo vojsko. V naslednjih letih se je vojna sreča obračala različno, leta 405 pr.
Čas zatona grške polis sicer ni pomenil tudi duhovnega zatona, saj sta prav v 4. stoletju pr. n. št. delovala najpomembnejša grška filozofa [[Platon]] in [[Aristotel]].
V prvi polovici 4. stoletja pr. n. št. so hegemonijo nad grškimi polis za krajši čas dosegle [[Tebe, Grčija|Tebe]]. Leta 362 pr.
=== Filip II. Makedonski in Aleksander Veliki ===
Vrstica 138:
Do nastopa kralja [[Filip II. Makedonski|Filipa II.]] so bili Makedonci odmaknjeno hribovsko ljudstvo, ki je bilo sicer grškega izvora, a je v kulturnem smislu za Grki precej zaostajalo. V času predhodnikov kralja Filipa se je iz pokrajin južne Makedonije začela širiti proti vzhodu prek Vardarja na območje ob Strumi. Kralj Filip II., ki je na oblast prišel leta 359 pr. n. št. pa je moral za nadaljnja osvajanja najprej reformirati vojsko: njeno jedro je po novem sestavljala strnjena falanga težko oboroženih pešcev, ki so nosili zelo dolge (petmetrske) sulice, ob straneh pa jo je spremljala konjenica.
Makedonski sosedje so se zbali nastajajoče močne države in so se povezali v zavezništvo, ki so se mu pridružile tudi Atene. A Filipova vojska je sosednja ljudstva – Ilire, Tračane, Peone – eno za drugim premagala. Z zmago v bitki na Žafranovem polju si je Filip podredil Tesalijo, kmalu zatem pa še polotok Halkidiko. V Atenah je medtem vladalo vse hujše protimakedonsko razpoloženje, ki ga je spodbujal zlasti govornik [[Demosten]]. Na njegovo pobudo je nastala Helenska zveza pod vodstvom Aten, ki naj bi Grke varovala pred makedonskim napadom, a je bila za kaj takega prešibka. Po vrsti diplomatskih in vojaških posredovanj je nazadnje prišlo do vojne (340 – 338 pr. n. št.), v kateri je bila zveza grških mestnih držav z Atenami na čelu odločilno poražena v bitki pri Hajroneji. Leta 338 so na kongresu predstavnikov grških polis nato ustanovili veliko Panhelensko zvezo (vseh držav razen Šparte), razglasili mir in večno zavezništvo zveze s Filipom. Razglašeno je bilo načelo avtonomije posameznih držav, Filipa pa so nato pooblastili za poveljnika vojne proti Perziji. A makedonski kralj je ni dočakal – leta 336 pr.
Filip je z združitvijo grških držav pod makedonskim vodstvom postavil temelje poznejši svetovni državi svojega sina [[Aleksander Veliki|Aleksandra]]. A ta je ob smrti očeta štel komaj dvajset let in si je moral oblast najprej utrditi. To je storil z nekaj pohodi proti sosednjim ljudstvom, ki so se začela upirati, in v katerih je pokazal veliko energijo in vojaški talent. Nato se je lotil priprav za pohod v Azijo, kamor se je odpravil z okoli 30.000 pešci in 5.000 konjeniki.
Vrstica 154:
Poleti 327 je Aleksander z vojsko ponovno prečkal Hindukuš in si izboril še vstop v dolino indijskih rek. To je bil Grkom povsem neznan svet. Leta 326 so v bitki ob Hidaspu premagali indijskega kralja Pora in njegovo vojsko z bojnimi sloni. Najbolj vzhodna točka njihovega pohoda je bila reka Hifazis; tu so med dolgotrajnim monsunskim deževjem slednjič klonili in se obrnili proti domu – del vojske je šel po kopnem, del pa po morju.
Aleksandrova država se je tedaj, na višku njegove moči, raztezala od Jadrana do Indijskega oceana, od spodnje Donave do Zgornjega Egipta. Načrtoval je tudi osvajalski pohod na zahod, a mu je to po kratki bolezni leta 331 pr.
== Helenizem (323 – 30 pr. n. št.) ==
Vrstica 168:
Grki in Makedonci, razseljeni daleč na vzhod, so v tem času v svojo novo domovino prenesli jezik, navade in vero, obenem pa so se orientalizirali in podlegli številnim vplivom domačega prebivalstva. Helenizem je tako čas velikega mešanja kultur. V tem času pride tudi do velike spremembe mentalitete posameznika; spričo vrhovne kraljeve oblasti v večinoma oddaljenih središčih je bila velika večina državljanov odrezana od političnega življenja. Za helenizem je tako značilen izrazit individualizem. Velik vpliv na življenjski slog imata [[Stoicizem|stoiška]] in [[Epikurejstvo|epikurejska]] filozofija in nauki o iskanju osebne srečnosti, ki vključuje sprijaznjenje z usodo. Religiozno življenje v veliki meri postane privatna zadeva.
Države Aleksandrovih naslednikov so se morale prej ko v 300 letih po njegovi smrti umakniti novi nastajajoči velesili – [[Stari Rim|Rimu]]. Rimljani so po več vojaških pohodih v Grčijo leta 148 pr. n. št. slednjič dokončno ukinili makedonsko državnost in Makedonijo razglasili za rimsko provinco. Sledilo je rimsko širjenje v Azijo – vojskovodja [[Pompej]] je leta 63 pr. n. št. dokončno uničil ostanke selevkidske države in ustanovil provinco Sirijo. [[Oktavijan]], ki je pozneje postal rimski cesar, pa je začel še vojno proti Egiptu. Osvojil ga je po bitki pri Akciju leta 31 pr.
== Reference ==
| |||